Jedro

Pri sprejemanju dokazne ocene sodnik ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev, dokazna vrednost izvedenega dokaza je rezultat individualnega sodnikovega prepričanja v vsakem konkretnem primeru posebej, ki izraža tudi sodnikovo moralno in vrednostno pojmovanje. V primeru dokazne ocene izpovedbe (priče, stranke) mora sodnik argumentirati svojo subjektivno oceno o prepričanosti (ali neprepričanosti) o verodostojnosti izpovedbe. Sodnik pri tem upošteva svoja zaznavanja pri zaslišanju oziroma izpovedovanju priče (ali stranke), pri čemer mu svoja subjektivna dojemanja na podlagi vidnega in slušnega zaznavanja ni potrebno protokolirati na zapisnik. Ugotovitev sodišča, da je tožnik izpovedal tekoče in preprosto, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka morata sami nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da sta toženca solidarna dolžnika tožniku za nastalo škodo, ki izvira iz škodnega dogodka dne 4. 6. 2005 in da bo o višini odškodnine ter stroških postopka odločeno s končno odločbo.

Toženca sta s pritožbo in dopolnitvijo pritožbe izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje ter pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno, da pritožbeno sodišče tožnikov zahtevek zavrne kot neutemeljen. V pritožbi sta navajala, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, to pa zaradi dejstva, ker je sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene uporabilo dejstva, ki ne izhajajo iz sodnega spisa. Glede izpovedbe tožnika je navedlo, da jo je ta podal tekoče in preprosto, kar ne izhaja iz zapisnika, niti ni res. Če bi sodišče prve stopnje svoje zaznavanje načina izpovedbe tožnika sporočilo strankam med obravnavo, bi stranki lahko nanj reagirale in podale svoje pripombe. Vsebina izpovedbe je tista, ki je pomembna pri ugotavljanju dejstev, vsebina izpovedbe tožnika je bila drugačna od njegovih navedb in izjav v predhodnem postopku, toženca nista mogla pričakovati, da bo sodišče prepričal tožnikov nastop, ki je bil daleč od tega, kakor je opisan v obrazložitvi in bi toženca sama zahtevala, da se zapiše, da se je tožnik pri svoji izpovedbi zapletal. Bil je vidno nervozen in zmeden. Tožnikov nastop je bil za sodišče očitno pomemben, saj ga sicer ne bi izpostavilo, zato predstavlja ugotovitev o tekoči in preprosti izpovedbi tožnika ne le resnična ugotovitev in presenečenje za toženca, pač pa tudi obravnavo dejstva, ki ne izhaja iz spisa in glede katerega toženca v postopku nista imela možnosti izjave, kar je bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženca se s tem v zvezi ne moreta upreti občutku pristranosti sodišča, saj je to tudi način izpovedbe priče Z. Š. pospremilo z opisom, ki sicer deloma ustreza temu, kar je sodišče ugotovilo in zapisalo na obravnavi – da se je tresla, vendar brez razloga, ki ga je sodišče tudi ugotovilo in zapisalo v zapisnik – da je slabotna. V dopolnitvi pritožbe pa sta še toženca poudarila, da nista mogla pričakovati, da bo sodnica na tak način ocenjevala obnašanje tožnika, ker o tem ni nič zapisanega v zapisniku in zato temu tudi nista mogla ugovarjati pred zaključkom glavne obravnave. Dalje sta toženca v pritožbi navajala, da bi tožnik moral dokazati, da sta mu s svojim ravnanjem povzročila škodo. Ni jima jasno, zakaj ju je obdolžil, ko pa očitanega dejanja nista storila. Zgolj dejstvo, da ju je obtožil, pa ne more biti dokaz, da sta to tudi storila. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je temu tako, saj ju je sodišče spoznalo za odgovorna kljub temu, da je pri izpovedbi tožnika prišlo do bistvenih razhajanj glede na ugotovitve policijskega zapisnika in glede na izpoved, ki jo je podal pri sodniku za prekrške. Nato sta toženca v pritožbi povzela tožnikovo izpovedbo, ko je bil v tem pravdnem postopku zaslišan kot stranka, vsebino zapisnika o zaslišanju tožnika pred sodnikom za prekrške in o tem, kaj je povedal na policiji. Navajal je, da če bi do dogodka resnično prišlo, tožnik ne bi v izpovedbi pred sodiščem zamenjeval osebi, kdo ga je kam udaril, niti o tem, ali je oziroma ali ni zadobil tudi brco v levo nogo. Že iz tega izhaja, da toženca nista napadla tožnika in da gre zgolj za izmišljen dogodek. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik v svoji pripravljalni vlogi zatrjeval, da se je najprej zglasil v zdravstvenem domu, nato pa nemudoma odšel na policijsko postajo, obratno pa izhaja iz dopisov PP Š. z dne 26. 5. 2010 in ZD Š. z dne 26. 5. 2010, kjer je točno zabeležen datum in ura obiska. Sodišče nekonsistentnost tožnikove izpovedbe in njegovih navedb v obrazložitvi sodbe opredeli kot rahlo drugačno in verodostojno, kljub temu, da se bistveno medsebojno razlikuje. Tožnik bi si kljub časovni oddaljenosti moral zapomniti predvsem ob dejstvu, da je bil o dogodku večkrat zaslišan. Nerazumljivo je, da bi policistom rekel, da ga brca ni zadela, če bi ga. Oba toženca sta se v času dogodka nahajala na povsem drugih lokacijah, prvi toženec je bil doma, kar je potrdil starejši sin Š. D. ml. in tudi žena, ki pa je po škodnem dogodku utrpela možgansko kap, katere posledico so bile hude. Tudi priča K. je izpovedal, da mu je drugi toženec polagal keramiko, glede na to, da slednji ni vplival na izpoved priče, nit se o dogodku nista pogovarjala, je logično, da ne more točno izpovedati, katerega datuma natančno sta polagala ploščice. Po petih letih je to praktično nemogoče pričakovati od kateregakoli človeka, ki o tem vrsto let sploh ni razmišljal. Njegova izpovedba pa potrjuje izpoved drugega toženca, ki je glede na to, da je o tem, kje se je spornega dne nahajal, začel razmišljati dosti prej, ko so o zadevi začeli poizvedovati policisti in ko so začela prihajati pisma od sodnika za prekrške. V postopku za prekrške pa sta se toženca zagovarjala sama brez zagovornika in kot prava neuki stranki, ter sta odgovarjala zgolj na vprašanja sodnika. Pri navajanjih in izpovedih tožnika prihaja do takšnih razlik, da je opis dogajanja povsem nekonsistenten z dejanskim stanjem, ki izhaja iz vseh zgoraj navedenih listin, sodišče ne bi smelo z nobeno stopnjo verjetnosti pripisati odgovornosti tožencema. Nihče od njiju nikoli ni bil obravnavan niti obsojen zaradi kakršnihkoli prekrškov, niti cestnoprometnih, kar kaže še na toliko manjšo verjetnost, da bi ravno onadva storila očitano dejanje, saj takšna ravnanja in vedenje niso v njuni naravi. Po mnenju tožencev tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze in je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbena navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti iz 8. niti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je v utemeljitev svoje dokazne ocene tožnikove izpovedbe zapisalo v obrazložitvi svoje vmesne sodbe, da je tožnik svojo izpovedbo podal tekoče in preprosto. V določbi 8. člena ZPP je postavljeno pravilo proste dokazne ocene, kar pomeni, da sodnik ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev, dokazna vrednost izvedenega dokaza je vselej rezultat individualnega sodnikovega prepričanja v vsakem konkretnem primeru posebej, ki izraža tudi sodnikovo moralno in vrednostno pojmovanje. Sodnik mora torej navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, ti pa morajo biti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. V primeru dokazne ocene izpovedbe (priče ali stranke) mora sodnik argumentirati svojo subjektivno oceno o prepričanosti (ali neprepričanosti) o verodostojnosti izpovedbe. Sodnik pri tem upošteva svoja zaznavanja pri zaslišanju oziroma izpovedovanju stranke (ali priče), pri čemer pa mu ta svoja subjektivna dojemanja ni potrebno protokolirati na zapisnik. Sodnik ima osebo, ki jo zaslišuje, pred seboj, kar mu omogoča pridobitev celotnega vtisa na podlagi vidnega in slušnega zaznavanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izpovedal tekoče in preprosto, torej ne pomeni bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav ni protokolirana v zapisniku. Prav tako ne pomeni bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je kršitev načela kontradiktornosti postopka oziroma pravice do obravnavanja v postopku lahko podana, če stranki ni dana možnost seznanitve in opredelitve do navedb nasprotne stranke ter s tem v zvezi možnost obravnavanja teh navedb, če sodišče ne seznani strank s svojimi pravnimi stališči, ki jih stranke kljub svoji skrbnosti niso mogle predvideti, če sodišče opre svojo odločitev na dejstva, ki jih ni navajala nobena stranke in se zato o teh dejstvih nobena stranka ni mogla izjaviti, če strankam ni dana možnost zastavljanja vprašanj zaslišanim in izvedencem glede pravno relevantnih dejstev. Iz zapisnika o opravljenih narokih za glavno obravnavo in tudi v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni ugotovilo morebitnih takšnih ravnanj sodišča prve stopnje. Sodnik pa lahko tudi na zapisnik ugotovi dejstva, ki jih sam zazna o osebi zaslišanega pri izvajanju dokaza z zaslišanjem, to pa stori navadno le, če zazna navzven opazne neobičajne znake, ki jih izraža zaslišani, kot je bilo to očitno v primeru zaslišanja priče Z. Š. Stranke pa lahko podajo na zapisnik svoje argumentirane pripombe v zvezi z izvedbo dokazov in tudi na vsebino zapisnika o glavni obravnavi, vendar morajo to storiti do konca naroka za glavno obravnavo. Če zaslišani izpoveduje tekoče in preprosto, to po presoji pritožbenega sodišča ni nikakršen navzven opazen znak, ki bi ga bilo potrebno posebej protokolirati v zapisnik. Iz podatkov v spisu, in sicer iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo na list. št. ..., na katerem je bila zaslišana priča Z. Š., je razvidno, da toženca nista podala pripombe