Jedro

Določba 111. člena SZ-1 je jasna in ne dopušča dvoma o tem, kdo lahko vloži tožbo na izpraznitev stanovanja v primeru, ko stanovanje uporablja oseba, ki nima najemne pogodbe. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je to lahko le lastnik stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka 229,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je toženka dolžna v roku 8 dni izprazniti v izreku sodbe označeno stanovanje št. 1 v pritličju s kletjo v stavbi na K., oseb in svojih stvari. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka 344,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi proti temu sklepu tožnik navaja, da je sodišče po njegovem mnenju zmotno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili 11. 10. 2005 navidezno pogodbo. Iz sklenjene najemne pogodbe je jasno vidna volja obeh pravdnih strank, da se pravica najema prenese na tožnika. Nikjer iz pogodbe ne izhaja, da naj bi bilo stanovanje v souporabi tožene stranke, kar pomeni, da je v izključni rabi tožnika. V kolikor bi pravdni stranki kot razlog za sklenitev pogodbe imeli pred sabo le povrnitev tožnikovih vlaganj, bi to uredili tako, da bi tožnik postal solastnik stanovanja. Tožnik nikoli ni verjel v obstoj zakonske zveze s toženko, zato si je ravno s sklenitvijo najemne pogodbe zagotovil prebivališče v stanovanju. Zaradi navedenega in dejstva, da v stanovanju občasno biva tudi toženka, je upravičen do uporabnine. Toženka uporablja stanovanje brez njegovega soglasja. Iz najemne pogodbe ne izhaja, da se oddaja le del stanovanja, temveč celo stanovanje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev prvostopenjske odločitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika, da je toženka dolžna izprazniti stanovanje na K. ter mu plačati uporabnino, pravilno upoštevajo sledeča dejstva: - pravdni stranki sta bivša zakonca, - toženka je lastnica stanovanja na K., v katerem biva tožnik, občasno pa tudi toženka, - pravdni stranki sta pred sklenitvijo zakonske zveze sklenili navidezno pogodbo o najemu stanovanja z dne 11. 10. 2005, ki pa le prikriva njun dogovor o priznanju tožnikovih vlaganj v stanovanje.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi če ne bi bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki sklenili le navidezno najemno pogodbo, na njeni podlagi tožnik kot najemnik stanovanja ne more zahtevati od toženke, ki po njegovih trditvah v stanovanju občasno biva, izpraznitve stanovanja. Toženka je lastnica stanovanja. Določba 111. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) je jasna in ne dopušča dvoma o tem, kdo lahko vloži tožbo na izpraznitev stanovanja v primeru, ko stanovanje uporablja oseba, ki nima najemne pogodbe. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je to lahko le lastnik stanovanja. Tožnik ni legitimiran za izpraznitveni zahtevek zoper lastnico stanovanja po nobeni pravni podlagi.

7. Prav tako je neutemeljen njegov zahtevek, s katerim zahteva od toženke kot najemodajalke plačilo uporabnine zaradi njene souporabe stanovanja. V določbah SZ-1, ki urejajo pravice in obveznosti najemodajalca, takšne materialnopravne podlage ni. Kot je že zgoraj ugotovljeno, pa je prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta pravdni stranki 11. 10. 2005 sklenili navidezno pogodbo, ki med njima nima učinka (50. člen Obligacijskega zakonika). Na to kažejo že neobičajna pogodbena določila (sklenjena za 99 let, za simbolično najemnino) ter dejstvo, da sta jo sklenila tik pred njuno poroko, kar ni niti logično, niti razumno. Ob tem je tožnik navedel in zaslišan kot stranka izpovedal, da sta najemno pogodbo podpisala z namenom, da se mu prizna njegov vložek v stanovanje, medtem ko je toženka pogodbo kot fiktivno označila zato, ker je bila sklenjena zgolj z namenom, da se je toženec lahko odjavil z dotedanjega bivališča. Pritožbeno sklicevanje na pogodbene pravice tožnika, da uporablja celo stanovanje od razveze zakonske zveze dalje, je zato v celoti neutemeljeno.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. O stroških postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe, toženki pa mora povrniti stroške njenega odgovora in sicer 168,00 EUR za nagrado za postopek, 20,00 EUR za materialne stroške, skupaj z DDV 229,40 EUR.