10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1421/2002 z dne 3. 3. 2004 v zvezi s sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. P 132/99 z dne 6. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke v pravdi za plačilo odškodnine ter ob upoštevanju njene soodgovornosti pritožniku naložilo, naj ji plača 543.750 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Z isto odločbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pobotni ugovor pritožnika in njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 22., iz 23. in iz 25. člena Ustave. Višjemu sodišču očita, da ni obravnavalo njegovih številnih pritožbenih navedb ter da ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je dejansko stanje na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Navaja, da Višje sodišče ni obravnavalo njegovih navedb glede uveljavljanja solidarne odgovornosti tožeče stranke in njenega moža, glede zmanjšanja odškodnine po 191. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), glede previsoke odmere odškodnine, glede prispevka tožeče stranke k nastanku škode, glede obsega vezanosti pravdnega sodišča na kazensko sodbo, glede zmotne presoje dokazov (pri čemer naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo izpovedb nekaterih prič samo zato, ker so najbližji sorodniki pritožnika), glede pobotnega ugovora in glede odmere stroškov. Pritožnik trdi, da je Višje sodišče večji del njegovih pritožbenih navedb zavrnilo s ponavljanjem stališč prvostopenjskega sodišča. Meni tudi, da mu je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico do izjave, s tem ko na glavni obravnavi 22. 4. 2002 ni sprejelo njegove pripravljalne vloge. Navaja, da je v pritožbi predlagal, naj sodnica poda izjavo o teh kršitvah, vendar drugostopenjsko sodišče tega dokaza ni upoštevalo in je sklenilo, da bi moral pritožnik zahtevati, naj se odklonitev sprejema pripravljalnega spisa vpiše v zapisnik. Pritožnik meni, da bi ga moralo sodišče v skladu z 12. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) poučiti o tej njegovi pravici. Nadalje pritožnik trdi, da izpodbijani odločbi glede odmere prisojene odškodnine za strah in za prestane telesne bolečine odstopata od sodne prakse. Meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o "razdelitvi odškodnine" za prestane telesne poškodbe na dve obliki odškodnine nepoznana v sodni praksi in v nasprotju z 200. členom ZOR. Pritožnik izpodbijanima odločbama očita tudi očitno napačnost oziroma arbitrarnost. Pritožnik še očita Višjemu sodišču, da v sklepu o zavrnitvi predloga za oprostitev sodnih taks ni odgovorilo na njegove navedbe, da ni solastnik zemljišča ali kmetije.

B.

3.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko bila pomembna pritožnikova navedba, da sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 22. 4. 2002 ni sprejelo njegove pripravljalne vloge ter da mu je s tem kršilo pravico do izjave v postopku. Ta očitek ni utemeljen. Iz sodbe Višjega sodišča namreč nedvomno izhaja, da je pritožnik svojo pripravljalno vlogo predložil sodišču šele 29. 4. 2002 in ne 22. 4. 2002, kot zatrjuje, ter da je prvostopenjsko sodišče vlogo, kljub temu da je bila vložena šele po prvem naroku za glavno obravnavo, upoštevalo v dokaznem postopku. Tako se izkažejo za neutemeljene tudi pritožnikovi očitki, da Višje sodišče ni upoštevalo njegovega predloga, naj se glede kršitve pravice do izjave zasliši sodnica, in očitek, da bi ga moralo sodišče prve stopnje na podlagi 12. člena ZPP opozoriti na pravico, da se odklonitev sprejema pripravljalne vloge lahko vpiše v zapisnik.

4.Prav tako ni utemeljen očitek pritožnika, da Višje sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe. Iz 22. člena Ustave res izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihov pomen in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Ni pa se dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso bistvene, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Višje sodišče je upoštevalo in se v obrazložitvi tudi smiselno opredelilo do vseh za odločitev pomembnih pritožbenih navedb pritožnika. Pojasnilo mu je, zakaj in v katerem obsegu je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo ter mu obrazložilo, zakaj je odmera odškodnine s strani sodišča prve stopnje pravilna. Pojasnilo mu je tudi, zakaj je prispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka pravilno ugotovljen in da je pritožnik solidarno odgovornost tožeče stranke in njenega moža nepravilno uveljavljal s pobotnim ugovorom, česar sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo upoštevati. Opredelilo pa se je tudi do stroškovne odmere in do zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Višje sodišče je tudi pojasnilo in navedlo razloge, zakaj je štelo, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Pojasnilo mu je tudi, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbam nekaterih prič zato, ker se njihov prikaz dogodkov ni ujemal s podatki iz kazenske sodbe, in ne zato, ker so najbližji sorodniki pritožnika. Višje sodišče je pritožniku tudi odgovorilo, zakaj ni upravičen do oprostitve plačila sodnih taks, in mu pojasnilo, da ni izkazal navedb, s katerimi je utemeljeval svoj predlog.

5.Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave tudi izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Za utemeljitev te kršitve mora pritožnik izkazati troje: da o nekem pravnem vprašanju že obstaja enotna in uveljavljena sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Pavšalne navedbe pritožnika o tem, da sta sodišči napačno odmerili odškodnino za strah in za telesne bolečine brez pojasnila, kako so sodišča prisojala odškodnine v drugih podobnih primerih, in brez navedb sodnih odločb, ki naj bi izkazovale, kakšna je enotna in uveljavljena sodna praksa, ne omogočajo sklepa, da gre za tak primer. Sodišči sta tudi razumno in argumentirano pojasnili, kako sta odmerili odškodnino za posamezno vrsto škode, zato je tudi očitek o arbitrarnosti neutemeljen.

6.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravic iz 23. in iz 25. člena Ustave, pri čemer pa teh očitkov ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Druge navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijanima odločitvama, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić