Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko (meritorno) odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za sklepe, pa so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu (tudi) samo v taksativno določenih primerih.

V obravnavanem primeru je tako podana situacija, ko je bil tožniku izdan ugoditveni sklep (s tam navedeno omejitvijo obsega pregleda spisa) po določbi 2. odstavka 82. člena ZUP, ki pa ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (to bi glede na vsebino tožbe in podatke spisa utegnila biti pravica tožnika do povrnitve stroškov v zvezi z njegovim izvedenskim delom), temveč gre za odločitev o procesnem vprašanju, tj. za seznanitev s spisi postopka, razvidnega iz dokumentov zadeve. Glede na navedeno zato ne gre za upravni akt, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za sklep iz določbe 2. odstavka 5. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 321-135/93-3/D-SF-126 z dne 13. 9. 2007, v 1. točki izreka dovolil pooblaščencu tožnika pregled spisa, preslikovanje in posredovanje obvestil o poteku denacionalizacijskega postopka A.A. v delu, ki se nanaša na izkazano pravno korist tožnika v zvezi z njegovim izvedenskim delom, v 2. točki izreka določil, da pregledovanje, prepisovanje in preslikovanje spisov nadzoruje B.B. - uradna oseba, ki vodi postopek ter v 4. točki izreka (točno: 3.) odločil, da stroške plača naročnik. Drugostopni organ je z odločbo in sklepom, št. 464-256/2004-VN z dne 21. 1. 2008, zavrnil pritožbo tožnika zoper citirani sklep in zavrnil zahtevo za povrnitev priglašenih stroškov pritožbe. Prvostopni organ je v obrazložitvi sklepa navedel, da je pooblaščenec tožnika izkazal svojo pravno korist, da je obveščen o poteku postopka, ki se nanaša na njegovo opravljeno izvedensko delo in se mu zaradi izkazane prave koristi dovoli pregled spisa, preslikovanje in posredovanje obvestil o poteku postopka pod nadzorom uradne osebe, ki vodi postopek, slednja pa nadzoruje pregled in daje obvestila o poteku postopka v okviru izkazane pravne koristi v skladu z določbo 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP-UPB2). Navedel je še, da uradna oseba ne sme dovoliti pregledovanja in preslikovanja spisov, ki se ne nanašajo na izvedensko delo tožnika, in spisov, ki bi posegali v opravičene koristi drugih strank v postopku ali bi bilo to v nasprotju z javno koristjo ter s predpisi s področja varstva osebnih in premoženjskih podatkov strank v postopku. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da je prvostopni organ s sklepom, št. 321-135/93-37D-SF-76 z dne 18. 4. 2007, tožnika kot izvedenca geodetske stroke razrešil ter še ponovil razloge prvostopnega organa. Ker pa (pri)tožnik s pritožbo ni uspel, je drugostopni organ zavrnil njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik je tožbo vložil zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi je uvodoma navedel, da drugostopni organ ni odgovoril na njegove pritožbene navedbe, zato mu je bila kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik ne ve, ali oziroma zakaj drugostopni organ njegovih navedb ni upošteval, s tem pa tudi ne more učinkovito zavarovati svojih pravic in koristi. Tožnik je bil s sklepom z dne 19. 4. 2004 imenovan za izvedenca geodetske stroke, s sklepom z dne 18. 4. 2007 pa je bil razrešen, po razrešitvi pa je priglasil stroške in nagrado za izdelavo izvedenskega mnenja. Glede na dejstvo, da so priglašeni stroški in nagrada visoki ter da organ meni, da tožnik do tega ne bi bil upravičen, je želel tudi v pravnem smislu čimbolj zavarovati svoje pravice in pravne koristi, zato je najel odvetnika. Pooblaščencu tožnika, (ki je prišel na organ dne 12. 9. 2007), je bila nato omogočeno, da vpogleda v tri sklope spisa, brez omejevanja. Povedano mu je bilo, da naj dokumentacijo, za katero ocenjuje, da jo potrebuje, označi ter da lahko pride po kopije naslednjega dne, zaradi česar je tudi ni podrobneje pregledoval. Dne 13. 9. 2007 pa je tožnik prejel izpodbijani sklep. Tožnik meni, da je sklep nezakonit. Tožnik je ustno vložil prošnjo za kopiranje: - vloge denacionalizacijskih upravičencev, da bi ugotovil, kaj je bilo predmet izdelave izvedenskega mnenja, kopije zapisnikov o opravljenih obravnavah, pogodba, sklenjena med tožnikom in prvostopnim organom za izdelavo izvedenskega mnenja, poročila o stanju postopka denacionalizacije, izdane odločbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, v kakšnem obsegu je prvostopni organ upošteval izdelavo mnenja s strani tožnika, in dopise prvostopnega organa ter druge dopise, iz katerih je mogoče ugotoviti, da tožnik ni imel nobene potrebne dokumentacije za izdelavo mnenja, da jo je moral pridobiti sam, kar je vedel tudi prvostopni organ. Prvostopni sklep je tudi nerazumljiv, saj bi moral v izreku organ natančno navesti, v katerem delu se ne dovoli pregleda spisa. Pavšalna navedba, da se ne dovoli pregled dela spisa, ne more vzdržati. Izrek sklepa mora biti jasen in mora konkretno odločiti o pravici oziroma pravni koristi posameznika. V primeru, da organ dvomi o pravni koristi osebe, pa jo mora po določbi 4. odstavka 82. člena ZUP tudi pozvati, da svojo pravno korist obrazloži. Tega pa prvostopni organ ni storil. Tožnik se tudi sprašuje, na kakšen način želi organ zagotoviti spoštovanje svojega sklepa, saj je tožnik dne 12. 9. 2007 vpogledal v celotni spis in če mu je bil dovoljen vpogled v celotni spis, potem se mu mora omogočiti tudi kopiranje listin. Iz prakse poslovanja upravnih organov tudi izhaja, da odločijo, da oseba vpogleda v celotni spis, ne pa samo v del spisa. Tožnik je bil sicer res razrešen kot izvedenec v zadevi, vendar pa prvostopni organ tudi ocenjuje, da naj ne bi bil upravičen do celotnih stroškov in nagrade, tožnik pa temu nasprotuje, vendar brez vpogleda v celotni spis svojih navedb ne more učinkovito obrazložiti. Organ zato tudi krši načelo kontradiktornosti postopka. Organ tudi ni navedel določbe, na podlagi katere je tožniku zavrnil vpogled v spis. Določba 82. člena ZUP takega razloga za zavrnitev ne predpisuje. Tožnik tudi meni, da se dokumentacija, ki jo je zahteval, nanaša na njegovo delo in je potrebna zato, da tožnik obrazloži in utemelji nastale stroške v zvezi z izdelavo mnenja. Če pa je organ menil, da pooblaščenec – ker ni tožnik osebno – nima pravice do vpogleda, pa ga je treba opozoriti tudi na določbe Zakona o odvetništvu glede dolžnosti varovanja podatkov. Predlagal je, da sodišče odpravi prvostopni sklep in drugostopno odločbo ter spremeni odločitev tako, da se tožniku po potrebi pod nadzorom pooblaščene osebe omogoči vpogled v celotni spis s kopiranjem, podrejeno pa odpravo obeh aktov in vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primeru pa tudi, da naloži toženki povrnitev tožnikovih stroškov postopka. V dopolnitvi tožbe je še navedel, da označuje kot stranko v postopku A.A., ki naj se jo seznani o vloženi tožbi, podrejeno pa jo navaja tudi kot toženko.