niti na ugotovitev sodišča o tem, da je ta priča delovala slabotno. Zato so pravno nerelevantne pritožbene navedbe, da je sodišče brez razloga na zapisnik ugotovilo, da je ta priča delovala slabotno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja spornega dejstva, ali sta bila toženca tista, ki sta v kritičnem času zaustavila tožnika na cesti v kraju K., pristopila k njegovemu vozilu, pri tem pa je eden od njiju odprl vrata tožnikovega avtomobila, oba toženca pa sta tožnika nato napadla in telesno poškodovala. Ugotovljene neskladnosti med tožnikovimi tožbenimi navedbami (da je odprl vrata tožnikovega avtomobila in da je tožnika iz avtomobila želel na silo izvleči drugi toženec in mu pri tem raztrgal srajco ter da je pristopil tudi prvi toženec, ki je tožnika z roko udaril po desnem licu, nato pa ga še brcnil v levo nogo), ki so skladne z ugotovitvami v policijskem zapisniku in izpovedbo tožnika v postopku o prekršku, ter tožnikovo izpovedbo v tem pravdnem postopku (da sta toženca stopila iz svojega avtomobila do tožnikovega, odprla vrata na voznikovi strani, pri čemer jih je odprl starejši, torej prvi toženec in ga hotel izvleči iz vozila ter da ga je mlajši, torej drugi toženec, udaril s pestjo po desnem licu, starejši pa brcnil v nogo), tudi po presoji pritožbenega sodišča niso odločilne. Izvedeni dokazi potrjujejo dejstvo, da sta toženca tožnika fizično napadla in telesno poškodovala pri skupnem delovanju, zato za utemeljenost zahtevka po temelju in po višini ni odločilno ravnanje vsakega od njiju (prvi odstavek 186. člena OZ). Pritožbeno pa ni sporno dejstvo, da je tožnik škodni dogodek in ravnanje tožencev še isti večer, kot se je dogodek zgodil, prijavil na policijski postaji in da je tudi še isti večer opravil obisk v zdravstvenem domu pri dežurnem zdravniku. Neskladje med navedbami in izpovedbo o vrstnem redu teh tožnikovih opravljenih ravnanj po presoji pritožbenega sodišča tudi ne jemlje verodostojnosti tožnikovi izpovedbi. Pritožba pa v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi priče Z. Š. navaja, da je le-ta po škodnem dogodku utrpela možgansko kap. Iz zapisnika o njenem zaslišanju na list. št. 34 spisa namreč izhaja, da je ta priča utrpela možgansko kap “sedem let nazaj”, kar glede na datum zaslišanja 28. 5. 2010 pomeni, da je možgansko kap utrpela pred škodnim dogodkom. Zato je ta pritožbena navedba neupoštevna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da je šele v odgovoru na tožbo toženec M. Š. navedel dejstvo, da je v kritičnem času pri K. doma polagal ploščice, v svojem zagovoru v postopku o prekršku pa v tem dejstvu ni ničesar izpovedal in da zato ni verjelo njegovi izpovedbi o tem dejstvu. Pritožbene trditve, da sta se toženca v postopku o prekršku zagovarjala sama brez zagovornika in prava neuki stranki ter sta odgovarjala le na vprašanja sodnika, po presoji pritožbenega sodišča ne morejo izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, niti njegove dokazne ocene o neverodostojnosti izpovedb tožencev o dejstvu, kjer sta se nahajala v času dogodka. Neizpodbijano dejstvo je, da priča K. v svoji izpovedbi ni potrdil navedbe in izpovedbe drugega toženca o tem, da je prav v kritičnem času drugi toženec pri njem polagal ploščice. Pritožba sicer izpostavlja, da je logično, da priča po petih letih ne more izpovedati o točnem datumu, ko je drugi toženec pri njej polagal ploščice, vendar s tako navedbo ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje. Tudi ne drži pritožbena trditev, da je priča D. Š. ml. potrdil trditev in izpovedbo prvega toženca, da je bil v času škodnega dogodka doma, pritožbeno sodišče povsem sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da priči D. Š. ml. in Z. Š. nista niti ovrgli niti potrdili trditev tožencem o tem, kje sta bila v času nastanka škodnega dogodka.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik dokazal obstoj škodnega dogodka iz škode, napad tožencev nanj in vzročno zvezo med njunim napadom ter nastalo škodo in da toženca nista dokazala, da nista odgovorna za tožnikovo škodo. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in je tudi pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 131. člena in 186. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter pravilno presodilo, da sta toženca solidarno odgovorna za tožniku v škodnem dogodku 4. 6. 2005 nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče zaključilo, da je pritožba neutemeljena in jo je zavrnilo ter potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata sama nositi svoje stroške, ki so jima nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj ni vplival na presojo o utemeljenosti pritožbe, zato stroški za njegovo sestavo niso bili tožnikovi potrebni stroški in jih mora trpeti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).