Jedro

Tožeči stranki ni treba navesti pravne kvalifikacije oziroma materialno pravne podlage zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15461/2014 z dne 11. 4. 2014, v 1. odstavku izreka v veljavi za glavnico v znesku 20.504,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 4. 2015 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka (I. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka zaradi umika tožbe razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od dne prejema pisnega odpravka odločbe tožeči stranki plačati 630,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila tožena stranka dolžna letno premijo za obdobje od 31. 12. 2012 do 31. 12. 2013 plačati v obrokih in datumih zapadlosti, kot so navedeni v spornem računu. Ker tega v celoti ni storila, je dolžna plačati tudi obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne od zapadlosti posameznega obroka v plačilo dalje do plačila.

6. Tožena stranka ima prav, da je tožeča stranka v vlogi, s katero je dopolnila tožbo, sprva navedla, da vtožuje neplačane premije za obdobje od 31. 12. 2012 do 31. 1. 2013 (list. št. 32), pri čemer je to trditev tožeče stranke v izpodbijani sodbi povzelo tudi sodišče prve stopnje (str. 5, točka 12). Vendar gre po oceni pritožbenega sodišča, iz razlogov navedenih v nadaljevanju, pri navedbi datuma 31. 1. 2013, za očitno pomoto. Tako iz preostalih navedb tožeče stranke, kot tudi iz razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, namreč nedvomno izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo še neplačanega dela (letne) premije za obdobje od 31. 12. 2012 do 31. 12. 2013. Poleg tega, da je tožeča stranka že v vlogi, s katero je dopolnila tožbo, pojasnila, da vtožuje premijo, ki jo je toženi stranki obračunala letno, in priložila obračun premije z dne 31. 7. 2013 (A3 – A16), iz katerega izhaja, da gre za (letno) premijo za obdobje od 31. 12. 2012 do 31. 12. 2012, je tudi v svojih nadaljnjih vlogah oziroma konkretno v vlogi z dne 12. 3. 2015 (list. št. 52) navedla, da gre za letno (in ne mesečno) obdobje oziroma obdobje kot izhaja iz priloženih listin. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe sklicevalo na obračun premije (A3), iz katerega je očitno pomotoma povzelo napačno zavarovalno obdobje, saj iz njega nedvomno izhaja, da gre za premijo za obdobje enega leta (od 31. 12. 2012 do 31. 12. 2013). Navedeno očitno pisno pomoto je v nadaljevanju odpravilo že samo sodišče prve stopnje, ko je v razlogih izpodbijane sodbe večkrat navedlo, da gre v konkretnem primeru za zavarovalno obdobje enega leta (in ne enega meseca) in sicer na strani 5 (točka 12 spodaj) in na strani 7 (točka 13), ko je zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati dolgovani znesek premije po obračunu za obdobje od 31. 12. 2012 do 31. 12. 2013. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče dodaja, da zavarovalno obdobje, za katerega tožeča stranka vtožuje plačilo zavarovalne premije, v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno, saj tožena stranka vtoževanemu znesku premije, razen v zvezi s popustom v znesku 3.000,00 EUR, ni ugovarjala, čeprav bi bil le-ta, v kolikor bi tožeča stranka vtoževala le premijo za obdobje enega meseca, glede na priložene listinske dokaze, nedvomno previsok. Zato očitek, da tožeča stranka ni podala trditvene podlage v zvezi z upravičenostjo plačila premije za obdobje od 1. 2. 2013 do 31. 12. 2013, in posledični nesklepčnosti tožbe, ni utemeljen. V posledici navedenega, pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o prekoračitve trditvene podlage in kršitvi načela kontradiktornosti.

7. Nadalje je tožena stranka tudi v zvezi z obrestnim delom tožbenega zahtevka navajala, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva, ter da izpodbijana sodba o obrestnem delu zahtevka nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedeno ne drži. Tožeča stranka je v točki III. vloge, s katero je dopolnila tožbo (list. št. 32) trdila, da vtožuje neplačane zapadle obroke letne premije in kapitalizirane obresti od zapadlosti posameznih obrokov do vložitve izvršilnega predloga ter stroške petih pisnih opominov, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve izvršilnega predloga dalje do plačila. K navedeni vlogi je priložila tudi račun št. 70150765822 z dne 31. 7. 2013(A17) in obračun zakonskih zamudnih obresti (A22 – A28). Po oceni pritožbenega sodišča trditvena podlaga tožeče stranke zadošča za zaključek o sklepčnost obrestnega dela tožbenega zahtevka. Tožena stranka namreč sami višini kapitaliziranih zamudnih obresti ni nasprotovala, temveč je v vlogi z dne 29. 1. 2015 ugovarjala le, da iz priloženih dokazov tožeče stranke ni mogoče razbrati zapadlosti posameznega obroka, kar je ponovno navajala tudi v obravnavani pritožbi. Na ta ugovor je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ugotovilo je namreč, da iz spornega računa izhaja število, višina in zapadlost posameznega obroka, ter da je ustni dogovor o plačilu in zapadlosti obrokov, ki je povzet na računu, potrdila tudi priča S.B., je sestavil sporni račun. Zato s ponovnim uveljavljanjem ugovora, na katerega je sodišče prve stopnje že izčrpno odgovorilo, brez navedbe konkretnih razlogov, zakaj odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilna, ne more biti uspešna. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, sodbo pa je tudi mogoče preizkusiti. Glede na to pritožbeni očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Nadalje tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje (v zvezi z odločitvijo o procesnih obrestih) mimo trditvene podlage sklicevalo na 381. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Kot že zgoraj navedeno, je tožeča stranka poleg neplačanih obrokov premije, stroškov petih opominov in kapitaliziranih obresti, vtoževala tudi zakonske zamudne obresti od vložitve izvršilnega predloga dalje do plačila. Tožeči stranki pa ni bilo treba navesti pravne kvalifikacije oziroma materialno pravne podlage zahtevka (180. člen ZPP). Na tako trditveno podlago je zato sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in skladno s 381. člena OZ prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka dalje (procesne obresti).

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila (prvi odstavek 154. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče pripominja še, da iz spisa izhaja, da je tožeča stranka 24. 8. 2016, po koncu glavne obravnave, delno (za znesek 304,79 EUR) umaknila tožbo. Skladno z drugim odstavkom 188. člena ZPP lahko tožeča stranka tožbo umakne vse do konca glavne obravnave, če v to privoli tožena stranka. S to sodbo je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi tožene stranke po stanju na dan izdaje izpodbijane sodbe 21. 4. 2015, zato izjave o delnem umiku tožbe z dne 24. 8. 2016 v tej sodbi pri odločitvi ni upoštevalo. Bo pa dejstvo delnega plačila tožena stranka kot dolžnik lahko uveljavljala v eventualnem izvršilnem postopku (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).