Drugostopni organ je sodišču posredoval spise ter navedel, da vztraja pri svoji odločitvi.

Tožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (določba 2. odstavka 2. člena ZUS-1). Po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko (meritorno) odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za sklepe, pa so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu (tudi) samo v taksativno določenih primerih.

Sodišče glede na vsebino tožbe ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev o dovolitvi pregleda, preslikovanja in posredovanja obvestil o poteku denacionalizacijskega postopka ... v delu, ki se nanaša na izkazano pravno korist tožnika v zvezi z njegovim izvedenskim delom (odločba drugostopnega organa, s katero je bila pritožba zavrnjena, pa je zgolj akt procesne narave, s katerim se ne odloča o tožnikovi zahtevi). Po določbi 1. in 2. odstavka 226. člena ZUP-UPB2 (Uradni list RS, št. 24/06 s spremembami in dopolnitvami) se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oz. se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo. V obravnavanem primeru je tako podana situacija, ko je bil tožniku izdan ugoditveni sklep (s tam navedeno omejitvijo obsega pregleda spisa) po določbi 2. odstavka 82. člena ZUP, ki pa ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (to bi glede na vsebino tožbe in podatke spisa utegnila biti pravica tožnika do povrnitve stroškov v zvezi z njegovim izvedenskim delom), temveč gre za odločitev o procesnem vprašanju, tj. za seznanitev s spisi postopka, razvidnega iz dokumentov zadeve. Glede na navedeno zato ne gre za upravni akt, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za sklep iz določbe 2. odstavka 5. člena ZUS-1. Tako tudi Vrhovno sodišče v podobni zadevi (sklep, opr. št. I Up 14/2009 z dne 26. 11. 2009).

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Odločitev o zavrženju tožbe vsebuje tudi odločitev o tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka.