Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka nekaterim zavarovancem, tudi na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ponovno odmerila pokojnino in ob tem upoštevala plačilo v obliki obveznic, ne pomeni, da je do takšnega ponovnega odločanja in priznanja pravice v višjem znesku upravičen tudi tožnik. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki skrbi za enotno sodno prakso, namreč izhaja, da ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava tožnikove zahteve za drugačen (ponovni) izračun pokojninske osnove, potem ko mu je bila pravica do invalidske pokojnine pravnomočno priznana, ni mogoče upoštevati. Tožena stranka je zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2011 ter dokončna odločba št. ... z dne 23. 6. 2011, s katerima je tožena stranka zavrgla zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine z upoštevanjem dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu I... d.o.o., v pokojninsko osnovo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati tožniku novo odločbo o odmeri invalidske pokojnine od 30. 5. 2004 dalje, s katero bo nadomestila odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 16. 6. 2004 ter pri izračunu pokojninske osnove, poleg že ugotovljenih zneskov, upoštevala za obdobje od 1981 – 1994 leta za leto 1992 še bruto znesek v znesku tedanjih 630.716,12 SIT oz. sedaj 2.631,93 EUR ter da je tožniku dolžna v 15 dneh od dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne pokojnine izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 30. 5. 2004 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine dalje do plačila. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB4, Ur. l. RS, št. 109/2006, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12) ter tudi nepravilno upoštevalo institut pravnomočnosti. Zaradi obveznosti zavarovanja zavarovanci utemeljeno pričakujejo, da se bodo pri izračunu pokojninske osnove upoštevali vsi njihovi dohodki. Plače, ki jih je tožniku v letu 1992 delodajalec izplačal v obliki obveznic niso bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove, o tem tožena stranka ni odločala, to pomeni, da z vštetjem navedenega prejemka ne bi bilo poseženo v pravnomočno urejeno razmerje. Upravičenec ima v primeru, ko del plač ni bil upoštevan pri izračunu pokojninske osnove in hkrati ni bilo ugotovljeno, da gre za prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, vedno možnost o tem zahtevati novo odločitev. V izreku odločbe št. ... z dne 16. 6. 2004 ni videti, da bi tožena stranka odločala o spornem znesku niti tako, da bi ga upoštevala niti, da bi vštevanje izrecno zavrnila. Revizija je bila pri delodajalcu opravljena 27. 11. 2008 in 4. 2. 2009, šele na tej osnovi je bilo ugotovljeno, da so bili prvotno sporočeni podatki na obrazcih M4/M8 za leto 1992 pravilni. Zavarovancev, enako tožnika, tožena stranka ni obvestila o ugotovitvah revizije, tožena stranka bi morala sama po uradni dolžnosti izdati nove odločbe o odmeri pokojnine in upoštevati izplačilo v obveznicah v letu 1992. Tožnik je 21. 3. 2011 vložil nov zahtevek na podlagi novega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z revizijo 4. 2. 2009 in za kar ob izdaji odločbe v letu 2004 ni vedel. Sodišče je zmotno presodilo odločbi tožene stranke, ki jih je predložil tožnik ter sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 12. 2010, s čimer je tožnik utemeljeval ustavno pravico enakega pravnega varstva. Omenjena sodba je očitno postala pravnomočna in tožnik je po opravljenem naroku 22. 11. 2011 pridobil odločbo tožene stranke, s katero je bila zavarovancu na podlagi sodbe izdana odločba o novi odmeri pokojnine z upoštevanjem izplačanih obveznic v letu 1992 pri istem delodajalcu. Navedenega dokaza brez svoje krivde ni mogel pridobiti prej. V dokazne namene se sklicuje na omenjeno odločbo Območne enote ... z dne 12. 5. 2011, ki jo tudi prilaga in zahteva povračilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu, pravnomočne odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 6. 2004 izhaja, da ima tožnik od 30. 5. 2004 pravico do invalidske pokojnine, ki mu je bila na podlagi 72. člena, v zvezi z 39. in 406. členom ZPIZ-1 odmerjena od pokojninske osnove, ugotovljene v zanj najugodnejšem 14 letnem obdobju od leta 1981 do leta 1994. Odločba o pravici in odmeri invalidske pokojnine je postala pravnomočna, kar med strankama ni sporno. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izračun pokojninske osnove z odmero pokojnine priloga in sestavni del odločbe.

Tožena stranka na podlagi 12. in 249. člena ZPIZ-1 o pravicah iz obveznega zavarovanja odloča z uporabo zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10). Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, kar je tudi obravnavani primer, po prvem odstavku 225. člena ZUP postane pravnomočna. Pravnomočno odločbo je po četrtem odstavku omenjenega člena mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. To so izredna pravna sredstva, kot jih ZUP določa v poglavju XVI, za uporabo teh sredstev pa morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji.

Tožnik izrednih pravnih sredstev zoper omenjeno pravnomočno odločbo ni vložil. Glede na besedilo odločbe je bilo z izračunom invalidske pokojnine pravnomočno odločeno tudi o načinu upoštevanja plač pri izračunu pokojninske osnove.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki je glede izračuna pokojninske osnove in višine pokojnine veljal do 31. 12. 1999, je omogočal upoštevanje naknadno izplačane ali ugotovljene plače za novo odmero že uveljavljene pokojnine ter, v primeru izpolnjenih zakonskih pogojev, po 269. do 273. členu tudi razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe. Teh možnosti sedaj veljavni ZPIZ-1 ne določa, zato sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno upoštevala določbe ZUP o nespremenljivosti pravnomočnih razmerij. Vrhovno sodišče je v enakem primeru, kot je obravnavani, v sodbi opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 ugodilo reviziji tožene stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke, s katero je zahtevo za novo odmero pokojnine na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP zavrgla. Po stališču Vrhovnega sodišča je namen pravnomočnosti zagotavljanje pravne varnosti, zato pravnih učinkov pravnomočnosti tudi v primeru, ko je očitno, da je odločba nepravilna, ni mogoče zanikati. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da v primeru, ko je bilo o tožnikovi pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni mogoče začeti. Zato je tožena stranka tožnikovo vlogo utemeljeno zavrgla in posledično zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve ne glede na dejstvo, da je bilo z revizijo tožene stranke, kot izhaja iz zapisnika z dne 4. 2. 2009 (priloga A3), ugotovljeno, da so bila sredstva, s katerimi so delavci odkupili obveznice z namenom sodelovanja v notranjem odkupu družbe I. d.o.o., razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in da so prijavljeni podatki na obrazcih M4/M8 za leto 1992, z upoštevanjem zneska, izplačanega v obliki obveznic, pravilni ter jih je zavarovancem potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Dejstvo, da je tožena stranka nekaterim zavarovancem, tudi na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ponovno odmerila pokojnino in ob tem upoštevala plačilo v obliki obveznic, ne pomeni, da je do takšnega ponovnega obračuna in priznanja pravice v višjem znesku, upravičen tudi tožnik. Iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, ki po prvem odstavku 109. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS in 33/11) skrbi za enotno sodno prakso, izhaja, da s pravilno uporabo materialnega in procesnega prava tožnikove ponovne zahteve za drugačen izračun pokojninske osnove, potem ko mu je bila pravica do invalidske pokojnine pravnomočno priznana, ni mogoče upoštevati in je tožena stranka zahtevo s pravilno uporabo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, sodišče prve stopnje pa zahtevek za odpravo dokončne odločbe utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi bilo načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije kršeno le v primeru, da tožniku ne bi bila priznana pravica, ki jo je pristojni organ priznal drugim zavarovancem s pravilno uporabo materialnega prava ter določb postopka. Neenakopravno obravnavanje pomeni kršitev ustavnih pravic le v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje po materialnem pravu za priznanje pravice, v obravnavanem primeru za ponovno odmero invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov v obliki obveznic v pokojninsko osnovo. Ker ta pogoj ni izpolnjen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni s kršitvijo materialnega prava tožniku odrekla enakega varstvo pravic.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, svoje stroške pritožbenega postopka nosi sam, kot določa 154. člen ZPP.