Jedro

Lovovodja je določil pripravnika za lov na zastreljenega prašiča, ne da bi mu priskrbel ustrezno spremstvo. Lovci so zastreljeno svinjo obkolili na spontan način, ker jim lovovodja ni določil novih nalog glede na nastalo situacijo. Lovovodja je izgubil natančen pregled nad dogajanjem, saj večine lovcev sploh ni videl in je njihov položaj lahko le približno ugotovil na podlagi njihovega medsebojnega klicanja. Na drugi strani pa je malomarnost toženca, ki je vedel za pravilo, da pripravniki brez dovoljenja mentorja oz. izprašanega lovca ne smejo izvajati lova in pleniti divjadi, sploh pa ne smejo oddati strela brez dovoljenja, pa je kljub temu lahkomiselno ustrelil. Tožničina odgovornost 70 %, toženčeva odgovornost 30 %.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 2.730.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1999 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa sklenilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti 134.827,00 SIT pravdnih stroškov. Gre za regresno pravdo, v kateri tožeča stranka od toženca vtožuje povrnitev izplačane odškodnine za škodo, za katero naj bi bil odgovoren toženec, ki je na lovu, ki ga je organizirala tožeča stranka, ob streljanju s puško zadel v nogo D. Š.. Lovska družina N. G. je namreč oškodovancu, kateremu za povzročeno škodo odgovarja solidarno s povzročiteljem R. V., plačala 9.100.000,00 SIT odškodnine. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da tožeča stranka kot organizator lova nosi 70 % odgovornosti za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel Š., toženčeva odgovornost pa znaša 30 %. Zato je tožencu R. V. naložilo, da je dolžan lovski družini plačati sorazmerni del škode, ki jo je ta izplačala oškodovancu.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče njen regresni zahtevek zminimiziralo ter da naj bi bila sodba v nasprotju sama s seboj. Navaja, da je z izvensodno poravnavo plačala škodo oškodovancu, ker pa je to škodo povzročil toženec, ima od njega pravico zahtevati povračilo izplačanega zneska. Toženec je bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, zato je nedvomno odgovoren za povzročeno škodo. Kljub temu, da je bil zoper tožečo stranko kazenski postopek ustavljen, pa je sodišče v tej pravdi odločilo, da nosi del odgovornosti za škodo, kar je po njenem mnenju napačno. Sodišče je skušalo naprtiti tožeči stranki del krivde za nepravilno in malomarno toženčevo ravnanje, čeprav je iz kazenskega spisa jasno razvidno, da je tožeča stranka ravnala pravilno in ji ni mogoče pripisati krivde. Priča P. R. ni verodostojna priča, saj je imel s tožečo stranko odškodninski spor, v katerem je izgubil. Sodišče je dejstva ugotavljala mimo jasnih dokazov in kljub mnenju izvedenca lovske stroke v prejšnjih postopkih. Tožeča stranka ne more odgovarjati objektivno v razmerju do drugega lovca. Sodišče je napačno uporabilo določila o objektivni odgovornosti. Meni, da ji ni mogoče očitati nobene napake pri organizaciji lova, saj se lovci z orožjem zavedajo okoliščin povečane nevarnosti in se prostovoljno podajo na lov ter s tem pristajajo na večje tveganje zaradi uporabe strelnega orožja. V številnih postopkih, ki so tekli pred sodiščem v zvezi s to zadevo, ni bila ugotovljena nobena napaka tožeče stranke, zato nikakor ne more nositi 70-% odgovornosti. Na drugi strani pa se je toženec zavedal, da je orožje, ki ga je nosil, nevarna stvar, vedel je, da kot pripravnik brez dovoljenja mentorja ne sme uporabljati strelnega orožja. Poleg tega pa v času, ko se je zgodila nesreča, ni bil sam, saj je bil z njim P. R., ki je izprašan lovec in orožje je bilo uporabljeno v njegovi prisotnosti. Kolikor bi toženec sledil svojemu mentorju, do nesreče ne bi prišlo. Tudi odločitev o stroških naj bi bila po mnenju pritožbe napačna in nerazumljiva.

