Jedro

Ker revident ni izkazal obstoja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, le-ta ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik po odvetniku dne 28. 11. 2008 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 6. 2006 (1. točka izreka), s katero je bil tožnik predčasno razrešen s funkcije prodekana Fakultete ... Univerze v ..., zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka (3. točka izreka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, npr. v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ker je vsebina obravnavane zadeve razrešitev tožnika s funkcije prodekana, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik postavil šele v reviziji, pa je zgolj akcesorne narave in kot tak ne more predstavljati razloga za dovoljenost revizije, pri tem pa višina denarnega zahtevka (10.809,74 EUR) tudi ne dosega zakonskega minimuma. Revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni dovoljena.

6. Skladno z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zgoraj naveden način, zatrjuje pa obstoj neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje in tudi, da Vrhovno sodišče o tem še ni odločalo. V zvezi s tem citira zadevi sodišča prve stopnje opr. št. U 399/2007 in U 420/2005. Zakon o pravdnem postopku – ZPP v četrtem odstavku 367.b člena, ki se v upravnem sporu primerno uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1, določa, da mora predlagatelj revizije predložiti kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje. Revident v reviziji navaja, da kot dokaz prilaga sodbo in sklep U 420/2005, vendar te odločbe dejansko ne predloži. Glede sodbe U 399/2007 pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da reviziji sicer ni bila priložena (in tega revident niti ne zatrjuje), se pa nahaja med prilogami tožeče stranke (priloga A 18) in je bila v spis vložena med postopkom na prvi stopnji. Revident zatrjuje, da je sodišče v tej zadevi, ob podobnem dejanskem stanju in ob uporabi enakega materialnega prava, odločilo povsem nasprotno kot v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je bilo s citirano sodbo tožbi res ugodeno in izpodbijana odločba rektorja Univerze v ... odpravljena, ker razlogi za razrešitev tožnika v citirani zadevi niso predstavljali katerega od razlogov, ki bi po 299. členu v zvezi s 337. členom Statuta utemeljevali njegovo razrešitev s funkcije v.d. dekana. V tej zadevi namreč tožnik ni ravnal skladno z zahtevo Akademskega zbora Fakultete ... in Senatu univerze ni dal pobude za razpustitev Senata fakultete, rektor pa je z izpodbijano odločbo sledil predlogu Akademskega zbora za tožnikovo razrešitev. V obravnavani zadevi pa je bila vsebina krivdnih razlogov za tožnikovo razrešitev povsem drugačna – neizvršitev rektorjevega sklepa, s katerim je odredil izvršitev sodne poravnave in še šest drugih razlogov. Zato ni mogoče govoriti o enakem dejanskem stanju kot v zadevi U 399/2007 in posledično tudi ne o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje. Revident sicer omenja še dve zadevi prvostopenjskega sodišča U 552/2006 in U 506/2006, v katerih sta vloženi enaki oziroma podobni tožbi, s takimi navedbami pa ne more dokazovati obstoja neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. Glede na navedeno revizija iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni dovoljena.

8. Revident uveljavlja tudi obstoj pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zatrjuje, da trpi njegov ugled v univerzitetnih krogih in v javnosti, da bo nastala nepopravljiva škoda na njegovem ugledu, dobrem imenu in časti, ki bo imela za posledico onemogočeno tožnikovo poklicno napredovanje, saj je vprašljiva njegova izvolitev v naziv „zaslužni profesor“, pa tudi nenadomestljivo škodo v njegovem poklicu. Materialno škodo, ki presega letno zajamčeno plačo, pa tožnik tudi iztožuje in jo je po višini tudi izkazal, za ta znesek pa bo prikrajšan, če izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne bo spremenjena oziroma razveljavljena.

9. Z izpodbijano odločbo se posega zgolj v funkcijo revidenta kot prodekana, z ničemer pa v funkcijo profesorja. Po presoji Vrhovnega sodišča sicer zaradi izpodbijane odločbe lahko trpi tožnikov ugled, čast in dobro ime, vendar pa takšna posledica sama po sebi ni izražena navzven, revident pa ni z ničemer pojasnil, kako in v čem se zatrjevane posledice dejansko odražajo, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Glede podelitve naslova „zaslužni profesor“ pa Vrhovno sodišče še dodaja, da pri tem ne gre za poklicno napredovanje, temveč le za podelitev priznanja, ki ga univerza lahko podeli le upokojenim rednim profesorjem (drugi odstavek 345. člena Statuta) ob izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka citiranega člena Statuta. Podelitev tega priznanja je torej fakultativna, revident pa niti ne trdi, da tega priznanja gotovo ne bo dobil, niti ne pojasni, kakšno zelo hudo posledico bi v tem primeru utrpel. Ravno tako revident ni pojasnil, zakaj izguba zatrjevanega zneska (na primer glede na njegovo siceršnje premoženjsko stanje) zanj predstavlja zelo hudo posledico. Revizija tako tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker revident z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).