Jedro

Po določbi 31. člena ZDen je upravičen vložiti zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča le prejšnji lastnik zemljišča, ki mu je bilo to zemljišče z odločbo podržavljeno in ne njegov dedič.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti sklepu Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine ... z dne 27.7.1993, s katerim je bila zavržena njena zahteva za vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem nezazidanem stavbnem zemljišču delu parc.št. 89/2, ki ima sedaj parc.št. 66. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnice ni mogoče šteti za upravičenko po 9. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91) in tudi ne za upravičeno vlagateljico zahteve v smislu določbe 15. člena ZDen. Ugotavlja, da je pravica uporabe na prizadetem družbenem stavbnem zemljišču, ki je bilo nacionalizirano tožničini materi M.Š., po smrti matere prešla na podlagi sklepa o dedovanju najprej na tožničinega brata P.Š., po njegovi smrti pa na njegovo dedinjo G.P. Tožnica na podlagi dedovanja po materi po podatkih zemljiške knjige ni pridobila nobenih upravičenj na navedenem družbenem zemljišču in je glede tega zemljišča ni mogoče šteti za pravno naslednico matere. Ugovore, da je tožnica pridobila na tem zemljišču kakšna upravičenja, bi tožnica morala uveljavljati v postopku dedovanja, v tem postopku pa jih ni mogoče upoštevati, ker je glede upravičenj na nepremičninah pomembno stanje, ki izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Zato ni bilo pogojev za uvedbo postopka in je organ prve stopnje utemeljeno zavrgel vloženo zahtevo (2. odstavek 125. člena ZUP).

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravica uporabe zemljišča parc. št. 66 s sklepi o dedovanju le formalno prešla najprej na njenega brata P.Š. in nato na na njegovo dedinjo G.P., ker je dejansko ves čas to zemljišče uživala ona. Navaja, da je zemljišče pridobila od matere že v letu 1954 in da si je na njem uredila vrt. To dokazuje s potrdilom, iz katerega izhaja, da je materi že od leta 1954 na račun vrta plačevala določene vsote denarja in pravi, da ji je zemljišče tako dejansko odplačala. V zemljiški knjigi prenos lastninske pravice na tožnico ni bil izveden zaradi sprejema zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Meni tudi, da dedinja G.P. zemljišča parc.št. 66 ni mogla veljavno odsvojiti, ker ga je imela tožnica ves čas v posesti in bi ga zato morala ponuditi v odkup najprej tožnici. Pravni posel, s katerim je G.P. zemljišče odsvojila, je zato po njenem mnenju ničen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnica zahtevala denacionalizacijo dela nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 89/2 oz. sedaj parc.št. 66, ki je bilo podržavljeno M.Š. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur.l. FLRJ, št. 52/58) z odločbo Občinskega ljudskega odbora ... z dne 24.7.1959. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da na podlagi dedovanja pravice uporabe navedenega zemljišča ni pridobila tožnica, temveč njen brat P.Š. (sklep o dedovanju z dne 3.7.1969) in po njegovi smrti njegova dedinja G.P. (sklep o dedovanju z dne 10.12.1970), ki je zemljišče ponudila v odkup občini ... Sekretariat za občo upravo občine ... je z odločbo z dne 17.8.1981 zemljišče oz. pravico uporabe zemljišča odvzel G.P. in na podlagi te odločbe je bil vknjižen izbris pravice uporabe parc. št 66, ki je bila poprej vknjižena v korist G.P. (zemljiškoknjižni izpisek enote temeljnega sodišča ... z dne 11.4.1992). Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je tožničino vlogo za denacionalizacijo sporne nepremičnine zavrgel. Da tožnice glede upravičenj na zemljišču parc. št. 66 ni mogoče šteti za pravno naslednico upravičenke do denacionalizacije jasno izhaja iz pravnomočnih sklepov o dedovanju in podatkov zemljiške knjige. V primeru, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3.,4. in 5. člena mrtvi ali razglašeni za mrtve, so po 15. členu ZDen upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Ker tožnica ni pravna naslednica upravičenke do denacionalizacije glede upravičenj na sporni nepremičnini, po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije in upravni organ mora v takšnem primeru strankino vlogo zavreči s sklepom (2. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Odločba tožene stranke je zato pravilna in zakonita.

Navedbe tožnice, da je dejansko zemljišče uživala ona in ne osebe, ki so formalno dedovale pravico uporabe tega zemljišča in da je pridobila to zemljišče v dejansko posest in last od matere že pred nacionalizacijo, so v tem upravnem sporu neutemeljene. S temi navedbami tožnica v bistvu napada odločbo o nacionalizaciji iz leta 1959 in postopke dedovanja, ki so bili pravnomočno zaključeni, kar pa po presoji sodišča ne more biti predmet postopka denacionalizacije. ZDen upošteva kot dejansko podlago denacionalizacije akte o podržavljenju, ki so navedeni v 3. 4. in 5. členu zakona, pri čemer se ne spušča v utemeljenost in zakonitost konkretnih aktov, ki so bili izdani na podlagi predpisov navedenih v 3. in 4. členu tega zakona. Upravni organ odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin, razen če stranka ne dokaže, da je dejansko stanje drugačno. Pri tem sodišče pripomnija, da spisom priloženega potrdila, da je tožnica materi plačevala določene denarne zneske na račun vrta, ni mogoče šteti za pogodbo oz. za dokaz, da je tožnica zemljišče pridobila v last že pred podržavljenjem, drugih tozadevnih dokazil pa tožnica ni predložila. Prav tako po presoji sodišča ni utemeljena tožničina trditev, da bi morala dedinja G.P. prizadeto zemljišče ponuditi v odkup najprej njej in da je pravni posel o odsvojitvi tega zemljišča ničen. V času, ko je dedinja G.P. občini ... sporočila, da na parc. št. 65 ne namerava graditi stanovanjske hiše in da je navedeno parcelo in parcelo št. 66 pripravljena izročiti občini ..., promet z družbenimi stavbnimi zemljišči ni bil prost, temveč bi dedinja tako zemljišče lahko v skladu s tedaj veljavnim zakonom o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemjiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur.l. SRS, št, 19/76), lahko prenesla le na ozek krog oseb, določen v 13. členu navedenega zakona, med katerimi tožnica ni bila. Pravico uporabe na navedenih družbenih zemljiščih je občina ... oz. pristojni Sekretariat za občo upravo občine ... G.P. odvzel z odločbo z dne 17.8.1981, ki temelji na 12. v zvezi s 21. členom navedenega zakona in torej sploh ni šlo za pravni posel, ki naj bi bil po navedbah tožnice ničen.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-1) smiselno uporabilo kot republiški predpis.