Jedro

Delavec, ki razveže delovno razmerje po 2. odst. 19. a člena ZZZPB, ker mu delodajalec ni izplačeval plače za opravljeno delo, je upravičen do odpravnine pod pogoji, ki jih določajo predpisi o delovnih razmerjih za presežne delavce (36. f. člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki pripadajočo plačo za obdobje od 1.6.1999 do 2.8.2000 v skupnem bruto znesku 1.156.704,52 SIT oz. v neto znesku 794.490,30 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov za čas od 18.7.1999 do 18.9.2000, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati tudi odpravnino po 36. f členu ZDR, regres za letni dopust za leta 1998, 1999 in 2000, kakor tudi prevozne stroške na delo in z dela za čas od 15.6.1999 do 2.8.2000, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. V pritožbi tožena stranka navaja, da je tožnici zaradi blokade žiro računa izplačevala plačo na roke, s tem pa, ko je prejemala plačo z gotovinskim izplačilom ni bila v nobenem primeru tožnica prikrajšana, prispevke pa je tožena stranka obračunala in vložila na APP v izplačilo. Zaradi blokade računa tudi ni bilo možno zaposlenim izplačati regresa za letni dopust. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zakonitost izdane zamudne sodbe v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka v skladu z 2. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, saj so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za izdajo take sodbe določeni v 318. členu ZPP/99. Toženi stranki je bila pravilno vročena tožba v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP/99 (30 dni od njene vročitve) na tožbo ni odgovorila. S tem je izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Podani pa so tudi vsi ostali pogoji določeni od 1. do 4. točke 1. odst. 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedeni v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica oz. z dejstvi, ki so splošno znana. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena do 2.8.2000, tožena stranka pa ji v času od 1.6.1999 do decembra 1999 in od januarja 2000 do 2.8.2000 ni izplačevala plač. Navedene tožbene trditve potrjuje tudi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Inšpekorat Republike Slovenije za delo, Enota X. z dne 23.5.2000, kakor tudi dopis Inšpektorata RS za delo, Enota X. z dne 28.7.2000, iz katerega izhaja, da je ob kontrolnem inšpekcijskem pregledu inšpektor za delo ugotovil, da družba A., d.o.o. zaposlenim ni izplačevala plač v skladu z določili Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS). Ker tožena stranka tožnici ni izplačevala plače za opravljeno delo, je tožnica tudi zaradi neizplačila plače razvezala delovno razmerje na podlagi določb 19. a do 19. c člena Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.l. RS št. 5/91 - 69/98). Tožnici je delovno razmerje prenehalo dne 2.8.2000 zaradi razveze delovnega razmerja. Že sam način prenehanja delovnega razmerja potrjuje dejstvo, da tožena stranka ni izplačevala plač svojim delavcem, saj v nasprotnem primeru do razveze delovnega razmerja sploh ne bi prišlo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, je tako materialno pravno pravilna, saj delavcu za delo pripada plača v skladu s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo (1. odst. 49. člena ZTPDR). Tožnica je upravičena tudi do odpravnine po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj ji to pravico daje 1. odst. 19. c člena ZZZPB. Upravičena pa je tudi do drugih osebnih prejemkov, med katere spada regres za letni dopust ter povračilo stroškov v zvezi z delom v skladu s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93, 23/94, 22/95). Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka svoj dolg do tožnice celo priznava, pojasnjuje le, da ga zaradi finančnih težav oz. slabših poslovnih rezultatov ni mogla poravnati. Finančne težave delodajalca ne morejo vplivati na njegove obveznosti, ki jih ima do delavca iz naslova delovnega razmerja, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso odločilnega pomena. Prav tako pa tudi niso odločilnega pomena navedbe pritožbe, da je tožnica prejemala izplačilo akontacije plače z gotovinskim izplačilom, kar izkazujejo blagajniški prejemki, saj se te pritožbene navedbe nanašajo na dejansko stanje, zamudna sodba pa se po 2. odst. 338. člena ZPP/99 ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodba zaradi izostanka se lahko izpodbija le zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker niso podani pritožbeni razlogi, zaradi katerih se zamudna sodba lahko izpodbija, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP/99).