Jedro

Tožnik uveljavlja, da mu toženec (uživalec pravice) plača odškodnino v višini izplačane invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Ker naj bi tožniku nastajala škoda z izplačilom posameznih zneskov invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, gre za terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode. Za takšno škodo velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Tožnik je za škodo in storilca izvedel 21. 6. 2010, ko je od avstrijskega nosilca zavarovanja pridobil podatke o zavarovanju toženca v Avstriji. Subjektivni triletni zastaralni rok je tako potekel 21. 6. 2013. Tožba za plačilo odškodnine pa je bila vložena 3. 3. 2014. Ker je že potekel subjektivni rok za uveljavljanje prvega zahtevka (prvega plačila invalidske pokojnine ter varstvenega dodatka), je zastarala celotna terjatev, kot jo je s tožbenim zahtevkom uveljavljal tožnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 5.286,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, se zavrne.“

II. Tožeča stranka je dolžna tožencu plačati stroške postopka v višini 692,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 5.286,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo 404,86 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 4,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, razen tega je tudi izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, prav tako sodba tudi ne vsebuje odločilnih razlogov oziroma so ti razlogi nejasni in sami s sabo v nasprotju. Toženec vztraja, da je tožba nesklepčna, saj vtoževani znesek ni konkretiziran niti specificiran. Vztraja tudi pri podanem ugovoru zastaranja vtoževanega zneska. Sodišče je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po mnenju toženca ne obstoji temelj, na podlagi katerega je tožeča stranka vtoževala domnevno neupravičeno prejete pokojnine ter varstveni in letni dodatek. Toženec namreč spornih zneskov ni prejel neupravičeno, prav tako tudi nikoli ni opustil dolžnosti obveščanja tožeče stranke. S svojimi dejanji ni kršil nobenih predpisov. Sodišče je v zmoti zaključilo, da naj bi bilo toženčevo ravnanje krivdno, saj naj bi se zavedal, da do invalidske pokojnine, varstvenega dodatka in letnega dodatka ni upravičen. To pa nikakor ne drži in navedeno ne izhaja iz nobenih izvedenih dokazov oziroma predložene dokumentacije. Toženec bi v primeru svojega zavedanja, da do vtoževanega zneska ni upravičen, z gotovostjo uredil vse potrebno, da mu tožeča stranka spornih zneskov ne bi izplačevala. Tožeča stranka ni z ničemer dokazala resničnosti svojih trditev oziroma je zanje podala tudi pomanjkljive dokaze, kar pomeni, da že zaradi tega ni podana utemeljenost zahtevka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ne glede na zatrjevanje toženca, da do neupravičenega izplačila ni prišlo in da tudi ni prišlo do neupravičene obogatitve, pa toženec še navaja, da tudi ne obstajajo pogoji za vrnitev vtoževanega zneska, saj vrnitev zahtevanega zneska zaradi neobstoja denarnih sredstev na strani toženca, ni mogoča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da pritožbi toženca ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v delu, v katerem jo toženec izpodbija s pritožbo, torej v delu, v katerem ni uspel v sporu (I. in III. točka izreka). Po preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se v pritožbi sklicuje toženec. Odločitev sodišča prve stopnje vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti. Tudi izrek ni sam s sabo v nasprotju, kot to neutemeljeno uveljavlja toženec. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je toženec na podlagi sklepa tožeče stranke z dne 13. 12. 1990 delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela. Od 5. 12. 1990 dalje mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, ki mu je bila odmerjena z odločbo z dne 19. 4. 1991. S sklepom z dne 7. 5. 1991 je bila tožencu priznana tudi pravica do varstvenega dodatka od 23. 1. 1991 dalje. Varstveni dodatek se mu je prenehal izplačevati s 1. 5. 1996. Z odločbo z dne 18. 6. 2008 pa je bil tožencu varstveni dodatek ponovno priznan za čas od 1. 2. 2008 dalje. Tožeča stranka je od avstrijskega nosilca invalidskega zavarovanja dne 21. 6. 2010 prejela obrazec E 205 AT z dne 15. 6. 2010, iz katerega izhaja, da je bil toženec v Avstriji od 1. 4. 1991 dalje neprekinjeno vključen v zavarovanje. Tožeča stranka je najprej z odločbama z dne 22. 3. 2012 in 17. 4. 2012 odločila, da toženec od 1. 4. 1991 dalje nima pravice do izplačila invalidske pokojnine ter od 1. 4. 1991 do 30. 4. 1996 in od 1. 2. 2008 dalje pravice do izplačila varstvenega dodatka. Sodišče je navedene odločbe odpravilo(1). Zadevo je obravnavalo tudi revizijsko sodišče(2). Iz obrazložitve revizijske sodbe izhaja, da je bil tožnik (v predmetni zadevi: toženec) že v času, ko je ZPIZ izdal sporni odločbi, vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Avstriji, kar pomeni, da ni ponovno vstopil v zavarovanje po izdaji odločbe o odmeri, temveč pred tem, s tem pa v določbi 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1 ni pravne podlage, za ustavitev izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka.

6. V predmetnem sporu je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost in sicer po določbi 2. odstavka 192. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), kjer je določeno, da zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovanca, ki je sam dolžan dajati podatke v zvezi z zavarovanjem, če je škoda nastala zato, ker ni dal podatkov ali je dal neresnične podatke. Po 1. odstavku 193. člena ZPIZ-2 se pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ni s tem zakonom določeno drugače. Po mnenju sodišča prve stopnje so podane vse predpostavke odškodninske obveznosti, kot so določene v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), kajti toženec tožeče stranke ni obveščal o spremembah (glede lastnosti zavarovanca), zaradi česar je tožeča stranka utrpela škodo, ki jo predstavljajo izplačani zneski invalidske pokojnine in pa varstvenega dodatka. Je pa sodišče delno upoštevalo ugovor zastaranja in sicer za obdobje od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011. Za preostali del vtoževanega zneska pa sodišče prve stopnje meni, da ni prišlo do zastaranja.

7. Po stališču pritožbenega sodišča, pa je tudi preostali del zahtevka, zastaran.

8. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odstavek 336. člena OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 352. člena OZ). V vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, od kar je škoda nastala.

9. Iz dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka izvedela, da naj bi ji toženec povzročil škodo, že dne 21. 6. 2010, ko je od avstrijskega nosilca pridobila podatke o zavarovanju toženca v Avstriji. Škoda pa naj bi po navedbah tožeče stranke nastajala že vse od 1. 4. 1991 pa do 30. 7. 2011. S tožbo je uveljavljala povrnitev škode za obdobje od 1. 2. 2011 do 31. 3. 2012. 10. Ker naj bi tožeči stranki nastajala škoda z izplačilom posameznih zneskov invalidske pokojnine in pa varstvenega dodatka, gre v tem primeru za terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode. Kot to poudarja Vrhovno sodišče(3) pa za takšno škodo velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev(4) .

11. V sporni zadevi je tožeča stranka za škodo in za storilca izvedela 21. 6. 2010. Subjektivni triletni zastaralni rok je tako potekel 21. 6. 2013. Tožba za plačilo odškodnine pa je bila vložena 3. 3. 2014. Ker je že potekel subjektivni rok za uveljavljanje prvega zahtevka (prvega plačila invalidske pokojnine ter varstvenega dodatka), to pomeni, da je zastarala celotna terjatev, kot jo je s tožbo uveljavljala tožeča stranka. Nenazadnje pa je potekel tudi že objektivni zastaralni rok petih let, od kar je tožeči stranki začela nastajati škoda. V tožbi namreč navaja, da ji škoda nastaja že vse od 1. 4. 1991 dalje.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 5.286,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

13. Ker je toženec uspel v postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka, ki so odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta in sicer za postopek po tarifni št. 3100 v višini 284,70 EUR, za narok po tarifni št. 3102 v višini 262,80 EUR ter 20,00 EUR po tarifni št. 6002 za materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV. Skupen znesek tako odmerjenih stroškov znaša 692,35 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Ps 1942/2013 z dne 19. 9. 2013 in Psp 568/2013 z dne 9. 1. 2014

(2) VIII Ips 83/2014 z dne 8. 12. 2014

(3) VIII Ips 84/2015 z dne 8. 3. 2016

(4) III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010