Jedro

Tak predlog za izdajo začasne odredbe, ki naj bi preprečil vsakršno poročanje o slabem finančnem stanju in likvidnostnih težavah, je ob upoštevanju trditev upnika, da so izjave, ki nakazujejo na hude finančne težave na strani dolžnika tiste, ki naj bi posegale v njegove osebnostne pravice, zaradi preširoke opredelitve prepovedi ravnanj dolžnika neprimerno sredstvo zavarovanja v konkretnem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, kot ga je podal upnik skupaj z vložitvijo tožbe.

Upnik zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. alineja 2. odstavka 339. člena ZPP), zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Dolžniku pritožba ni bila vročena, saj (še) ne gre za kontradiktoren postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi dolžniku „prepovedalo nadaljnje objavljanje trditev in domnev o tem, da je upnik v slabem finančnem stanju in likvidnostnih težavah v povezavi z dejstvi, ki so nastopila do dne 19. 4. 2010 in druge podobne posege, v primeru kršitve pa denarna kazen 100.000,00 EUR, ki se za primer ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem višjem znesku za primer ponovne kršitve, a skupno ne več kot 1.000.000,00 EUR“.

Materialnopravni predpogoj za izdajo začasne odredbe je, da se z njo doseže namen zavarovanja, ki ga v konkretnem primeru zasleduje predlagatelj začasne odredbe. Začasna odredba je sredstvo zavarovanja terjatve. Njen namen je zagotoviti upniku možnost bodoče izvršbe, da ne bi sodno varstvo, ki ga terja v pravdi, kasneje ostalo brez učinka. Kadar je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku, je takšen namen očitno presežen, saj ne gre več za zavarovanje terjatve, pač pa za vnaprejšnjo sodbo o zahtevku. Zaradi varstva dolžnikovih (toženčevih) pravic v postopku je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode (regulacijska začasna odredba). Poleg tega pogoja mora upnik verjetno izkazati še, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženca mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Upnik je ob vložitvi tožbe na ugotovitev posega v osebnostne pravice in prenehanja kršitev osebnostnih pravic po 134. členu Obligacijskega Zakonika (v nadaljevanju OZ) podal tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Toženi stranki se prepove nadaljnje objavljanje trditev in domnev o tem, da je tožeča stranka v slabem finančnem stanju in likvidnostnih težavah v povezavi z dejstvi, ki so nastopila do dne 19. 4. 2010 in drugi podobni posegi ...“ Tak predlog za izdajo začasne odredbe, ki naj bi preprečil vsakršno poročanje o slabem finančnem stanju in likvidnostnih težavah pa je ob upoštevanju trditev upnika, da so izjave, ki nakazujejo na hude finančne težave na strani dolžnika tiste, ki naj bi posegale v njegove osebnostne pravice, po oceni pritožbenega sodišča zaradi preširoke(1) opredelitve prepovedi ravnanj dolžnika neprimerno sredstvo zavarovanja v konkretnem primeru (273. člen ZIZ).

Sodišče prve stopnje je pri presoji prve predpostavke za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe (1. odstavek 272. člena ZIZ) utemeljeno ločilo sporne izjave (tožba z dne 7. 5. 2010, list. št. 2) v dve skupini in tako pri prvi pravilno ugotovilo, da gre za korektno povzemanje bonitetnega poročila (A8) ter da v tem delu ne gre niti za verjeten poseg v osebnostne pravice pravne osebe. Pri drugi skupini izjav pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi izjave dolžnika o že nastalih hudih likvidnostnih težavah, o katerih samo bonitetno poročilo ne izpričuje, lahko morebiti posegle v osebnostne pravice upnika, vendar pa do takega posega ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, ni prišlo.

Upnik namreč med drugim zatrjuje, da je novinar opustil dolžno skrbnost korektnega poročanja s tem, da je izpustil relevantno informacijo o tem, da obstaja še nižji bonitetni razred od D, to je bonitetni razred E ter da bi iz celotnega konteksta izjav povprečni gledalec razbral „innuendo“ novinarja, da je upnik v hudih likvidnostnih težavah, kar pa po navedbah upnika ne drži. Ker pa je imel (še ima) upnik na voljo sredstva po 178. členu OZ ter nadalje po Zakonu o medijih, s katerimi bi lahko nepopolno poročanje novinarja odpravil (26. člen ZMed; objava popravka), se pri presoji predloga za izdajo začasne odredbe izkaže za pravilno ocena sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal niti obstoja prve predpostavke za izdajo začasne odredbe. Namreč ob ugotovitvi, da je dolžnik pri poročanju podal nepopolno informacijo, katere učinek na povprečnega gledalca(2) lahko upnik še vedno s prej navedenimi sredstvi odstrani, se izkaže, da upnik ni izkazal, da je do zatrjevanega posega v osebnostno pravico že prišlo. Pritožbeno sodišče pri tem še poudarja, da se upnik enostransko zanaša na standard povprečnega gledalca in da je v primerih presoje učinka izjav novinarjev na povprečnega gledalca treba upoštevati tudi kontekst izjave(3). Prav tako pa se pritožnik niti v pritožbi ne izjasni, kako sodišče, ki je presojalo učinek izjav, odstopa od omenjenega objektivnega standarda povprečnega gledalca. Ob obrazloženem pa se izkaže pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP za neutemeljenega. Sodišče prve stopnje namreč nikoli ni ugotovilo za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo upniku terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 272. člena ZIZ). Obrazložitev ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarni terjatvi (2. odstavek 272. člena ZIZ) se je izkazala za nepotrebno .

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje uporabilo dokazni standard verjetnosti in da dolžniku še ni bila dana možnost izjave. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške.

(1) Na problem določljivosti prepovednih zahtevkov po začasni odredbi opozarja tudi pravna teorija, glej Grčar, Koliko je vredna svoboda izražanja?, Pravna Praksa, št. 37/2009. (2) Standard povprečnega gledalca je moč razbrati po analogiji iz odločbe Up-406/05, z dne 12. 04. 2007, kjer Ustavno sodišče RS uporabi standard „povprečnega bralca“; enako Premelč: Ali je mediju res jasno, kje so meje začasne odredbe?; Pravna Praksa, št. 41/2009. (3) Odklonilno ločeno mnenje sodnika Ribičiča v Up-406/05 z dne 12. 04. 2007.