Jedro

Sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife. Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo.

Za osnovo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih je skladno z ustaljeno sodno prakso treba uporabiti določila III. točke Skupnega sporazuma. Kot osnovo je treba vzeti tisto tarifo, ki ustreza številu retransmisiranih programov v konkretnem primeru.

Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba:

(1) v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne za 205,92 EUR in za zakonske zamudne obresti od 187,20 EUR od 16. 1. 2016 dalje do plačila ter od 18,72 EUR od 23. 1. 2020 dalje do plačila;

(2) v izpodbijani III. točki izreka pa v celoti spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 43,40 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II. Pritožba proti preostalemu delu izpodbijane I. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 23,40 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

_Uvodno pojasnilo_

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. V tem postopku je od tožene stranke – kabelskega operaterja – vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015. _**Izpodbijana sodba**_

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2015 in civilne kazni v skupni višini 3.896,64 EUR1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.542,40 EUR od 16. 1. 2016 dalje do plačila ter od 354,24 EUR od 23. 1. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 91,74 EUR s pripadki (III. točka izreka).

**_Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke_**

3. Proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe (ugodilnemu delu in odločitvi o stroških) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Trdila je, da sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, temveč le za določitev nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v vsakem posameznem primeru. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede števila retransmisiranih programov in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri določitvi osnove za izračun nadomestila ni upoštevalo, da je v letu 2015 kabelsko retransmisirala le 84 televizijskih programov. Nadalje je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno presodilo, da je bila nedobroverna. Nasprotovala je tudi odločitvi o izreku civilne kazni. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

_**K odločitvi o pritožbi**_

5. Pritožba je delno utemeljena.

**_O očitku nepristojnosti sodišča, da določi (začasno) tarifo_**

6. Tožena stranka je pravilno zatrjevala, da sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.3 Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju: ZKUASP)4 v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo. Pred sprejetjem ZKUASP je enako določal Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP).5

7. Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.6 Pri tem ima zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP7 in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,8 lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic itd. 8. Iz pojasnjenega tako izhaja, da sodišče, ko prejme zahtevek za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic in ne obstaja sporazumno ali enostransko določena tarifa, na podlagi pravno odločilnega dejanskega stanja in materialno pravne podlage primera določi primerno nadomestilo le z veljavnostjo za konkretni primer (objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti). Tako določeno primerno nadomestilo za uporabo pravic velja le za stranke konkretnega postopka in ni neposredno uporabljivo za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic v drugem sodnem postopku, med drugimi pravdnimi strankami. V vsakem postopku pred sodiščem je namreč treba odločati v okviru ugotovljenega dejanskega stanja konkretne zadeve in materialno pravne podlage razmerja med pravdnimi strankami. Ob tem je sodišče omejeno še s procesnimi pravili, ki jih pri odločanju mora spoštovati.

**_Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma_**

9. VSRS je že večkrat zavzelo stališče,9 da je v primeru kabelske retransmisije glasbenih del kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).10 Iz III. točke Skupnega sporazuma izhaja, da sta Zavod AIPA in ZKOS dogovorila različno višino mesečne tarife za posamezno leto glede na število retransmisiranih televizijskih programov.11

10. Ker je za osnovo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih skladno z ustaljeno sodno prakso treba uporabiti določila III. točke Skupnega sporazuma, je, kot to v pritožbi pravilno izpostavi tožena stranka, treba kot osnovo vzeti tisto tarifo, ki ustreza številu retransmisiranih programov v konkretnem primeru.

11. Tožeča stranka je v tem primeru trdila, da je tožena stranka v letu 2015 retransmisirala okoli 150 televizijskih programov. Dokazov za svoje trditve ni predložila. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tem trditvam nasprotovala. Zatrjevala je, da je v letu 2015 kabelsko retransmisirala le 84 televizijskih programov. Pojasnila je, da je majhen kabelski operater, ki pokriva le manjše področje (področje občine ...), pri čemer kabelska retransmisija ni njena glavna dejavnost. Kot dokaz je predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Tožeča stranka tem trditvam tožene stranke ni nasprotovala. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določilom prve alineje 358. člena ZPP na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (drugi odstavek 214. člena ZPP) zaključilo, da je tožena stranka v letu 2015 kabelsko retransmisirala le 84 televizijskih programov.

12. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2014 in naslednja dogovorila mesečno tarifo za kabelsko retransmisijo do 100 programov v višini 0,54 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2015 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif) tako, da je za leto 2015 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del do 100 programov znašala 0,56 EUR na naročnika.

13. Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015 v tem primeru znašala 0,56 EUR na naročnika.

**_Izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo do 100 televizijskih programov_**

14. Ob upoštevanju miselne poti, ki jo je za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe določilo VSRS,12 je treba upoštevati, da honorar za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del po Skupnem sporazumu vsebuje tudi del nadomestila, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Zato je treba nadomestilo v višini 0,56 EUR zmanjšati za del, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Le tako dobimo višino nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkov nadomestil za pravice, ki jih je v okviru Memoranduma varoval AGICOA (AGICOA namreč v okviru Memoranduma ni varoval pravic avtorjev filmske glasbe).

15. Iz Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 1. 7. 2016,13 ki se je uporabljal tudi za delitev nadomestil pobranih v letu 2015 (glej 31. člen Pravilnika), izhaja, da od nadomestila v višini 0,56 EUR na avtorja filmske glasbe, kot enega od soavtorjev avdiovizualnega dela, odpade 6 od 46 točk. Torej je 13 odstotkov pobranih nadomestil (v kolikor med soavtorji avdiovizualnega dela ni drugačnega dogovora) namenjenega za avtorje filmske glasbe. To je 0,073 EUR (13 odstotkov od 0,56 EUR). Glede na pojasnjeno višina nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkom nadomestila, ki je v okviru Memoranduma pripadal AGICOA, znaša 0,487 EUR (0,56 EUR minus 0,073 EUR). Posledično nadomestilo, ki bi ob upoštevanju razmerja med nadomestili po Memorandumu pripadel SAZAS-u znaša 0,306 EUR (38,6 odstotkov). Ker pa je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi pravice avtorjev filmske glasbe, je treba od tega zneska odbiti še znesek 0,073 EUR. Tako znaša primerno nadomestilo za pravice, ki jih je v okviru pravic kabelske retransmisije glasbe v do 100 televizijskih programih v letu 2015 ščitil SAZAS, 0,233 EUR (0,306 EUR minus 0,073 EUR).

**_Odmera primernega nadomestila v konkretnem primeru_**

16. Glede na zgornje razloge znaša primerno mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v do 100 televizijskih programih 0,233 EUR na naročnika. Ker je tožena stranka v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2014 imela 14.400 naročnikov, tako znaša primerno nadomestilo za navedeno obdobje 3.355,20 EUR.

**_O zakonskih zamudnih obrestih_**

17. Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

18. Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.14

19. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezen in pošten honorar.15 S temi trditvami je tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

20. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

21. Trditve tožene stranke o sporih med tožečo stranko, kabelskimi operaterji ter ZKOS glede višine primernega nadomestila, ravnanju pravdnih strank (neuspelih poskusih dogovorov), monopolnemu položaju tožeče stranke, majhnosti in (pravni) neukosti tožene stranke namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila primernega nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice brez kakršnegakoli plačila ali dogovora med pravdnima strankama, upravičeno uporablja.

22. Glede na vse navedeno je tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkov plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje.

**_O civilni kazni_**

23. Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno uporabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

24. V tem primeru ni dvoma, da se je tožena stranka zavedala zakonske dolžnosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Zoper njo je namreč tožeča stranka večkrat vodila sodni postopek za plačilo zadevnih nadomestil za druga obdobja. Prav tako kot je pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, izostanek sporazumno ali enostransko določene tarife ni razlog, ki bi toženo stranko odvezal plačila nadomestila vsaj v višini, ki jo je štela za utemeljeno. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek za plačilo civilne kazni po temelju utemeljen, pravilen. S tem ko tožena stranka ni plačala vsaj nadomestila v višini, za katero je menila, da je primerna, je ravnala s hudo malomarnostjo. Zato tožena stranka ne more uspeti niti s ponavljanjem trditev, da je s tožečo stranko večkrat, neuspešno poskušala skleniti dogovor o načinu izpolnjevanja svojih obveznosti iz naslova kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih.

