Jedro

Tožnici je PZ zakonito prenehala na podlagi 2. odstavka 58. člena Zakona o vrtcih (saj v zakonskem roku 7 let od uveljavitve zakona ni pridobila ustrezne izobrazbe za delovno mesto varuha) in ji bilo potrebno PZ odpovedovati še po določilih ZDR o prenehanju PZ. Tožnici bi bilo potrebno PZ odpovedati po določbah 88. člena ZDR le, če bi ZVrt delavcem brez pridobljene ustrezne izobrazbe delo le prepovedoval, konretizacijo te določbe pa prepustil delodajalcu. Tako stališče je zavzelo tudi VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 262/2004 z dne 23.11.2004.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da ji delovno razmerje, sklenjeno s sklepom z dne 10.7.2001, ni prenehalo in da ima vse pravice iz delovnega razmerja najmanj do

1.9.2003, kar je tožena stranka dolžna priznati v osmih dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi zakona, saj na podlagi veljavnih predpisov delavcu lahko preneha delovno razmerje le na podlagi določb ZDR in to na način, kot ga predvideva prav ta zakon. Zakon o vrtcih ni neposredno uporabljiv v razmerju do delavca, zato je določbe glede sedemletnega roka za pridobitev izobrazbe mogoče razumeti le tako, da delodajalcu daje materialnopravno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec pogoja ne izpolni. Delodajalec se lahko odloči, ali bo delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ali pa ga bo razporedil na kakšno drugo delovno mesto.

Delodajalec je sam izdal sporni sklep, na podlagi katerega je tožeči stranki delovno razmerje trajalo do 1.9.2003, torej tudi po izteku zakonskega roka 15.3.2003, zato bi bil dolžan tožnico, zlasti glede na njeno invalidnost, zaposliti na ustreznem delovnem mestu, na katerem ne bi potrebovala posebne izobrazbe iz Zakona o vrtcih. Ker sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru je šlo za nedopustno sklepanje delovnega razmerja za določen čas, zato bi bilo potrebno šteti, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Sklicuje se na določbo 7. alinee 75. člena ZDR. Navaja, da je zakonodajalec dopustil možnost, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi poleg ZDR določi tudi drug zakon. Novi ZDR ne dopušča več možnosti razporeditve delavca na drugo delovno mesto, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožena stranka v nobenem primeru ni imela na razpolago drugega sredstva, kot da tožnici pogodbo o zaposlitvi odpove, saj se prisilni določbi zakona ni mogla izogniti.

Odločba ZPIZ o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu v skladu z omejitvami je postala dokončna šele v novembru 2003, ko je tožnici že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato je tožena stranka ni mogla več izvršiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, od katerih je odvisna pravilna odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe Zakona o vrtcih (ZVrt, Ur.l. RS št. 12/96), ki v 2. odstavku 58. člena določa, da morajo delavci na delovnem mestu varuha, ki na dan uveljavitve tega zakona nimajo izobrazbe, določene za pomočnika vzgojitelja, izobrazbo pridobiti najkasneje v sedmih letih po uveljavitvi tega zakona, sicer jim preneha delovno razmerje. Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in je opravljala delo pomočnice vzgojiteljice, bi si morala do 15.3.2002 pridobiti zahtevano izobrazbo. Ker izobraževanja v navedenem roku ni zaključila in si predpisane izobrazbe ni pridobila, ji je tožena stranka izdala pisno ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem 15.3.2002. Stališče tožeče stranke, da Zakon o vrtcih ni neposredno uporabljiv in da ta zakon daje delodajalcu le materialnopravno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, delavcu pa lahko delovno razmerje preneha le na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) na način, ki ga ta zakon predvideva, je zmotno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici že na podlagi samega zakona prenehalo delovno razmerje dne 15.3.2003. O tem vprašanju je bilo že zavzeto stališče v podobni zadevi, v kateri je Vrhovno sodišče RS odločalo v revizijskem postopku (sodba VS RS opr.št. VIII Ips 262/2004 z dne 23.11.2004). Iz navedene sodbe VS RS je razvidno naslednje stališče: - Pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi (v primerih, kadar si delavec v sedemletnem zakonskem roku iz 2. odstavka 58. člena ZVrt ne pridobi zahtevane izobrazbe) velja določba 7. alinee 75. člena ZDR, iz katere izhaja, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati v drugih primerih, ki jih določa zakon. V obravnavanem primeru je tak zakon ZVrt. - Gre za delovno razmerje, ki je po pravni naravi podobno delovnemu razmerju za določen čas, s tem, da je čas trajanja delovnega razmerja brez ustrezne izobrazbe zakonsko določen, po poteku tega časa pa pride do prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu. Ker gre za časovno omejeno delovno razmerje, je pisni akt o prenehanju pogodbe o zaposlitvi le deklaratorne in ne konstitutivne narave.

- Za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v primerih, ko že zakon določa, da bo in kdaj bo prišlo do prenehanja, ni mogoče uporabljati določb ZDR, ki v 88. členu obravnavajo redno odpoved pogodbe. Ta postopek, s posledičnim upoštevanjem pravic delavca iz 91. in 92. člena ZDR, 109. člena in 115. člena ZDR, bi prišel v poštev samo v primeru, če ZVrt v 58. členu ne bi že sam določil prenehanja delovnega razmerja ob neizpolnjevanju pogojev in določil tudi roka prenehanja. Če bi ta zakon določenim delavcem samo prepovedal opravljanje nekega dela in konkretizacijo te prepovedi prepuščal delodajalcu pa do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo po določbah 75. člena ZDR, ampak po določbah 88. člena ZDR.

Glede na navedeno stališče VSRS, v obravnavanem primeru tožnici ni bilo potrebno odpovedati pogodbe o zaposlitvi po določbah 88. člena ZDR. Seveda pa tudi ni nobene pravne podlage za razporeditev tožnice, ki ima priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, na drugo delovno mesto pri toženi stranki, saj tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da novi ZDR razporejanja delavcev ne ureja več, delodajalca pa tudi ne more zavezovati odločba ZPIZ, ki je postala dokončna šele potem, ko je tožnici že zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

S sklepom z dne 10.7.2001 je bilo odločeno, da se s tožnico na delovnem mestu pomočnice vzgojiteljice od 16. junija (2001) dalje sklepa delovno razmerje za nedoločen čas, s pogojem, da v okviru dogovorjenega roka dokonča ustrezno izobraževanje za dosego zahtevane izobrazbe za navedeno delovno mesto. Res je sicer, da je tožena stranka v navedenem sklepu zapisala, da je rok, kot ga za pridobitev ustrezne izobrazbe predvideva Ministrstvo za šolstvo, šport in znanost 1.9.2003, vendar navedeni rok ni bil določen v skladu z določbo 58. člena ZVrt. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja po 15.3.2003, to je po datumu, ko ji je v skladu z določbo 2. odstavka 58. člena ZVrt po samem zakonu prenehalo delovno razmerje, ker v zakonsko določenem sedemletnem roku ni izpolnila v zakonu določenih pogojev za nadaljevanje dela na njenem delovnem mestu.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen).