Jedro

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-22/99 z dne 2.12.1999 v 12. točki navedlo, da je izpodbijana določba (2. odst. 72. člena ZDen) podlaga za uveljavljanje zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja od uveljavitve ZDen dalje.

Stališče, zastopano v judikatu II Ips 218/97, ni ustaljena sodna praksa, kar potrjuje stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 412/2001 z dne 25.4.2002, kjer je sodišče navedlo, da mora tožena stranka vrniti koristi, ki jih je imela, kako bo tožnik napovedal svoj dohodek in kakšne prispevke bo moral plačati, pa je odvisno od razmerja med njim in državnimi organi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni pravdni stroški znižajo za znesek 1.948,36 (tisočdevetstooseminštirideset 36/100) EUR na 4.091,77 (štiritisočenaindevetdeset 77/100) EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 83.970,86 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače in glede začetnega teka obresti je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške odmerjene na 6.040,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, nazadnje Ur. l. RS, št. 121/08, v nadaljevanju ZPP) in Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga , da pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da o zahtevku ponovno odloči. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je določilo 2. odst. Zakona o denacionalizaciji v nasprotju z 2. členom Ustave, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Razlaga a contrario, ki je temelj vtoževanega zahtevka, naj bi bila neustavna. Tožena stranka se pritožuje tudi na višino tožbenega zahtevka. Zaključek sodišča, da je dr. Žlajpah prišel do zelo podobnega rezultata kot izvedenec Zrimšek je napačen, saj je razlika v najemnini visoka in očitna, sodišče pa jo je brez ustreznih argumentov prezrlo. Sodišče je napak ugotovilo dejansko stanje, da je razliko v višini najemnine pripisati dejstvu, da je "splošno znano, da je najemnina v tem obdobju naraščala". Dr. Žlajpah je upošteval kot izhodišče za določanje najemnine povprečno višino mesečne najemnine poslovnih prostorov v obdobju od 1991 do 2000. Če ugotovimo še, da sodišče ni upoštevalo odbitkov iz naslova posebnih pogojev, je tožeči stranki prisodilo izjemno visoko "povprečno najemnino", ki presega za 20 - 30 % vse današnje cene adaptiranih poslovnih prostorov v centru Ljubljane. Ker se sodišče do teh očitkov ni opredelilo je storilo kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodna praksa je že ustaljena na stališču, da je izračunavanje odmene po 2. odst. 72. člena ZDen po t.i. principu najemnega razmerja le eden od možnih principov. Ni pa nobenega razloga, da bi fingirali najemno razmerje le kadar je potrebno ugotavljati pošteno tržno najemnino za oddajanje nepremičnine v najem, povsem pa zanemarili, da je potrebno s takim premoženjem upravljati, nositi tveganja likvidnosti naložbe in izterjevati najemnino. Referenčna sodna odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 218/97 predstavlja izhodišče, ki so ga sodna praksa in izvedenci natančneje izdelali in se je ustalil princip izračunavanja odmene sui generis. Kar bi upravičenci lahko ob normalnem teku stvari iztržili kot najemnino, je potrebno zmanjšati za odstotek davščin in za stroške upravljanja ter vzdrževanja nepremičnine. Tožena stranka se ne strinja z ugotovljenim dejstvom, da se za obračun površin uporabljajo druge površine kot pa tiste, ki so navedene v denacionalizacijski odločbi. Poleg tega pa je izvedenec Zrimšek napačno upošteval površine pri izračunu odmene. Tožena stranka izpodbija tudi sklep o stroških. Tožeča stranka je uspela s polovico zahtevka, tako bi sodišče moralo vsaki stranki naložiti v plačilo svoje stroške. Zaradi delnega umika tožbenega zahtevka je tožnica zmanjšala vrednost, preračunano v točke, na 1200 točk. Za vloge od 14.6.2007 naprej je sodišče, v kolikor je priznalo 800 točk, priznalo preveč, saj bi moralo priznati 600 točk. Tožnica je v razmiku nekaj dni (18.7.2008 in 21.7.2008) vložila dve pripravljalni vlogi, ki sta nepotrebni, saj ni odgovorila na nobeno navedbo tožene stranke in prekludirana je predlagala listinske dokaze. Na to je tožena stranka sodišče opozorila. Še pred narokom je tožnica vložila še eno pripravljalno vlogo, ki prav tako ni bila potrebna.