Jedro

Za presojo pravočasnosti pritožbe zoper sodbo je odločilno, ali se je in če se je, kdaj se je obsojenec s sodbo, ki je bila vročena njegovi zunajzakonski partnerici oziroma ženi, dejansko seznanil, saj bi mu šele od tega dne začel teči 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obsojenega A. A. zoper sodbo istega sodišča II Kr 38828/2016 z dne 2. 6. 2021, vloženo po zagovornici dne 15. 7. 2021, zavrglo kot prepozno.

2. Zoper sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlagala, da napadeni sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v drugem odstavku 120. člena določa, da je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, osebno vročiti obtožni akt, sodbo in vse odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo, kot tudi pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor.

5. Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju: Konvencija),1 v 5. členu določa: 1. da vsaka država članica pošlje pisanja, namenjena osebam, ki so na ozemlju druge države članice, neposredno tem osebam po pošti (prvi odstavek); 2. da se lahko pisanja pošljejo prek pristojnih organov zaprošene države samo, če: (a) je naslov osebe, ki so ji pisanja namenjena, neznan ali nezanesljiv ali (b) ustrezni postopkovni zakon države prosilke zahteva potrdilo o vročitvi pisanj naslovniku, ki ni enako potrdilu ob vročitvi po pošti, ali (c) pisanj ni bilo mogoče vročiti po pošti ali (d) država prosilka iz utemeljenih razlogov meni, da bo pošiljanje po pošti neučinkovito ali neprimerno (drugi odstavek).

6. Sodišče prve stopnje je s sodbo II Kr 38828/2016-79 z dne 2. 6. 2021 obsojencu, ki takrat ni imel zagovornika, preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo kazen eno leto zapora (v nadaljevanju: sodba). Pisni odpravek sodbe s pravnim poukom o pravici do pritožbe v roku 30 dni je obsojencu vročalo: 1. po pošti s povratnico roza barve z oznako A.R. (v nadaljevanju: povratnica) neposredno na naslov prijavljenega prebivališča v Avstriji (pošiljka je bila odpravljena dne 8. 6. 2021) in 2. prek pristojnega organa zaprošene države Republike Avstrije - Državnega tožilstva v Celovcu (prevod zaprosila je bil odpravljen dne 23. 6. 2021). Iz povratnice (list. št. 156) je razvidno, da je bila pošiljka vročena dne 11. 6. 2021, ker pa se je podpis prejemnika očitno razlikoval od obsojenčevega podpisa in ker iz povratnice ni bilo razvidno, kdo je pravzaprav podpisal prejem pošiljke in v kakšnem razmerju je ta oseba z obsojencem, je sodišče prve stopnje te podatke preverilo pri Pošti Slovenije. Iz poizvednic z dne 14. 9. 2021 (list. št. 234-235 in 245-247) izhaja, da je bila pošiljka dne 11. 6. 2021 na obsojenčevem naslovu vročena njegovi ženi (_„Frau“_), ki je tudi podpisala povratnico (_„The WPOD was signed by Mrs._ _A. (the wife of the recipient)“_). Po pristojnem organu zaprošene države je bila sodba dne 13. 7. 2021 vročena obsojencu osebno (list. št. 213-217). Obsojenec je istega dne, torej 13. 7. 2021, pooblastil zagovornico (priloga B1), ki je dne 15. 7. 2021 zoper sodbo priporočeno po pošti vložila pritožbo (list. št. 172). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila sodba obsojencu pravilno vročena že dne 11. 6. 2021 in da je posledično pritožbeni rok 30 dni iztekel z dnem 12. 7. 2021 ter z izpodbijanim sklepom pritožbo zoper sodbo zavrglo kot prepozno.

7. Pritožbene trditve, da povratnica ni bila pravilno izpolnjena ter da z nje ni mogoče razbrati imena osebe, za katero sodišče prve stopnje zatrjuje, da je prevzela pisanje, saj ime in priimek prevzemnika pošiljke nista izpisana z velikimi tiskanimi črkami, niti ni razvidno, da je pisanje prevzela njegova (zunaj)zakonska partnerka, so sicer točne, vendar pa je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje prevzemnika pisanja ugotovilo na podlagi poizvednice (točki 4 in 5 sklepa). Čeprav v izpodbijanem sklepu imena prevzemnika pošiljke ni izrecno navedlo, so razlogi sklepa, da je pošiljko prevzela obsojenčeva (zunaj)zakonska partnerica oziroma žena (točka 7 sklepa), dovolj jasni, konkretni in razumljivi ter očitki pritožnice, da sklep v tem delu ni obrazložen in se ga ne da preizkusiti, niso utemeljeni.

8. Glede pritožbenih navedb, da je na povratnici kot pisanje, ki se pošilja obsojencu, naveden „sklep - 79“, sodišče druge stopnje sprejema s podatki spisa izkazane razloge izpodbijanega sklepa, da gre zgolj za očitno pomoto v zapisu vrste odločbe, ker je iz povratnice razvidno tudi, da se vroča redna številka „- 79“ spisa, ki je redna številka sodbe, ter da sodišče prve stopnje v postopku preklica pogojne obsodbe ni izdalo nobenega sklepa, ki bi ga vročalo obsojencu (točka 4).

9. Pritožnica zatrjuje, da vročitev na naslovu obsojenčevega prebivališča v Avstriji ni bila opravljena skladno z določbo prvega odstavka 118. člena ZKP,2 saj iz povratnice ni razvidno, da bi bil obsojenec pisno obveščen, kdaj mu bo vročevalec ponovno poskušal vročiti sodbo ter vztraja, da obsojencu sodba ni bila vročena. Posledično je bila po oceni zagovornice napačno opravljena tudi mednarodna vročitev neposredno na naslov obsojenca.

10. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je imelo podlago za neposredno vročanje sodbe obsojencu v tujino z mednarodno povratnico (roza barve z oznako A.R.) v prvem odstavku 5. člena Konvencije. V nadaljnji obrazložitvi sklepa pa je svoje zaključke o pravilni vročitvi sodbe obsojencu utemeljilo s stališči, ki so bila sicer v sodni praksi sprejeta v zvezi z mednarodno vročitvijo upravnih odločb v upravnem postopku.3 Izpostavilo je: (i) da kadar organi dokumente vročajo neposredno naslovnikom v tujino, vročevalci zunaj Republike Slovenije niso zavezani ravnati po določbah slovenske zakonodaje; (ii) da je Republika Slovenija mednarodne poštne predpise sprejela ob upoštevanju Svetovne poštne konvencije in drugih predpisov Svetovne poštne zveze4; (iii) da so bili skladno z mednarodnopravnimi predpisi sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve5, kjer je v drugem odstavku 20. člena določeno, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu, če pa to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi pooblaščeni za prevzem pošiljk; (iv) da je odrasli član gospodinjstva oseba starejša od petnajst let, ki živi z naslovnikom v istem gospodinjstvu ter (v) da je tudi iz povratnice razvidno, da jo lahko podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte (točka 5 sklepa).

11. Konvencija nima izrecnih določb o vročanju neposredno po pošti osebam, ki so na ozemlju druge države članice Evropske unije, oziroma tega načina vročitve konkretneje ne ureja. Vendar pa je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) v sodbi z dne 24. maja 2016 v zadevi C-108/16 PPU6 sprejelo stališče, da je treba v členu 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584 navedena izraza „osebno povabljena“ in „dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja“ razlagati tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila ta oseba seznanjena z načrtovanim sojenjem ter da pogojev iz te določbe ni mogoče izpolniti zgolj z vabilom, ki ni bilo vročeno neposredno „zadevni osebi“, ampak je bilo na njenem naslovu izročeno polnoletni osebi tega gospodinjstva, ki se je zavezala, da ji ga bo izročila, pri čemer na podlagi evropskega naloga za prijetje ni mogoče ugotoviti, ali in kdaj je ta polnoletna oseba to vabilo zadevni osebi dejansko izročila. Nadalje je v sodbi z dne 15. oktobra 2015 v zadevi C-216/20147 izpostavilo: (i) da se Direktiva 2012/13 v skladu z besedilom 2. člena uporablja do končanja postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe, vključno z izrekom kazni in odločitvijo o vseh pritožbah ter (ii) da obdolženec ne more učinkovito izvrševati svoje pravice do obrambe in sojenje ni pošteno, če bi rok za vložitev ugovora zoper kaznovalni nalog začel teči z vročitvijo kaznovalnega naloga pooblaščencu (za vročitve), razen če rok za vložitev ugovora začne teči od tedaj, ko se je obdolženec dejansko seznanil s kaznovalnim nalogom in ima dejansko na voljo celoten rok, predpisan za vložitev ugovora zoper ta nalog.

12. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo pravilna vročitev odločbe stranki v postopku eden od procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vročanje je pomemben procesni institut, saj je od njegove pravilnosti odvisno varstvo tistih pravic v sodnih in upravnih postopkih, ki so kakorkoli vezane na določen rok. Namen vročanja je po eni strani v tem, da omogoča varstvo pravic naslovnika, torej da se zagotovi, da pisanje prejme tisti, ki mu je dejansko namenjeno, po drugi strani pa seznanja pošiljatelja, od kdaj dalje lahko utemeljeno šteje, da se je imel naslovnik možnost seznaniti z vsebino pisanja in na kateri trenutek lahko veže začetek teka rokov. Namen vročitve torej ni le gola „oddaja“ pisanja, pač pa oddaja tega pisanja upravičeni osebi, to je naslovniku.8

13. Upoštevaje navedena izhodišča je torej tudi v konkretnem primeru za presojo pravočasnosti pritožbe zoper sodbo II Kr 38828/2016 z dne 2. 6. 2021 odločilno, ali se je in če se je, kdaj se je obsojenec s sodbo, ki je bila vročena njegovi zunajzakonski partnerici oziroma ženi, dejansko seznanil, saj bi mu šele od tega dne začel teči 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je obsojencu sodbo vročalo (tudi) po zaprošenem organu, ker je dvomilo v uspešnost neposredne vročitve po pošti na naslov njegovega prebivališča v Avstriji (točka 3 sklepa). Dejstvo je, da sodba obsojencu dne 11. 6. 2021 ni bila osebno vročena, hkrati pa v spisu ni prav nobenega podatka, da bi bil s sodbo vročeno njegovi partnerici dejansko seznanjen. Po drugi strani je z gotovostjo potrjeno, da je bila obsojencu dne 13. 7. 2021 po pristojnem organu zaprošene države sodba vročena osebno, kot tudi, da je obsojenec še istega dne (13. 7. 2021) pooblastil zagovornico, ki je dne 15. 7. 2021 zoper sodbo vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje ne vidi nikakršnega razloga, da obsojenec, ki se pravici do pritožbe očitno ni odrekel, v kolikor bi bil s sodbo seznanjen že pred vročitvijo dne 13. 7. 2021, ne bi ravnal enako, kar le še utrjuje zaključek, da s sodbo vročeno dne 11. 6. 2021 očitno ni bil seznanjen, kakršnakoli morebitna zloraba procesnih pravic pa s podatki spisa ni izkazana. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine ter v luči spoštovanja in uresničevanja obsojenčevih pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave je v konkretnem primeru pri presoji vprašanja pravočasnosti pritožbe tudi po oceni pritožbenega sodišča treba upoštevati osebno vročitev sodbe obsojencu dne 13. 7. 2021, posledično pa je pritožba njegove zagovornice zoper sodbo pravočasna.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo pritožbo obsojenčeve zagovornice vročiti državnemu tožilstvu v odgovor, nato pa pritožbo in morebitni odgovor s spisom predložiti v pristojno odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani (376. člen ZKP).

1 Zakon o ratifikaciji Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji (MKPPKZ), Uradni list RS, št. 49/2005. 2 Pisanje, za katero je v tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, se izroči neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri kateri od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona ali v hišnem predalčniku, pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. 3 Prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 297/2010 z dne 8. 7. 2010, sodba Upravnega sodišča RS I U 1035/2018 z dne 3. 9. 2019, sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 58/2020 z dne 24. 2. 2021. 4 Zakon o ratifikaciji spremenjenih in dopolnjenih aktov svetovne poštne zveze, Uradni list RS - MP, št. 21/06. 5 Uradni list RS, št. 31/07. 6 SEU je v postopku v zvezi z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe o razlagi člena 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2008 (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584). 7 SEU je odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe o razlagi člena 6(1) in (3) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (v nadaljevanju: Direktiva 2012/13). 8 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-436/15-9 z dne 22. 3. 2017.