Jedro

Izrek sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje v zvezi z nasprotno tožbo ugotavljalo obstoj terjatve tožnice oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi in tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi (kot da bi šlo za pobotni ugovor), ni niti ustrezen niti razumljiv. Le v primeru pobotnega ugovora je namreč treba oblikovati tričlenski izrek sodbe (s katerim se ugotovi obstoj terjatev tožeče in tožene stranke ter izvrši pobot), v primeru nasprotne tožbe pa do pobotanja ne pride, ampak sodišče odloči o zahtevku po tožbi in o zahtevku po nasprotni tožbi z dajatveno sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor v višini 276,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2007 do plačila in na tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 374,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2007 do plačila, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnice oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi iz naslova regresa za letni dopust za leto 2005 v višini 593,66 EUR bruto, po plačilu predpisanih dajatev v neto višini, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2005 do plačila, iz naslova dela, opravljenega preko polnega delovnega časa, v višini 76,14 EUR bruto, po plačilu predpisanih dajatev v neto višini, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2006 do plačila ter iz naslova zakonskih zamudnih obresti v višini 57,54 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi iz naslova odškodnine v višini 375,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2007 do plačila (II. točka izreka) ter da je dolžna tožena stranka terjatve, ugotovljene v I. točki izreka, izplačati tožnici. V presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlike med bruto in neto zneski ugotovljenih terjatev) je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (III. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.204,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka) ter kriti stroške prič D.J. v višini 64,50 EUR, M.J. v višini 50,00 EUR in K.M. v višini 50,00 EUR (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (in zoper odločitev o stroških postopka) se je iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka pritožila tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter navedla, da je bila tožnica zadolžena za izdelavo potnih nalogov in blagajniške dokumentacije (kar je potrdila priča M.J., ki je sicer izpovedala v njeno korist). Družba N. d.o.o. navedenih del za toženo stranko ni opravljala, račun z dne 7. 4. 2006 se ne nanaša na storitve, ki jih je sicer opravljala po pogodbi o knjigovodsko-računovodskih storitvah z dne 7. 11. 2002 (razvidno iz dopisa z dne 25. 9. 2007). Ker je bilo v tožničini pogodbi o zaposlitvi navedeno, da je poleg ostalega dolžna opravljati druge naloge po naročilu predpostavljenega, ji je direktor tožene stranke naložil urejanje in ažuriranje potnih nalogov in blagajniških prejemkov za meseca november in december 2005 ter usklajevanje dela inventurne komisije oziroma podajo inventure stanja zalog na dan 31. 12. 2005. Opisanih nalog ni opravila, zaradi česar je morala tožena stranka poravnati račun družbe N. d.o.o. z dne 7. 4. 2006. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v nasprotju z opisanimi dejstvi ter zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Glede tožbenega zahtevka po tožbi, ki se nanaša na delo opravljeno preko polnega delovnega časa, pa je bistveno, da takšno delo ni bilo pisno odrejeno, sodelavci tožnice pa so zaradi medsebojne solidarnosti izpovedovali njej v korist. O tem izpodbijana sodba sploh nima razlogov, tako da je podana nadaljnja bistvena kršitev določb postopka.

V odgovoru na pritožbo je tožnica (tožena stranka po nasprotni tožbi) prerekala navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, od katerih je bila odvisna odločitev v presojanem sporu. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi nastala, ker naj kot predsednica inventurne komisije ne bi pravočasno podala inventurnega poročila. Kot dokaz je predložila račun družbe N. d.o.o. z dne 7. 4. 2006, za katerega so priče D.J., M.J. in K.M. skladno izpovedale, da se nanaša na izdelavo letnega obračuna in ne na letno inventuro, ki je bila pravočasno opravljena. Glede dela preko polnega delovnega časa pa je tožnica navedla, da bi ga tožena stranka morala pisno odrediti, vendar ji tudi ob izostanku takšne pisne odredbe pripada plačilo. Mesečno evidenco ur prisotnosti na delu za december 2005 je predložila, njeni sodelavci so jo potrdili ter povedali, da je šlo za običajen način dela preko polnega delovnega časa pri toženi stranki.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri oblikovanju izreka izpodbijanega dela sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek izpodbijanega dela sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje v zvezi z nasprotno tožbo ugotavljalo obstoj terjatve tožnice oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi in tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi (kot da bi šlo za pobotni ugovor), ni niti ustrezen niti razumljiv. Le v primeru pobotnega ugovora je glede na določbo 3. odstavka 325. člena ZPP potrebno oblikovati tričlenski izrek sodbe (s katerim se ugotovi obstoj terjatev tožeče in tožene stranke ter izvrši pobot), v primeru nasprotne tožbe pa do pobotanja ne pride, ampak sodišče odloči o zahtevku po tožbi in o zahtevku po nasprotni tožbi z dajatveno sodbo. Pri tem stranke poimenuje „tožena stranka po nasprotni tožbi“ in „tožeča stranka po nasprotni tožbi“. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je tudi pri odločanju o pobotnem ugovoru uporabilo omenjena izraza.

Poleg navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega dela sodbe o celotnem pobotnem ugovoru (v višini 651,20 EUR) in o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (za plačilo 374,90 EUR) ni odločilo, saj je le ugotovilo, da pobotni ugovor v višini 375,80 EUR ni utemeljen. Iz tega razloga tudi I. in II. točka izreka nista skladni s 1. odstavkom III. točke izreka. Ker je s tem sodišče prve stopnje pomanjkljivo odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke in ker so posamezne točke izreka sodbe, ki ga je potrebno v primeru pobotnega ugovora oblikovati glede na določbo 3. odstavek 324. člena ZPP, neločljivo povezane, je z izpodbijano odločitvijo storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (saj je oblikovalo izrek sodbe, ki je sam s seboj v nasprotju). Iz tega razloga je pritožba tožene stranke (oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi) utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP.

Kljub razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje: Tožena stranka je v presojani zadevi ravnala pravilno, saj je svojo terjatev delno uveljavljala s pobotnim ugovorom, delno (v presežku nad terjatvijo, ki jo je tožnica uveljavljala s tožbo) pa z nasprotno tožbo. V odgovoru na tožbo z dne 27. 6. 2006 utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust ni ugovarjala, ampak je za znesek 593,66 EUR (in 57,54 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od neizplačane plače za mesec januar 2006, skupaj 651,20 EUR) uveljavljala pobotni ugovor iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožnica povzročila. Ker naj bi bila domnevna škoda višja od terjatve po tožbi, je plačilo presežka v višini 374,90 EUR (kot izhaja iz tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi in ne v višini 375,80 EUR kot je na podlagi navedb v nasprotni tožbi štelo sodišče prve stopnje) zahtevala z nasprotno tožbo z dne 6. 6. 2007. Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po tožbi, pobotnega ugovora in tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ta dejstva oziroma navedbe o dejanskih ugotovitvah pa tudi niso v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov z narokov za glavno obravnavo. Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo: vpogledalo je v predložene listine, zaslišalo je tožnico, direktorja tožene stranke I.R. ter priče D.J., M.J., K.M., A.M., D.J., L.P. in Z.T.. Pred zaslišanjem jih je opomnilo na dolžnost govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe, kot določa 2. odstavek 238. člena ZPP, zaradi česar je njihovim izpovedbam utemeljeno verjelo, tudi zato, ker so skladne z vsebino listin v spisu.

V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za plačilo ur, opravljenih preko polnega delovnega časa, niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izostanek predhodne pisne odredbe, ki se zahteva po določbi 2. odstavka 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Kljub temu, da takšno delo ni bilo pisno (ampak zgolj ustno) odrejeno, to še ne pomeni, da delavcu ne pripada plačilo skupaj z dodatkom v višini 50 % osnove (osnovne plače delavca za polni delovni čas oziroma ustrezna urna postavka) po določbi 2. odstavka 123. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 6/00 in nadaljnji), če je dokazano, da je delavec delo prek polnega delovnega časa dejansko opravil. O tem, da je tožnica takšno delo v obsegu 16 ur v mesecu decembru 2005 opravila, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izpovedb prič A.M., D.J., L.P. in Z.T., ki jim ni mogoče odrekati verodostojnosti zgolj zato, ker so kot nekdanji sodelavci tožnice z njo v dobrih odnosih, kot zmotno meni tožena stranka v pritožbi. Protispisne pa so njene navedbe, da tožnica evidence ur preko polnega delovnega časa ni predložila, saj je število ur, ki jih je opravila v mesecu decembru 2005 razvidno iz tabele, označene kot priloga A4. Ker je tožena stranka tožnici 22. 3. 2007 nakazala zadržani znesek plače za mesec januar 2006, je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 21. 5. 2007 delno umaknila tožbo, vztrajala je le pri plačilu zakonskih zamudnih obresti za obdobje od zapadlosti do plačila v višini 57,54 EUR. Ker bi morala neizplačano plačo prejeti na dan izplačila (dne 16. 2. 2006, kot je razvidno iz plačilne liste), je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po določbi 182. člena ZDR, ki ureja odškodninsko odgovornost delavca. Skladno s 1. odstavkom citiranega člena ZDR je delavec, ki na delu oziroma v zvezi z delom povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Podane morajo biti vse predpostavke odškodninske odgovornosti: škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo ter odgovornost najmanj v obliki hude malomarnosti.

V pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 5. 2005 so navedene delovne zadolžitve tožnice kot delavke na delovnem mestu poslovne sekretarke, med katerimi izdelava letnega poročila ni posebej navedena. Dejstvo, da ji je to direktor tožene stranke ustno odredil (v okviru tega, da je bila dolžna izvajati druge naloge po navodilu nadrejenega), predstavlja pritožbeno novoto, ki je glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP nedopustna.

Sicer pa je v pogodbi o knjigovodsko-računovodskih storitvah, ki jo je 7. 11. 2002 tožena stranka sklenila z družbo N. d.o.o., v 2. členu posebej navedeno, da bo izvajalec za naročnika sestavljal letne računovodske izkaze, kot so izkaz uspeha, bilanca stanja, uporaba dobička oziroma pokrivanje izgube za statistične potrebe, tako da je glede na to zaključek sodišča prve stopnje, da je letno poročilo sodilo v okvir nalog, ki jih je za toženo stranko opravljal njen pogodbeni partner in ne tožnica, pravilen – tudi zato, ker so to potrdile priče D.J., M.J. in K.M.. Prav tako pravilno je zaključilo, da se račun z dne 7. 4. 2006 nanaša na plačilo po pogodbi dogovorjene vsote in ne na opravljeno delo izven pogodbe z dne 7. 11. 2002, torej delo, ki bi ga sicer morala opraviti tožnica. Ne nazadnje to potrjuje dejstvo, da je v omenjeni pogodbi v 8. členu določeno, da bo eventualne dodatne storitve, ki niso vključene v mesečni pavšal, izvajalec opravljal na podlagi posebnega naročila oziroma dogovora z naročnikom, tožena stranka pa obstoja tovrstnega naročila ni niti zatrjevala niti dokazala.

Glede drugih del, ki bi jih morala opraviti tožnica, to je izdelave potnih nalogov in blagajniške dokumentacije za leto 2005, pa v računu z dne 7. 4. 2006 ni navedena cena. Iz tega je mogoče sklepati, da tožena stranka s tem v zvezi do družbe N. d.o.o. ni imela nobene obveznosti oziroma da škode ni utrpela. Poleg tega sta priči D.J. in M.J. povedali, da družba N. d.o.o. oziroma račun, ki ga je izstavila, nista povezana z inventuro tožene stranke za leto 2005, K.M. pa je povedala, da tožnica z inventuro niti ni bila v zamudi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da ni dokazana odškodninska odgovornost tožnice oziroma presodilo, da odškodninska terjatev tožene stranke ne obstoji.

Ker pa je v presojani zadevi podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/08), ki sodišču druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka prepoveduje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi bilo nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih dejanj pred sodiščem druge stopnje. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, katere pritožbeno sodišče ne more popraviti na pritožbeni obravnavi, zaradi česar odločitev o razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni v nasprotju z citirano zakonsko določbo.

Ker pa v izreku izpodbijanega dela sodbe sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o celotnem pobotnem ugovoru niti o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, se pritožba v delu, v katerem se nanaša na odločitev o celotnem pobotnem ugovoru (za ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke v višini razlike med 375,80 EUR in 651,20 EUR) ter o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (za plačilo 374,90 EUR) po določilu 1. odstavka 325. člena ZPP šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.