27. 10. 2016

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., na seji 27. oktobra 2016

odločilo:

S sklepom Vrhovnega sodišča št. II Ips 157/2015 z dne 2. 7. 2015 je bila kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku sprejema pritožnikove matere v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo, ki jo je pritožnik vložil kot najbližja oseba zadržane osebe. Svoj sklep je oprlo na tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP). Poudarilo je, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik; izjema je predpisana le za primer, če ima stranka sama oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Stranka, ki izredno pravno sredstvo vloži sama, mora izpolnjevanje navedenega pogoja, ki je (formalna) predpostavka dovoljenosti revizije, izkazati. Kot je ugotovilo Vrhovno sodišče, pritožnik tega ni niti trdil niti izkazal.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave. Opozarja na očitno neresnične navedbe v izpodbijanem sklepu, in sicer v delu, češ da ni trdil, da je odvetnik. Poudari, da podatki sodnega spisa nedvomno izkazujejo, da je v reviziji uvodoma izrecno zapisal, da je odvetnik v Č. V zvezi s tem tudi prilaga kopijo revizije. Zatrjuje, da je dolgoletni samostojni odvetnik, kar naj bi bilo dobro znano tudi Vrhovnemu sodišču in še zlasti sodnici poročevalki v konkretni zadevi, ki naj bi ga tudi osebno poznala. Zato je pritožnik prepričan, da Vrhovno sodišče ni imelo podlage za odločitev o zavrženju revizije. S tem, ko je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo, ne da bi sploh odgovorilo na pritožnikovo trditev, da je odvetnik, oziroma ne da bi to preverilo, naj bi mu odvzelo pravico do preverjanja zakonitosti odločitve nižjih sodišč. Pritožnik zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-621/15 z dne 12. 7. 2016 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče sklep o sprejemu in ustavno pritožbo poslalo tudi osebi, glede katere je tekel postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda.

B. – I.

4.Izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča je bil izdan v postopku odločanja sodišča o sprejemu pritožnikove matere v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njene privolitve.[1] Z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje je bilo odrejeno njeno zadržanje v varovanem oddelku do 10. 4. 2016. To pomeni, da se v primeru, če bi Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep o zavrženju revizije in Vrhovnemu sodišču naložilo, naj (ponovno) odloči o reviziji, pritožnikov pravni položaj (in s tem položaj zadržane osebe) ne bi izboljšal. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode.[2] Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh primerih zahteva, naj ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. Da gre v primeru sprejema osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njene privolitve za poseg v pravico te osebe do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, izhaja že iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015 (Uradni list RS, št. 46/15).[3] Glede na tako naravo odrejenega ukrepa mora Ustavno sodišče tudi v tem primeru upoštevati posebne kriterije za presojo pravnega interesa, ki jih je izoblikovalo v zadevah, v katerih presoja ukrepe, ki pomenijo poseg v osebno svobodo prizadete osebe.

B. – II.

5.Pritožnik, ki je kot "najbližja oseba"[4] vložil revizijo, je poudaril, da je v uvodu svoje vloge izrecno zapisal, da je odvetnik v Č. V zvezi s tem je tudi priložil kopijo revizije. Vrhovnemu sodišču očita, da mu je s tem, ko je zavrglo revizijo, ne da bi odgovorilo na njegovo trditev, da je odvetnik, oziroma ne da bi to trditev preverilo, odvzelo pravico do preverjanja zakonitosti odločitve nižjih sodišč. Take trditve pritožnika pomenijo zatrjevanje kršitve njegove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Za primere, v katerih sodišče v nepravdnem postopku odloča o sprejemu osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ali v obravnavo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve, ZDZdr izrecno dovoljuje revizijo.[5] Stališče, da sodišče v teh postopkih ne sme s pretirano formalističnim pristopom ovirati udeležencev v postopku pri uveljavljanju pravic, ki jim jih izrecno daje zakon, je Ustavno sodišče sprejelo že v zvezi s prej veljavno ureditvijo po Zakonu o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP). Z odločbo št. Up-153/05 z dne 12. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 53/05, in OdlUS XIV, 42) je ugotovilo, da je bila s sklepom Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije (ki je bil izdan v postopku neprostovoljnega pridržanja osebe v psihiatrični bolnišnici) kršena pritožnikova pravica iz 22. člena Ustave.[6] Kot je poudarilo Ustavno sodišče, mora sodišče v tovrstnih postopkih ravnati v skladu z načelom posebnega varstva pravic oseb, ki so obravnavane v teh postopkih (drugi odstavek 5. člena ZNP). Ključno stališče, ki izhaja iz navedene odločbe, je, da v primeru, ko zakonodajalec na zakonski ravni zagotovi določeno pravico (na primer pravico do revizije) in če sodišču izrecno naloži obveznost, da je dolžno po uradni dolžnosti storiti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi oseb, ki zaradi določenih okoliščin (npr. duševne bolezni) niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese, je sodišče pri reševanju konkretnih primerov to dolžno upoštevati.

7.Iz dejstva, da ZDZdr izrecno dovoljuje revizijo v nepravdnem postopku, v katerem sodišče odloča o sprejemu osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njene privolitve, izhaja, da je (že) zakonodajalec ocenil, da gre za tako občutljiv ukrep, ki narekuje takšno zakonsko ureditev, ki zadržani osebi omogoča možnost vložitve izrednega pravnega sredstva – revizije in s tem možnost tristopenjskega sodnega odločanja.[7] Posamezne določbe ZDZdr sodišču nalagajo dolžnost, da stori vse, kar je potrebno za zavarovanje pravic in koristi v teh postopkih obravnavanih oseb. Tako drugi odstavek 3. člena ZDZdr kot splošno načelo določa, da se osebi pri obravnavi zagotovijo varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, individualna obravnava in enaka dostopnost do obravnave. Drugi odstavek 32. člena ZDZdr (ki se nanaša na postopke pred sodiščem) sodišču nalaga obveznost posebnega varstva pravic oseb, ki zaradi duševne motnje ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese.

8.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo, ki jo je pritožnik vložil kot najbližja oseba zadržane osebe.[8] Svojo odločitev je oprlo na stališče, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik; izjema je predpisana le za primer, če ima stranka sama oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Stranka, ki izredno pravno sredstvo vloži sama, mora izpolnjevanje navedenega pogoja, ki je (formalna) predpostavka dovoljenosti revizije, izkazati. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, pritožnik tega ni niti trdil niti izkazal. Navedeno utemeljitev Vrhovnega sodišča je mogoče razumeti tako, da pritožnik ni niti trdil niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Vendar njegova trditev, da je odvetnik, nujno (glede na predpise, ki urejajo odvetništvo) predpostavlja, da ima opravljen pravniški državni izpit.[9] Vrhovno sodišče bi trditev pritožnika, da je odvetnik, lahko tudi preverilo v javno dostopnem imeniku Odvetniške zbornice Slovenije.

9.Ob upoštevanju predhodno navedenih izhodišč se je postopanje Vrhovnega sodišča, ki je zavrglo pritožnikovo revizijo, ne da bi upoštevalo in preverilo njegovo trditev o tem, da je odvetnik, izkazalo kot pretirano formalistično in nesprejemljivo z vidika pritožnikove pravice, varovane v 22. členu Ustave. Iz razlogov, navedenih v 4. točki obrazložitve te odločbe, se je Ustavno sodišče omejilo le na ugotovitev, da je bila z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

Zanj dr. Jadranka Sovdat Podpredsednica

[1]Postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda je urejen v 73. do 79. členu Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08 – v nadaljevanju ZDZdr). V skladu z drugim odstavkom 75. člena ZDZdr se za postopek sprejema v varovani oddelek na podlagi sklepa sodišča smiselno uporabljajo določbe 40. do 52. člena tega zakona, če v tem poglavju ni drugače določeno (tj. določbe, ki se nanašajo na sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve).

[2]V zvezi s tem glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).

[3]V odločbi št. U-I-294/12 je bila sicer predmet ustavne presoje ureditev ZDZdr, skladno s katero se sprejem osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda s privolitvijo njenega zakonitega zastopnika obravnava enako kot sprejem osebe, ki da privolitev sama, torej kot sprejem s privolitvijo. Že v zvezi s tem ukrepom je Ustavno sodišče presodilo, da pomeni poseg v pravico teh oseb do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave (prim. 15. točko obrazložitve odločbe št. U-I-294/12). Tak sklep toliko bolj velja za ukrep sprejema osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njene privolitve.

[4]Pojem najbližje osebe je opredeljen v 10. točki 2. člena ZDZdr. Najbližja oseba je posameznik, ki ga določi oseba. Če oseba svoje najbližje osebe ne določi, je najbližja oseba po tem zakonu določena po naslednjem izključujočem vrstnem redu:

– zakonec, zunajzakonski partner ali partner iz registrirane istospolne partnerske skupnosti, – polnoletni otroci oziroma posvojenci, – starši oziroma posvojitelji, – polnoletni bratje ali sestre, – stari starši, – polnoletni vnuki.

[5]Prim. četrti odstavek 50. člena ZDZdr, ki v zvezi s postopkom sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez njene privolitve določa, da je zoper odločitev sodišča druge stopnje dovoljena revizija. Glede na drugi odstavek 75. člena ZDZdr se navedena določba uporablja tudi v postopku sprejema osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve.

[6]Tedaj je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo pritožnika kot nedovoljeno, revizijo njegove odvetnice – zastopnice po uradni dolžnosti pa kot prepozno.

[7]Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-153/05, 7. točka obrazložitve.

[8]Med udeležence v postopku pred sodiščem, ki imajo pravico do vložitve pravnih sredstev (pritožbe in revizije), zakon med drugim uvršča tudi najbližjo osebo (prim. drugi odstavek 50. člena ZDZdr, ki se v skladu z drugim odstavkom 75. člena ZDZdr smiselno uporablja tudi za postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča).

[9]Prim. 4. točko prvega odstavka 25. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14 in 46/16 – ZOdv), ki za opravljanje odvetniškega poklica izrecno določa pogoj, da je oseba opravila pravniški državni izpit.