Tožena stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, navaja, da za škodo ni odgovorna oz. je ta odgovornost lahko le simbolična in moralna, nikakor pa ne materialna. Tožeča stranka je bila namreč tista, ki je lov organizirala malomarno in v nasprotju s pravili. Šlo je za najbolj grobo kršitev pravil, ki prepovedujejo osebi brez lovskega izpita udeležbo na lovu brez spremstva mentorja, še posebej pa samostojno razporeditev take osebe na stojišče. V obravnavanem primeru je lovovodja grobo kršil ta pravila, ko je toženi stranki odredil sodelovanje pri lovu. Poleg tega je obstajalo več varnejših načinov, kako upleniti zastreljenega prašiča na težavnem terenu. V konkretnem primeru pa je lovovodja odredil obkolitev območja na nevaren način, pri čemer je izgubil pregled nad dogajanjem. Tožencu ni bil priskrbljen ustrezen spremljevalec. Ker pa mu je bilo ukazano, naj hodi poleg P. R., ki je bil gostujoči lovec, je ta ukaz toženca zavedel, da se je zanašal na spremstvo izkušenega lovca in bil prepričan, da mu bo ta preprečil kakršnokoli nevarno dejanje. Res je toženec vedel, da ne sme streljati brez dovoljenja spremljevalca, vendar ker oseba, za katero je bil prepričan, da je prevzela vlogo njenega spremljevalca, tega dejanja z ničemer ni preprečila, je streljal. Krivda je zato izključno na strani tožeče stranke. Ne glede na kazensko sodbo, je civilno sodišče vezano nanjo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, to pa se ne pokriva s civilno deliktno odgovornostjo. Sodišče je napačno interpretiralo dokaze, napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno o zadevi odločilo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Obe pritožbi izpodbijata odločitev o temelju tožbenega zahtevka, le da vsaka s svojega zornega kota, zato je pritožbeno sodišče njuni pritožbi obravnavalo skupaj in zavzelo o njiju enotne razloge. Čeprav obe pritožbi navajata tudi, da izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje tudi zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, iz vsebine obeh pritožb izhaja, da dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, niti ni sporno in v bistvu izpodbijata le materialnopravno oceno sodišča prve stopnje o porazdelitvi odgovornosti med tožečo in toženo stranko na 70 in 30 %. Čeprav tožeča stranka v pritožbi med drugim trdi tudi, da priča R. P. ni verodostojna priča ter da tožeči stranki ni mogoče očitati nobene napake pri organizaciji lova, pa dejansko iz vsebine pritožbe ni mogoče razumeti, da izpodbija tudi konkretne ugotovitve o tem, s katerimi ravnanji oz. opustitvami je tožeča stranka kršila Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi in Pravila lovske družine.

Ključne okoliščine, od katerih je odvisna odgovornost pravdnih strank za škodo, ki jo je utrpel lovec D. Š. in so ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, so naslednje. Toženec je bil v času nesreče lovski pripravnik, brez opravljenega ustreznega lovskega izpita in bi zato v skladu s predpisi smel loviti le v spremstvu mentorja ali drugega izprašanega lovca. V nasprotju s tem mu je v konkretnem primeru lovovodja odredil sodelovanje pri lovu na svinjo, kjer se je potem zgodil škodni dogodek, brez zagotovitve nadzorstva. Lovovodja je sicer ukazal tožencu hoditi ob R. P., ki pa je bil pri lovu le gost in ga tudi nihče ni vprašal, ali prevzame odgovornost za V., zato tožencu tudi ni dajal nobenih navodil. Lovovodja je torej določil pripravnika V. za lov na zastreljenega prašiča, ne da bi mu priskrbel ustrezno spremstvo, poleg tega pa je šlo v obravnavanem primeru še za posebno nevaren način iskanja zastreljene živali. Lovci so zastreljeno svinjo obkolili na spontan način, ker jim lovovodja ni določil novih nalog glede na nastalo situacijo. Ko so namreč lovski psi izsledili svinjo v robidi in so se začeli proti robidi vračati nekateri lovci, ki so do tedaj preiskovali druge predele lovišča, je lovovodja izgubil natančen pregled nad dogajanjem, saj večine lovcev sploh ni videl in je njihov položaj lahko le približno ugotovil na podlagi njihovega medsebojnega klicanja. Stojišča jim niso bila dodeljena. Poleg tega, da tožencu ni bil dodeljen spremljevalec, je torej bil lov organiziran nepravilno, ker ni bilo odrejeno, da se območje, v katerem se je nahajala svinja, obkoli po članih skupine tako, da bi bili varni zakloni lovcev pred medsebojnim navzkrižnim ognjem. Vse te okoliščine nedvomno kažejo na visoko stopnjo odgovornosti tožeče stranke za dogodek, ko je V. R. streljal in pri tem zadel lovca D. Š., zato okoliščina, da je bil kazenski postopek zoper tožečo stranko ustavljen, obsojen za kaznivo dejanje pa je bil le toženec, ne more razbremeniti tožeče stranke njenega deleža odgovornosti. Na drugi strani pa je sodišče ugotovilo malomarnost toženca, ki je vedel za pravilo, da pripravniki brez dovoljenja mentorja oz. izprašanega lovca ne smejo izvajati lova in pleniti divjadi, sploh pa ne smejo oddati strela brez dovoljenja, pa je kljub temu lahkomiselno ustrelil. Pred tem pa se ni z gotovostjo prepričal, na kaj strelja.

Pritožbeno sodišče se glede na te odločilne okoliščine v zadevi strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je k nastalemu škodnemu dogodku v pretežni meri prispevalo opisano nepravilno ravnanje tožeče stranke in je zato njena odgovornost 70 %, toženčeva odgovornost pa iz zgoraj izpostavljenih razlogov 30 %.. Ker je pred prvostopenjskim sodiščem tožeča stranka uspela z manj kot tretjino tožbenega zahtevka, je ob upoštevanju uspeha pravdnih strank v postopku pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).