25. Skladna z namenom civilne kazni je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se civilna kazen v tem postopku odmeri v višini 10 odstotkov od dosojenega nadomestila. Takšen odstotek za odmero civilne kazni po presoji pritožbenega sodišča ob prvi odmeri civilne kazni zadostuje za dosego preventivnega namena in bo uporabnika v bodoče odvračala od nadaljnjih kršitev. Ne glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi znižanja prisojenega nadomestila temu primerno znižalo tudi dosojeno civilno kazen na 335,52 EUR (10 odstotkov od prisojenega nadomestila 3.355,20 EUR).

26. Dokazovanje obsega le dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP). Za odločitev, ali je tožena stranka ravnala s hudo malomarnostjo, je bistven odgovor na vprašanje, ali se je zavedala svoje dolžnosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih in ali je za uporabo pravic plačala vsaj znesek, za katerega je menila, da je primeren. Obstoj neuspešnih poskusov za sklenitev dogovora o načinu izpolnitve obveznosti tožene stranke, kot je že pojasnjeno, ne vpliva na odločitev o obstoju hude malomarnosti tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo določil pravdnega postopka (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke glede okoliščin, povezanih z neuspešnimi poskusi sklenitve dogovora o načinu izpolnitve obveznosti tožene stranke.

**_Sklepno_**

27. Glede na zgornje razloge je pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe delno utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v tej točki delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

28. Pritožba proti preostalemu delu I. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in za znesek 3.690,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.355,20 EUR od 16. 1. 2016 dalje do plačila in od 335,52 EUR od 23. 1. 2020 dalje do plačila izpodbijano I. točko izreka sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

29. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,16 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.17 **_Odločitev o stroških pravdnega in pritožbenega postopka_**

30. Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker tožena stranka sami odmeri stroškov ni nasprotovala, je pritožbeno sodišče vzelo izračun sodišča prve stopnje kot temelj za lastno odločitev o stroških pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje.

31. Stroški tožeče stranke so znašali 613,66 EUR, stroški tožene stranke pa 820,57 EUR. Uspeh tožeče stranke po končanem pritožbenem postopku znaša skupaj 3.690,72 EUR od zahtevanih 6.125,48 EUR, torej 60,25 %. Glede na navedeno bi tako tožeča stranka lahko od tožene stranke zahtevala povračilo 369,73 EUR stroškov, tožena stranka pa od tožeče stranke 326,18 EUR stroškov (39,75 odstotkov od 820,57 EUR).

32. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 43,55 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

33. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, v 3,4 odstotkih (205,92 EUR od zahtevanih 6.125,48 EUR). Zato ji mora tožeča stranka delno povrniti njene pritožbene stroške.

34. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)18 in Zakona o sodnih taksah ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 6.125,48 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OT (10 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Sodišče je toženi stranki priznalo še strošek sodne takse za pritožbo v višini 315,00 EUR. Pritožbeni stroški tožene stranke torej skupaj znašajo 688,32 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v 3,4 odstotkih, ji je tako tožeča stranka dolžna povrniti 23,40 EUR pritožbenih stroškov (3,4 odstotke od 688,32 EUR). To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Od tega se je znesek 3.542,40 EUR nanašal na nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, znesek 354,24 EUR pa na civilno kazen. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP. 4 Ur. l. RS, št. 63/2016. 5 Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji. 6 M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134. 7 Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru, da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. 8 Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. 9 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve). 10 Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011. 11 Zavod AIPA in ZKOS sta tako za leto 2014 in naprej dogovorila mesečno tarifo za kabelsko retransmisijo do 100 TV programov v višini 0,54 EUR na naročnika, za kabelsko retransmisijo od 100 ali več TV programov pa v višini 0,57 EUR na naročnika. 12 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018. 13 Pravilnik je javno dostopen na: http://www.aipa.si/media/uploads/files/OHDBjeA_svc.pdf. 14 Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697. 15 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020. 16 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 17 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve). 18 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednje.