Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker tožnica osnovnega sredstva (sesalec) ne uporablja izključno v svoji poklicni dejavnosti, ampak tudi za čiščenje stanovanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Uprave za družbene prihodke občine z dne 31.12.1991, s katero je navedeni prvostopni organ odmeril tožnici kot zavezanki za kupljeni proizvod po računu z dne 3.4.1991 prometni davek od nabave sesalca v znesku 4.084 SIT oziroma razliko v znesku 3.622,00 SIT, s tem da je zvezni davek od prometa proizvodov obračunan od osnove 15.411,00 SIT po stopnji 13 % iz tarifne številke 6 tarife, republiški davek pa od iste osnove po stopnji 13,5 %. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 2. a člena zakona o posebnem prometnem davku, tarifno številko 6 zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev in tarifno številko 1 zakona o posebnem prometnem davku. Tožena stranka meni, da je bila odmera navedenega davka utemeljena, saj je bilo ob opravljenem inšpekcijskem pregledu (25.10.1991) ugotovljeno, da tožnica hrani navedeni sesalec v stanovanju in ga le enkrat tedensko uporablja za čiščenje poslovnega prostora, poleg tega pa je tožnica sama izjavila, da sesalec uporablja za čiščenje poslovnih prostorov in stanovanja.

Tožnica v tožbi navaja, da je bil navedeni sesalec kupljen kot osnovno sredstvo za čiščenje lokala in se zato tudi dejansko uporablja. Sesalec zaradi pomanjkanja prostora hrani doma, kar ni nedovoljeno. Gre za posebno močan sesalec, s katerim se običajno v takem lokalu s tekstilom opravlja čiščenje enkrat tedensko. Zato je navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da naj sesalec ne bi bil osnovno sredstvo, ker ga uporablja za čiščenje lokala "le enkrat tedensko", nesmiselna. Prvostopni organ nikoli ni ugotovil ali sprejel mnenja, da sesalec ni potreben za opravljanje njene dejavnosti oziroma da ne more biti njeno osnovno sredstvo. Gre za sporno predhodno vprašanje, ali samostojni obrtnik lahko osnovna sredstva hrani doma, če v lokalu nima prostora in ali jih lahko občasno uporablja za lastne potrebe. Zato bi moralo biti najprej rešeno vprašanje, ali je sesalec osnovno sredstvo in v primeru, da bi bilo z odločbo ugotovljeno, da sesalec ne spada v osnovna sredstva, bi bil lahko kot posledica obračunan prometni davek. Napačno pa tožena stranka potrjuje prvostopno odločbo in pri tem šteje za avtomatično ugotovljeno, da sesalec ni osnovno sredstvo. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in da odloči, da se ji povrnejo stroški upravnega spora po priloženem stroškovniku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 11. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91 in Uradni list RS, št 4/91 in 7/91-II), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, je davčni zavezanec za davek od prometa proizvodov pravna oseba oziroma obratovalnica brez statusa pravne osebe, ki proizvode, kupljene z davčno oprostitivijo ali po nižji - znižani davčni stopnji uporabi za namene, za katere ni predvidena davčna oprostitev ali nižja - znižana stopnja. Po 10. točki tarifne številke 6 tarife temeljnega prometnega davka, se plačuje temeljni davek od prometa proizvodov po stopnji 13 % od sesalnikov za prah. Po tarifni številki 1 tarife posebnega republiškega prometnega davka (1. odstavek 4. člena zakona o posebnem prometnem davku - Uradni list SRS, št. 24/88 in 38/89 in Uradni list RS, št. 37/90, 44/90 in 4 ter 10/91-II - ZPPD)) se plačuje posebni republiški prometni davek po splošni stopnji 13,5 % od vseh proizvodov, ki so namenjeni za končno potrošnjo, razen proizvodov, ki so določeni v drugih tarifnih številkah te tarife, ali je zanje določena davčna oprostitev. Po 2. odstavku 2.a člena citiranega zakona o posebnem prometnem davku veljajo določbe 1. alinee 1. točke tarifne številke 8 tarife temeljnega prometnega davka v zvezi z davkom od prometa proizvodov (temeljni prometni davek se plačuje po stopnji 3 % od opreme stroji, naprave idr., ki jo pravne osebe in obratovalnice s statusom ali brez statusa pravne osebe kupujejo pod pogoji in način iz 7. člena tega zakona izključno za opravljanje svoje dejavnosti) tudi za občane, ki samostojno opravljajo dejavnosti na podlagi odločbe pristojnega organa kot stalni poklic.

Prvostopni organ in tožena stranka sta pravilno ugotovila dejansko stanje, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (tožničina izjava z dne 27.3.1991, da bo navedeni sesalec uporabljala izključno za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti ter ga imela evidentiranega v knjigi osnovnih sredstev, račun z dne 3.4.1991 in zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu inšpekcije prvostopnega organa z dne 25.10.1991).

Po presoji sodišče imata odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke svojo podlago v citiranih materialnih predpisih. Zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklepala, da je bila odmera navedenega davka utemeljena, saj je bilo ob opravljenem inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da tožnica hrani navedeni sesalec v stanovanju in ga le enkrat tedensko uporablja za čiščenje poslovnega prostora, poleg tega pa je tožnica sama izjavila, da sesalec uporablja za čiščenje poslovnih prostorov in stanovanja.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Čeprav tožnica s tožbo ni uspela, ji sodišče pojasnjuje, glede na njen tožbeni predlog o povrnitvi stroškov upravnega spora, da v upravnih sporih po 61. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) vsaka stranka trpi svoje stroške.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe citiranega zveznega zakona in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.