Jedro

Tožena stranka obligacijskega razmerja s tožečo stranko ne zanika, saj navaja, da je s tožečo stranko v poslovnem razmerju, iz katerega toženi stranki nastajajo obveznosti, ki pa jih pravočasno in v celoti poravnava, in da ji ni jasno, na kateri podlagi ta od nje zahteva plačilo vtoževanih terjatev. Iz navedene vsebine ugovora je torej razbrati, da stanje obveznosti tožene stranke do tožeče stranke med strankama ni usklajeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe na podlagi nepravnomočnega sklepa o izvršbi, ki se glasi na denarno terjatev. Tako je odločilo, ker tožeča stranka ni izkazala za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, saj domneva, na katero tožeča stranka opira svoj predlog (prva alineja 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ) ni podana.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče navedbe tožene stranke zoper sklep o izvršbi glede obstoja obligacijskega razmerja napačno ocenilo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, če tožeča stranka izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ), pri čemer lahko obstoj verjetnosti nevarnosti opre na domnevo oz. domneve nevarnosti, določene v 258. členu ZIZ.

6. Tožeča stranka je obstoj verjetnosti nevarnosti oprla na domnevo, ki obstaja, če tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, zanika obstoj obligacijskega razmerja s tožečo stranko, tožeča stranka pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja (prva alineja 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ).

7. Iz ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvoumno izhaja, da tožena stranka obligacijskega razmerja s tožečo stranko ne zanika, saj navaja, da je s tožečo stranko v poslovnem razmerju, iz katerega toženi stranki nastajajo obveznosti, ki pa jih pravočasno in v celoti poravnava in da ji ni jasno, na kateri podlagi ta od nje zahteva plačilo vtoževanih terjatev, kar je s tožečo stranko skušala razčistiti, a neuspešno. Iz navedene vsebine ugovora je torej razbrati, da stanje obveznosti tožene stranke do tožeče stranke med strankama ni usklajeno. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s pritožnico, da je tožena stranka obstoj obligacijskega razmerja s tožečo stranko priznala le iz špekulativnih razlogov, da bi se izognila izdaji predhodne odredbe.

8. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ ni podana, drugih okoliščin za obstoj verjetnosti nevarnosti pa tožnica niti ne zatrjuje, tako da niso podani vsi, v 257. členu ZIZ kumulativno določeni pogoji za izdajo predhodne odredbe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.