Jedro

Tožnica, pri prvi toženki zaposlena kot pomožna proizvodna delavka, uveljavlja plačilo odškodnine, ker se je določenega dne pri delu poškodovala z olfa nožem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejavnosti prve toženke, pri kateri je tožnica uporabljala nož z manjšim rezilom, katerega dolžina je nastavljiva in zaradi svojih lastnosti, ob pravilni uporabi ne omogoča globokih urezov in s tem hujših poškodb, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Vsesplošno uporabnega olfa noža tudi ni mogoče šteti za nevarno stvar. Stopnja zahtevnosti, narava in način opravljanja delovne naloge ni takšna, da bi pomenila večjo in resno potencialno nevarnost, torej takšno, ki jo kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod nadzorom in jo obvladovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prva toženka za nastalo škodo tožnici odgovarja po pravilnih o krivdni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je bila dolžna zagotoviti varne delovne razmere v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot eni od temeljnih obveznosti delodajalca glede na 43. člen ZDR. Tožnica je pri prvi toženki že v letu 2011 utrpela poškodbo, zato bi morala po tem datumu opraviti ponovno usposabljanje, v katerem bi posebno pozornost posvetila rezanju zadnje strani folije. Prva toženka bi morala o tem voditi evidenco in bi morala dopolniti oceno tveganja za delovno mesto pomožni proizvodni delavec. Prva toženka pa po nezgodi v letu 2011 ni izvedla dodatnih ukrepov za preprečitev enakih ali podobnih nezgod, s čimer je dopustila, da se je tožnici podoben škodni dogodek zgodil na istem delovnem mestu. Poleg tega prva toženka ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela, saj bi v kolikor so bili nadrejeni delavci seznanjeni, da zaposleni, vključno s tožnico, delo večkrat opravljajo na nedovoljen način (rezanje več folij hkrati), prva toženka morala poskrbeti za ustrezen način dela in z morebitnimi sankcijami odvrniti delavce, da bi delo opravljali na nedovoljen način. Dejstvo, da tožnica dela ni opravljala v skladu z navodili, ne more v celoti izključiti krivdne odgovornosti prve toženke, je pa tožnica s tem ravnanjem prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica k nastanku škodnega dogodka prispevala v višini 15 %.

Izrek

I. Pritožba toženih strank se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni za škodo, ki je nastala tožnici pri opravljanju dela dne 28. 2. 2012 v obsegu 85 %, 15 % pa je k nastanku škode prispevala tožnica sama (I. točka izreka). Odločilo je, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. V pritožbi navajata, da je sodišče z napadeno sodbo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Toženi stranki menita, da prvotožena stranka ni kriva za škodo, ki jo je utrpela tožnica in da je zanjo izključno kriva tožnica. Sodišče je svojo odločitev oprlo pretežno na izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu, ki je ugotovil, da je vzrok za nezgodo izključno v rezanju več folij hkrati in nepazljivosti tožnice, ki konice noža ni vstavila v odprtino šablone. V svojem mnenju je izvedenec tudi povzel, da je do nezgode verjetno prišlo zaradi tega, ker se dela niso opravljala s povsem ustrezno pazljivosti in po ustnih navodilih predstavnikov delodajalca, da je potrebno rezati le eno folijo. Ugotovitev sodišča, da delo pri prvotoženi stranki ni bilo ustrezno organizirano je v nasprotju z drugimi dokazi. A.A., tožnici neposredno nadrejena in B.B. vodja proizvodnje sta izpovedali, da se je večkrat dogajalo, da zaposleni niso dosledno upoštevali navodil nadrejenih, da se reže le ena folija in da so potem tudi ukrepali tako, da so jih kaznovali. Izpovedali sta, da so tožnico opominjali, da ne sme rezati več folij hkrati. Do poškodbe tožnice je prišlo izključno zaradi tega, ker ni upoštevala navodil nadrejenih. Tožničina nadrejena delavka je pred škodnim dogodkom preverila, kako tožnica opravlja delo in takrat je bilo vse vredu, zato delodajalcu ni mogoče očitati, ker nadrejeni delavec ni bil prisoten pri vsakemu delavcu, ves čas njegovega dela in ga ni ves čas dela nadziral. Napačna je tudi obrazložitev sodišča, da je tožena stranka določila normo, ki je zaposlene silila k sočasnemu izrezovanju več folij hkrati. Namreč tako tožničina nadrejena delavka, kot vodja proizvodnje sta enako izpovedali, da tožnica norme ni imela določene. Kot pa je izpovedala A.A., tožnica večinoma ni upoštevala njenih navodil in sicer, da med delom ne sme klepetati s sodelavci. Pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil izvedenec (olfa nož, rokavice, usposobljenost za delo) pa niso takšne narave, da bi sodišče lahko zaključilo, da je bilo delo nepravilno organizirano. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženi stranki pritožbenemu sodišču predlagata, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženih strank, da kot sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker naj ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma, da naj bi bili razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij niti nejasnosti. Toženi stranki sicer izpostavljata bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa po vsebini uveljavljata nestrinjanje z dokazno oceno oziroma zmotno materialnopravno presojo sodišča prve stopnje glede vprašanja odškodninske odgovornosti toženih strank.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vsa odločilna dejstva je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica na dan škodnega dogodka dne 28. 2. 2012, v delovnem razmerju za določen čas pri prvi toženki in da se je tega dne poškodovala pri delu z olfa nožem. Med strankama je bil sporen razlog za nastanek škodnega dogodka, saj je tožnica odgovornost za nastanek škodnega dogodka v celoti pripisala prvi toženki, ker ta ni poskrbela za varno opravljanje dela, kakor tudi ne za ustrezen način dela ter primerno delovno opremo, medtem ko sta toženki menili, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi neupoštevanja navodil za delo in nepredvidenega ravnanja tožnice.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v okviru delovnih nalog zadolžena za rezanje hrbtne folije, debeline 0,35 mm, pri čemer je sprva s pomočjo sodelavke folijo delno odvila s koluta, jo po dolžini s prečnim avtomatskim nožem, ki ga je aktivirala s pritiskom na pedalko, odrezala na specificirano dolžino, nato pa na točno določenih 4 mestih odrezanega dela folije, s pomočjo šablone in olfa nože izrezala luknje oziroma naredila približno centimeter in pol dolge zareze. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu, je tožnica pri opisani delovni nalogi uporabljala aluminijasto šablono in rezala plastificirano delovno folijo, zareze pa izdelovala tako, da je konica olfa noža zapičila v odprtino in odrezala po celotni odprtini v šabloni. Tožnica je izpovedala, da je štiri kose odrezane folije položila skupaj v več plasti, na vrh položila ravnilo, nato pa se je pri zarezovanju lukenj v folijo rezilo noža odlomilo in poškodovalo tožnico.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejavnosti prvotožene stranke, pri kateri je tožnica uporabljala nož z manjšim rezilom, katerega dolžina je nastavljiva in zaradi svojih lastnosti, ob pravilni uporabi, ne omogoča globokih urezov in s tem hujših poškodb, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Pravilno je tudi ugotovilo, da vsesplošno uporabnega olfa noža ni mogoče šteti za nevarno stvar. Stopnja zahtevnosti, narava in način opravljanja delovne naloge namreč ni takšna, da bi pomenila večjo in resno potencialno nevarnost, torej takšno, ki jo kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod nadzorom in jo obvladovati oziroma da še tako skrben nadzor ali natančna navodila ne bi mogli preprečiti, da se nevarne lastnosti ne bi izmaknile nadzoru in pri tem povzročile pomembno in znatno škodo.

9. Na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prva toženka za nastalo škodo tožnici odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je bila dolžna zagotoviti varne delovne razmere, v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot eni od temeljnih obveznosti delodajalca glede na 43. člen ZDR. Pravice in dolžnosti delodajalca in delavca v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu je v času obravnavanega škodnega dogodka (28. 2. 2012) urejal Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 s spremembami). Tožnica je trdila, da je krivdna odgovornost prvotožene stranke podana, ker ni poskrbela, da bi tožnica delo opravljala brez nevarnosti za svoje zdravje s tem, ko ni zagotovila ustreznega in tehnološko primernega načina opravljanja dela. Izvedenec iz varstva pri delu je v svojem izvedenskem mnenju zapisal, da je bilo delo z napravo za ročno rezanje, ki je bila izvedena z avtomatskim vzdolžnim izrezom folije z avtomatskim nožnim pogonom in rezanjem prečnih lukenj z olfa nožem ustrezno z vidika varstva pri delu, ni pa bilo ustrezno organizirano. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica pri prvotoženki že 22. 9. 2011 utrpela poškodbo, zato bi morala po tem datumu opraviti ponovno usposabljanje, kjer bi posebno pozornost posvetila rezanju zadnje strani folije. Prvotožena stranka bi morala o tem voditi evidenco ter dopolniti oceno tveganja za delovno mesto pomožni proizvodni delavec. Izvedenec je ugotovil, da je ocena tveganja bila vsebinsko neustrezno revidirana v juliju 2010 in da prvotožena stranka, po nezgodi v letu 2011, ni izvedla dodatnih ukrepov za preprečitev enakih ali podobnih nezgod, s čimer je dopustila, da se je tožnici podoben škodni dogodek zgodil na istem delovnem mestu. Tožena stranka bi morala po nezgodi zamenjati nože s takšnimi, ki bi imeli rezilo v enem kosu in bi jih ostrili delavci s strani službe vzdrževanja.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca iz varstva pri delu pravilno zaključilo, da je odgovornost za neustrezno organizirano delo mogoče pripisati zlasti prvi toženki. Dejstvo, da tožnica ni dosledno upoštevala navodil nadrejenih, da se reže le ena folija in ne več folij hkrati, kot sta to izpovedali priči A.A. in B.B., ne predstavljajo razloga, da bi se prvotožena stranka lahko razbremenila krivdne odgovornosti.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela, saj v kolikor so bili nadrejeni delavci seznanjeni z dejstvom, da zaposleni, vključno s tožnico, delo večkrat opravljajo na nedovoljen način (rezanje več folij hkrati), bi prvotožena stranka morala poskrbeti za ustrezen način dela in z morebitnimi sankcijami odvrniti delavce, da bi delo opravljali na nedovoljen način. Ne zadošča, da nadrejeni opozarjajo delavce, hkrati pa dopuščajo nepravilno izvedbo dela. Dejstvo, da tožnica dela ni opravljala v skladu z navodili, ne more v celoti izključiti krivdne odgovornosti prvotožene stranke, je pa tožnica s tem ravnanjem prispevala k nastanku škode, kar je tudi pravilno ugotovilo in sodišče prve stopnje in je prispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka ocenilo v višini 15 %, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerno.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev toženih strank, da tožnica ni imela določene norme in zato ni bilo nobenega razloga, da je zarezovala več folij hkrati. Priči B.B. in A.A. sta sicer res izpovedali, da tožnica ni imela postavljene norme, vendar pa sta hkrati izpovedali, da je tožnico k sočasnemu izrezovanju več folij hkrati silila norma, ki je bila predpisana v proizvodnji. Glede na navedeno je bilo tudi v postopku predpriprave potrebno delo opravljati kontinuirano in kljub določeni količini zalog, izdelati dovolj kosov za nemoteno nadaljnjo normirano obdelavo v proizvodnji, kar je delavce sililo k hitrejšemu delu, saj bi v nasprotnem primeru nastajali zastoji v proizvodnji, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnico k zarezovanju lukenj v več hrbtnih folij hkrati silila potreba po pravočasni izpolnitvi delovne naloge.

13. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Zaradi neuspeha s pritožbo toženi stranki sami trpita stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).