Jedro

Pritožbeni ugovor, da se v obravnavani zadevi ni mogoče sklicevati na določila ZGO, ker je investitor že povsem zgradil in opremil predmetno gradnjo in v njej tudi že posluje, ni utemeljen. V upravnem sporu se namreč glede na uveljavljeno načelo zakonitosti (6. člen ZUP) presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe glede na pravno in dejansko stanje ob njeni izdaji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 17.4.2001. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 24.8.2000 ter zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. S to odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se družbi K. & ™. d.o.o. (v nadaljevanju stranka z interesom) izda enotno gradbeno dovoljenje za gradnjo nadomestnega objekta trgovskega centra, rušitev obstoječega skladiščnega objekta in ureditev okolja na zemljišču parc. št. 461, 462, 465, 466 in 468/1 k.o. M. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da odločba upravnega organa prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je v upravnem postopku dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno ter da so bila v upravnem postopku bistveno kršena pravila postopka Navedla je, da bo v ponovnem postopku moral organ prve stopnje navesti, na kakšni podlagi ugotavlja, da objekt po svoji namembnosti spada v to območje, kako izpolnjuje pogoje glede oblikovanja, lege in podobno ter kako so izpolnjeni normativi glede ustreznega števila parkirišč. Poleg tega bo moral vsem strankam v postopku omogočiti, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi ter po potrebi glede na ugovore tožnikov ustrezno dopolniti dejansko stanje. Ker je presodila, da bo pomanjkljivosti hitreje in bolj ekonomično odpravil upravni organ prve stopnje sam, je v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) tožena stranka zadevo vrnila temu organu v ponovni postopek.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da soglaša z razlogi, kot jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se nanje izrecno sklicuje. Nadalje je navedlo, da so posegi v prostor, izvedeni brez ustreznih dovoljenj, stvar inšpekcijskih postopkov in ne morejo biti predmet odločanja v tem upravnem sporu. Kot pravno nerelevantnih v tem upravnem sporu sodišče prve stopnje tudi ni obravnavalo ugovorov pooblaščenca (dela) tožnikov Ž.B. v zvezi z njegovim statusom v upravnem postopku, glede na to, da bo to vprašanje v skladu z izpodbijano odločbo potrebno razčistiti v ponovljenem postopku pri upravnem organu prve stopnje.

A.B., D.S., N.S., T.M. in D.M. (v nadaljevanju tožniki) v pritožbi navajajo, da je stališče sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, nepravilno. Po mnenju pritožbe sta tožena stranka in sodišče prve stopnje napačno uporabila materialno pravo, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti. V konkretnem primeru se ni mogoče sklicevati na določilo 33a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96 in 45/99), saj je investitor že zgradil in opremil predmetno novogradnjo in v njej posluje. Citirano določilo velja le za objekte, ki se šele nameravajo zgraditi in ne za že zgrajene. Razlogi sodbe so v nasprotju sami s seboj, ker po eni strani sodišče prve stopnje zagovarja zakonsko potrebo uvedbe novega upravnega postopka zaradi retroaktivne izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo investitorju za že zgrajen objekt, po drugi strani pa zagovarjata pristojnost urbanističnega inšpektorja, ki predvideva le še odstranitev predmetne novogradnje in vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožniki v pritožbi navajajo še, da je v ponovljenem postopku nemogoče ščititi njihove pravice, kot da se v vsem tem času ni nič spremenilo. Ne strinjajo se s sklepanjem sodišča prve stopnje, da je kakršnakoli sprememba dejanskega stanja tako na predmetnem gradbišču kot v številu nasprotujočih strank nepomembna za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo primarno predlaga, da pritožbeno sodišče zavrže pritožbo tožnikov zaradi pomanjkanja pravnega interesa, podrejeno, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožniki v odgovoru na odgovor na pritožbo navajajo, da tožena stranka in sodišče prve stopnje z ozirom na spremenjeno dejansko stanje ob vložitvi pritožbe nista imela podlage za sklepanje, da je v obravnavani zadevi potrebno ponovno opraviti postopek pred upravnim organom prve stopnje. Zagotovo imajo pravni interes v obravnavani zadevi, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in so se o tem lahko izjasnili šele v pritožbi.

Tožena stranka in državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo v tem upravnem sporu zavrnilo s presojo, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabila materialno pravo. V obravnavani zadevi gre za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. Graditev objektov ureja ZGO. Ta v 33. členu določa, da se lahko začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja, v 33a členu pa, da se investitorju na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, za katerega se smiselno uporabljajo določbe ZGO, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje. Ker je predmet tega postopka izdaja enotnega dovoljenja za gradnjo, sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pri presoji odločbe prve stopnje kot materialno pravo pravilno uporabila ZGO. Pritožbeni ugovor, da se v obravnavani zadevi ni mogoče sklicevati na določila ZGO, ker je investitor že povsem zgradil in opremil predmetno gradnjo in v njej tudi že posluje, zato ni utemeljen. V upravnem sporu se namreč glede na uveljavljeno načelo zakonitosti (6. člen ZUP) presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe glede na pravno in dejansko stanje ob njeni izdaji. V zadevnem postopku se presoja torej le, ali je bil upravni postopek in izdana odločba upravnega organa prve stopnje o enotnem gradbenem dovoljenju zakonita in pravilna, ne glede na morebitne spremembe dejanskega stanja po njeni izdaji.

Ni utemeljen niti pritožbeni ugovor, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju in se zato sodba ne more preizkusiti. Kot je tožnikom pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so posegi v prostor brez ustreznih dovoljenj stvar inšpekcijskih postopkov. Postopek pridobivanja dovoljenj je povsem drug postopek, kot ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljene gradnje.

Presoja izvrševanja izrečenih ukrepov inšpekcijskih organov zato ne more biti stvar tega postopka. Pritožbeno zatrjevanje, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje to v obrazložitvi izpodbijane sodbe tožnikom pojasnilo, hkrati pa pritrdilo odločitvi tožene stranke, da se odpravi izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo nepravilno, ko se je sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe. 67. člen ZUS določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Ker so tožniki v tožbi ponovili ugovore iz pritožbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, na katere je tožena stranka že odgovorila v svoji odločbi, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem zakonito, ko se je sklicevalo na utemeljitev upravnega akta.

Po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje in tožena stranka tudi pravilno presodila, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje v ponovnem postopku, tožena stranka pa je organu prve stopnje dala tudi pravilne napotke v zvezi s ponovnim postopkom. Pravilno je navedla, da bo moral upravni organ prve stopnje dejansko stanje ustrezno dopolniti glede na ugovore tožnikov. Pritožbeni ugovori v zvezi s spremenjenim dejanskim stanjem tako glede dejanskega stanja na gradbišču kot glede števila nasprotujočih strank in pooblastila Ž.B. pa so stvar ponovnega upravnega postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.