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga, naj Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne in naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede očitka tožene stranke, podanega tekom postopka, da naj bi bil 2. odst. 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami; v nadaljevanju ZDen) v nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije (Ur l. RS, št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju URS), v razlogih sodbe navedlo, da ta pripomba, ki je bila podana kot odgovor na mnenje izvedenca Z., ni relevantna, s čimer se sodišče druge stopnje strinja. Posledično tudi ni bila storjena očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Poleg tega pa tudi obširna pritožbena izvajanja glede napačne interpretacije določbe 2. odst. 72. člena ZDen niso utemeljena. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-22/99 z dne 2.12.1999 v 12. točki navedlo, da je izpodbijana določba (2. odst. 72. člena ZDen) podlaga za uveljavljanje zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja od uveljavitve ZDen dalje. Z vidika 2. člena URS (natančneje načela pravne varnosti) je sodišče prve in sodišče druge stopnje na takšno odločitev vezano. S pravnomočno odločitvijo v tej zadevi, pa pritožniku ni odvzeta pravica, da navedeno določbo ZDen še enkrat preizkusi pred Ustavnim sodiščem RS.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno določilo višino nadomestila za izgubo koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. V ta namen je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca gradbene stroke Z. A. Z., ki je poleg osnovnega mnenja podal še dve dopolnitvi in tudi pričal na obravnavi. Tožena stranka je v spis predložila svoje stališče, ki ga je podal izvedenec dr. Ž. (B30 in B31), a je sodišče prve stopnje pravilno ti "preliminarni cenitveni poročili" upoštevalo le kot trditve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da dokaz s postavitvijo novega izvedenca ni bil postavljen, zato je sodišče prve stopnje v postopku razpolagalo zgolj z enim izvedenskim mnenjem, na katerega je tožena stranka podala pripombe (omenjena preliminarna poročila), izvedenec pa je na njih odgovoril. Na podlagi omenjenega je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca Zrimška, natančneje njegovi ugotovitvi, da je odmena 1.725,00 EUR mesečne najemnine za oba lokala sprejemljiva, glede na to, da je določena na podlagi hipotetičnih okoliščin, ki se dejansko niso zgodile.

Pritožbene navedbe, da je izvedenec napačno izračunal višino odmene, s sklicevanjem na predloženo preliminarno poročilo, ne morejo biti uspešne. Izvedensko mnenje je kot rečeno dokaz, preliminarno poročilo pa so zgolj trditve stranke. Glede na obširne pritožbene navedbe o tem, kako je izvedenec izhajal iz napačne predpostavke o višini povprečne najemnine, je potrebno pojasniti, da je bila naloga izvedenca, da določi višino odmene po cenah na dan izdaje sodbe (t. j. 28.8.2008), saj gre v primeru odmene po 2. odst. 72. člena ZDen za "nečisto" denarno terjatev, pri kateri zamudne obresti začnejo teči šele z izdajo sodbe. Nasprotno pa je strokovni pomočnik dr. Ž. izhajal iz povprečnih cen najemnin v letih med 1991 in 2000, kar bi pomenilo, da bi morale zamudne obresti pri konkretni terjatvi začeti teči že med letoma 1995 in 1996, kar pa, na podlagi povedanega, ni pravilno. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je razliko med izvedenskim mnenjem Z. in mnenjem dr. Ž. pripisati dejstvu, da je najemnina v tem obdobju naraščala, je tako pravilna.

Napačno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati odbitek davščin, kot naj bi to izhajalo iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/97 z dne 1.7.1998. Argument, da stališče, zastopano v tem judikatu, ni ustaljena sodna praksa, potrjuje stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 412/2001 z dne 25.4.2002, kjer je sodišče navedlo, da mora tožena stranka vrniti koristi, ki jih je imela, kako bo tožnik napovedal svoj dohodek in kakšne prispevke bo moral plačati, pa je odvisno od razmerja med njim in državnimi organi. To stališče potrjuje tudi dopis DURS z dne 17.1.2006 (A21), kjer je zastopano stališče, da upravičenec do povrnitve nadomestila po 2. odst. 72. člena ZDen, od tega nadomestila plača dohodnino. Glede posebnih pogojev obračunavanja najemnin, ki jih tekom celotnega postopka in tudi v pritožbi uveljavlja pritožnik, pa je potrebno pojasniti, da je določene izmerljive kriterije upošteval že izvedenec Zrimšek. Tako je znižal najemnino še dodatno za stroške vlaganj najemnikov v času od 1999 do 2000 v višini 0,07 % na mesec in 0,42 % mesečno zaradi morebitne neoddanosti v najem (l. št. 137). Na naslednji strani dopolnitve izvedenskega mnenja pa izvedenec zavrne ostale odbitke, ki jih zahteva tožena stranka, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje korektno upoštevalo vse potrebne odbitke povprečne najemnine, ki bi toženki nastali, če bi ona upravljala s premoženjem. Na podlagi povedanega v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni prišlo do napačne uporabe materialnega prava, zatrjevane kršitve 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo površino predmetnih poslovnih prostorov. Sodišče je vezano zgolj na izrek odločbe o denacionalizaciji (A7), kjer pa površina poslovnih prostorov ni razvidna, zato je sodišče prve stopnje pravilno postavljenemu izvedencu naložilo izmero teh prostorov, le-ta pa je na podlagi ogleda podal strokovno mnenje o površini. Tako so vse pritožbene navedbe o možnosti sodelovanja in ugovarjanja tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku neutemeljene.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede prisojenih stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, pri čemer je potrebno pojasniti, da višina vtoževane vrednosti ni 162.501,71 EUR, temveč po spremembi 127.227,57 (pripravljalna vloga z dne 10.1.2007), uspeh tožeče stranke pa znaša 83.970,86, kar pomeni, da je bila uspešna z ? zahtevka. Na podlagi povedanega ne gre slediti pritožbenemu predlogu, da bi vsaka stranka nosila svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je tudi napačno priznalo stroške nekaterih pripravljalnih vlog od trenutka spremembe zahtevka (torej od 10.1.2007). V skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami; v nadaljevanju OT) pripada tožeči stranki za vlogo dne 14.6.2007 700 točk (in ne zgolj 600, saj je vrednost spora 127.227,57 EUR). Prav tako tožeči stranki za vlogo dne 25.8.2008 ne gre 800 točk, temveč 700 točk. Upravičen je tudi pritožbeni očitek, da je bila vloga z dne 21.7.2008 nepotrebna, glede na to, da je bila vložena tri dni po že vloženi in stroškovno priznani vlogi, med njima pa v postopku ni prišlo do dejanj, ki bi upravičevala vložitev te vloge. Vloga z dne 25.8.2008 pa je upravičeno stroškovno upoštevana, saj je tožeča stranka z njo odgovarjala na navedbe tožene stranke v vlogi z dne 22.8.2008. Tako je sodišče druge stopnje priznalo tožnici 8595 točk (upoštevani tudi 2 % materialni stroški), kar ob 20 % DDV znaša 4.734,13 EUR, k čemur je treba prišteti še stroške taks in izvedenca, kar skupno znese 8.814,27 EUR, z upoštevanjem ? uspeha znese 5.876,18 EUR stroškov postopka, ki jih mora povrniti tožena stranka. Ob medsebojnem pobotanju (z upoštevanjem, da je tožena stranka upravičena do 1.784,41 EUR stroškov postopka) je tožnica upravičena do 4.091,77 EUR in ne v prvi sodbi odmerjenih 6.040,13 EUR. Sodišče druge stopnje je ob povedanem spremenilo stroškovni del sodbe in znižalo priznane pravdne stroške za 1.948,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Odločitev o delni spremembi sodbe temelji na 358. členu ZPP. V preostalem delu je, glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka ali napačne uporabe materialnega prava, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 353. člena ZPP v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pritožnik je bil s pritožbo uspešen s sorazmerno majhnim delom, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. odst. 154. člena ZPP odločilo, da sam krije stroške pritožbenega postopka. Enako tudi tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru ni prispevala k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).