Jedro

Okoliščina, da premoženje, vozilo, ni v celoti odplačano ob nastanku spora oziroma ob razpadu skupnosti, tudi ni pravno odločilna, saj gre le za vprašanje dolgov, plačilo le-teh pa se reši v okviru pravil obligacijskega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica v celoti lastnica osebnega vozila znamke Renault Twingo, verzija 1.2 BASE 3 V, kupljenega po pogodbi št. 149/17R, kar je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti ustrezne listine za vpis lastninske pravice na ime tožnice, ker sicer tako priznanje nadomešča sodba, v 15 dneh pod izvršbo, zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 188.173,20 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Sodišče je odločilno dejstvo glede skupnega premoženja oziroma pridobivanja tega premoženja napačno ugotovilo, saj niti ni ugotavljalo vseh dejstev o plačilu oziroma financiranju vozila. Glede zatrjevanja sorodnikov toženca, zaslišanih kot prič, v tem smislu, da je toženčeva stara mati dala denar za odplačilo vozila Cordoba, dejstev ni ugotovilo oziroma ni ugotavljalo ali to drži. To je izpovedal le toženec in ta trditev ni dokazana. O tem bi bilo potrebno zaslišati tudi toženčevo mater, ki je bila prvotno predlagana kot priča, pa je toženec ta predlog umaknil. Tudi avto znamke Cordoba je bil kupljen v času trajanja zakonske zveze in je tudi za to vozilo najela kredit tožnica in ga odplačala. Toženec je tudi obljubil, da to tožnici izročil ob odhodu avto, da si bo urejala stanovanjske razmere, a si je premislil. Tudi trditev v sodbi, da tožnica v tožbi izrecno ne zatrjuje, da je avto njena izključna last, ne drži. To je namreč zatrjevala. Če je toženec pridobival dohodek, ga ni porabil za pridobivanje skupnega premoženja, pač pa ga je vlagal v kmetijo, last matere in kupoval razno orodje. Za preživljanje pravdnih strank pa je pomagala tudi tožnica. Prispevka sorodnikov toženca ni mogoče šteti za skupno premoženje kot razloguje sodba, saj je skupno premoženje le tisto, ki ga ustvarita zakonca v trajanju zakonske zveze s skupnim delom in skupnimi sredstvi. Bilo pa je ravno obratno, saj je toženec s svojim delom prispeval k premoženju, ki je last njegove matere in ne k nastajanju skupnega premoženja pravdnih strank. Že takrat, ko so prodali osebno vozilo Jugo, je bil kupljen osebni avto Cordoba in to s kreditom, ki ga je odplačala tožnica po pogodbi z N., z dne 18.02.1997 in je bilo dokončno posojilo odplačano 17.07.1997. Tožnica je tudi izpovedala, da je bil že osebi avto Cordoba izplačan iz njenih sredstev - prihrankov, prodanih delnic in s kreditom, ki ga je ona odplačala tudi s pomočjo brata. Tudi posojilo, ki ga je pridobila ob nakupu osebnega avtomobila Renault Twingo, je odplačala sama kot je tudi obrazložila. Tudi toženec je izpovedal, da je tožnica plačevala kupnino za osebno vozilo Twingo še po razvezi zakonske zveze. Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna in nepoštena.

Pritožba ni utemeljena.

Skupno premoženje zakoncev je družinsko pravni institut in zato posebna premoženjskopravna kategorija. Deleži zakoncev na njem so nedoločeni, za pridobitev skupnega premoženja pa sta pravno upoštevni dve okoliščini. Ti sta dejanski obstoj skupnosti in v času obstoja te skupnosti z dohodki obeh zakoncev pridobljeno premoženje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo osebno vozilo znamke Twingo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. V času trajanja zakonske zveze sta sicer pravdni stranki kupili več vozil, nazadnje v letu 1997 dva avtomobila, najprej novo vozilo Seat Cordoba in zatem novo vozilo znamke Renault Twingo (zakonska zveza je bila sklenjena dne 30.01.1988 in razvezana s sodbo sodišča dne 23.06.2000). Sodišče prve stopnje je zato po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da spada predmetno osebno vozilo v skupno premoženje pravdnih strank. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da premoženje, vozilo, ni bilo v celoti odplačano ob nastanku spora oziroma ob razpadu skupnosti, tudi ni pravno odločilna, saj gre le za vprašanje dolgov, plačilo le-teh pa se reši v okviru pravil obligacijskega prava. Ker je torej vozilo premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja skupnosti s skupnim delom in sredstvi (tožnica, ki opozarja na svojo izpovedbo, je izrecno poudarila, da npr. prihrankov ob nastanku skupnosti ni imela), gre za skupno premoženje pravdnih strank. Ker se domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (1. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) in tudi sicer v tej pravdi tožnica zahteva le ugotovitev, da gre za njeno izključno premoženje, niso jasne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zaslišati toženčeve sorodnike glede vprašanja, ali so mu z denarnimi prispevki pomagali pri odplačilu vozila, toženec namreč večjega deleža od 1/2 na skupnem premoženju ni ne zatrjeval in ne uveljavljal. Tožeča stranka je tezo, da je izključna lastnica, gradila torej na zmotnem pravnem izhodišču, da je skupno premoženje, predmetno vozilo, sama odplačevala z najetimi krediti, sodišče prve stopnje je iz navedenih razlogov pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, in ker pritožbeno sodišče tudi tistih kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku -ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).