Jedro

Ker je bila tožeči stranki terjatev v celoti priznana, je sodišče prve stopnje skladno z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP in določbo 274. člena ZPP, tožbo glede denarnih terjatev pravilno zavrglo, ker je zaradi priznanja denarne terjatve prenehala pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. Glede na to, da je v stečajnem postopku potrebno prijaviti le denarne terjatve, ne pa tudi nedenarnih terjatev, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase, pritožba utemeljeno uveljavlja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes na ugotovitvenem delu tožbe (za ugotovitev, da ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje), saj je od tega vprašanja odvisno, ali ima pravico do uvelajvljanja pravic za primer brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa razveljavi v točkah I/1 in I/2 izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi nerazveljavljeni izpodbijan del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 3. 2013 nezakonita in brez pravnih posledic; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, in za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 26. 3. 2013 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja, odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke in nato tožeči stranki izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v izpodbijanem sklepu napačno zaključilo, da naj bi pravna korist tožeče stranke za vodenje tega delovnega spora prenehala in da naj ne bi bila podana pravna korist tožeče stranke za nadaljevanje postopka, ker je terjatev tožeče stranke prijavljena v stečaj tožene stranke, v celoti priznana. Tožeča stranka ima še vedno pravni interes oziroma pravno korist v tem delovnem sporu in sicer je tožeča stranka prejemnik denarnega nadomestila med brezposelnostjo po odločbi Zavoda RS za zaposlovanje in kot taka mora v skladu z določili Zakona o urejanju trga dela v celoti vztrajati v tožbi in tožbe ne sme umakniti, ne glede na to, da je bila denarna terjatev v stečaju v celoti priznana. V nasprotnem primeru tožeča stranka izgubi pravico do denarnega nadomestila. S tem je nedvomno podan pravni interes in pravna korist tožeče stranke v tem postopku. O tem je tožeča stranka sodišče tudi obvestila z vlogo z dne 22. 12. 2014, kar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je odločalo o zahtevku, v katerem je bila že sklenjena sodna poravnava, kar je v nasprotju z določbami ZPP. Ker sta pravdni stranki dne 12. 3. 2015 sklenili sodno poravnavo, je sodišče s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova povračila pravdnih stroškov, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedeni v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava preuranjeno tožbo zavrglo v ugotovitvenem delu.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožeča stranka dne 26. 4. 2013 vložila tožbo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala tožena stranka A. d.o.o., B.; - da je z dnem 1. 7. 2013 A. d.o.o. prenehala obstajati kot pravna oseba zaradi pripojitve k družbi C. d.o.o. D.; - da je nad družbo C. d.o.o. dne 13. 11. 2013 začet stečajni postopek; - da je iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 15. 9. 2014 razvidno, da je tožeča stranka pod zaporedno številko 100 prijavila terjatev; - glavnico v višini 33.733,33 EUR, kar predstavlja zahtevek iz naslova (ne)zakonitosti podane odpovedi iz poslovnega razloga in naslova odpravnine; - da je bila prijavljena terjatev v stečajnem postopku tožeči stranki v celoti priznana.

6. Ker je bila tožeči stranki terjatev v celoti priznana, je sodišče prve stopnje skladno z osmim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007) in določbo 274. člena ZPP, tožbo pravilno zavrglo glede denarnih terjatev, ker je zaradi priznanja denarne terjatve prenehala pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. Glede na to, da je v stečajnem postopku potrebno prijaviti le denarne terjatve, ne pa tudi nedenarnih terjatev, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase, pritožba utemeljeno uveljavlja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes na ugotovitvenem delu tožbe, saj je od tega vprašanja odvisno, ali ima pravico do pravic za primer brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje.

7. Namen prijave terjatve v stečajnem postopku je participacija upnika pri delitvi stečajne mase. Zato za tiste terjatve, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase, določila ZFPPIPP o prijavljanju terjatev v stečajno maso ne veljajo. Iz tega razloga je v 20. členu tega zakona definirana terjatev kot pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev, kot nedenarna terjatev pa zahtevek na izpolnitev nedenarne terjatve ali izvedbo storitve. Vsi ti zahtevki so dajatveni zahtevki. Zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ter na ugotovitev, da delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 26. 3. 2013, ampak še traja, ne spada v nobeno od teh kategorij, saj se izreka z ugotovitveno sodbo. Za take terjatve določilo prvega odstavka 253. člena ZFPPIPP o konverziji nedenarnih terjatev v denarne ne velja. Dodaten razlog je nezmožnost pretvorbe takšne nedenarne terjatve v denarno. Pritožba tako utemeljeno uveljavlja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes za ugotovitveni del zahtevka, saj je takšen zahtevek izrecno dovoljen z določbo tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

8. Ker ima tožeča stranka še vedno pravni interes na ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka (nedenarni terjatvi, ki je ni bilo potrebno prijaviti v stečajnem postopku), bo sodišče prve stopnje v novem postopku moralo po vsebini presoditi ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v točkah I/1 in I/2 izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tudi glede ugotovitve, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 3. 2013 nezakonita in glede ugotovitve trajanja delovnega razmerja ter v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

9. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče odločalo o zahtevku, v katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Pravdni stranki sta pred sodiščem prve stopnje na poravnalnem naroku dne 12. 3. 2015 res sklenili sodno poravnavo, vendar je bila ta poravnava sklenjena pod odložnim pogojem, da bo v okviru stečajnega postopka, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. St 2004/2013, dano soglasje k tej sodni poravnavi. Soglasje k sodni poravnavi ni bilo podano. Okrožno sodišče v Ljubljani je v stečajnem postopku St 2004/2013 z dne 7. 4. 2015 izdalo obvestilo stečajnemu upravitelju, da za sklep o soglasju k sklenitvi sodne poravnave v konkretnem primeru ni pravne podlage, saj ne gre za zahtevke iz pododdelkov 2.2.3., 5.3.4. ali 5.6. ZFPPIPP. Ker je bila sodna poravnava sklenjena pod odložnim pogojem, soglasje, od katerega je bila odvisna veljavnost same poravnave, pa ni bilo podano, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke in posledično tudi stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljen izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (četrti odstavek 165. člena ZPP).