Jedro

Revizijsko sodišče je vezano na pravnomočno odločitev o tem, da je bilo o razporeditvah tožnika in določitvi plače odločeno z dokončnimi odločbami tožene stranke, ki jim tožnik ni ugovarjal. Ker ni uveljavljal sodnega varstva, so odločbe pravnomočne in jih tudi revizijsko sodišče lahko upošteva le kot pravnomočno odločitev o temelju denarnih zahtevkov za plačilo razlike v plači. Tožnik v reviziji ne zatrjuje, da bi v spornem obdobju plačo prejemal v nasprotju s takimi odločbami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo šestih posamičnih odločb tožene stranke o razporeditvah tožnika ter za plačilo razlike v plači za obdobje od marca 1992 do novembra 1997. Tožnik zoper izpodbijane odločbe tožene stranke ni ugovarjal in tudi sodnega spora ni sprožil. Zato so odločbe postale dokončne in izvršljive in v skladu z njimi je prejemal tudi plačo. Zavrglo pa je tožbo z zahtevkom za razporeditev na dela in naloge pilota.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika deloma ugodilo tako, da je tožbo za odpravo štirih odločb zavrglo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi denarnih zahtevkov je pravilna, saj tožnik ne more uspešno uveljavljati plačila prikrajšanja pri plači zaradi nezakonitih odločb o razporeditvi in določitvi plače, če niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo glede zakonitosti teh odločb. Neutemeljen je zahtevek tudi, če se obravnava kot denarni zahtevek za plačilo po dejanskem delu, saj tožnik ni dokazal, da bi poleg dolžnosti, na katere je bil razporejen s spornimi odločbami, dejansko opravljal tudi dolžnost pilota.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo, izrecno le zoper „1.b pod točko II. opredeljeno v prvostopenjski sodbi“. Navaja, da je sodišče kršilo XIV. člen UZITUL, četrti odstavek 46. člena ZUstS in odločbo Ustavnega sodišča U-I-12/95. Meni, da presoja zakonitosti odločb o razporeditvi in določitvi plače ni bila potrebna, ker je Ustavno sodišče presodilo o nezakonitosti odredb, na podlagi katerih so bile odločbe izdane. Tožnik je bil tudi neenakopravno obravnavan, saj so sodišča v podobnih primerih odločala drugače in se pri tem sklicuje na dve odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča. Sodišče bi moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-12/95 in ugotoviti ustreznost razporeditve tožnika, ali so bile pri tem upoštevane njegove pridobljene pravice in preveriti zakonitost formacij (sistemizacij). Po določbi 83. člena ZTPDR je za denarne zahtevke dovoljena tožba na sodišče in tožnik ne more biti v zamudi, ker ni zahteval razveljavitve odločb o postavitvah in plači. Po določbi četrtega odstavka 46. člena ZUstS se lahko uveljavlja tudi odškodnina, če posledic (nastalih na podlagi odpravljenega akta) ni mogoče odpraviti po drugih določbah 46. člena ZUstS.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

5. Tožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi bil neenakopravno obravnavan. Pri tem se sklicuje na dve sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katerima naj bi to sodišče o podobnih zahtevkih oziroma v identičnem primeru odločilo drugače. Teh revizijskih navedb ni mogoče preizkusiti. Tožnik navedenih sodb ne prilaga, ni pa jih niti v javno dostopni bazi sodne prakse sodišča druge stopnje. Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožnik ne izrecno ne smiselno ne uveljavlja.

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Predmet revizijske presoje je le pravnomočna sodba v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo razlike v plači od marca 1992 do novembra 1997. V tem delu je revizijsko sodišče vezano na pravnomočno odločitev o tem, da je bilo o razporeditvah tožnika in določitvi plače odločeno z dokončnimi odločbami tožene stranke, ki jim tožnik ni ugovarjal in ker ni uveljavljal sodnega varstva so odločbe tudi pravnomočne in jih tudi revizijsko sodišče lahko upošteva le kot pravnomočno odločitev o temelju denarnih zahtevkov za plačilo razlike v plači. Tožnik v reviziji tudi ne zatrjuje, da bi v spornem obdobju plačo prejemal v nasprotju s takimi odločbami.

8. Tožnik nima prav, da presoja zakonitosti odločb ni bila potrebna, ker je o njihovi nezakonitosti presodilo že Ustavno sodišče v zadevi U-I-12/95. Nasprotno. V navedeni odločitvi je Ustavno sodišče izrecno navedlo: „To, kar je bistveno za presojo spoštovanja zagotovljenih pravic po 14. členu UZITUL v primerih pobudnikov, je, ali so jim bile pri zagotavljanju pravic iz naslova zaposlitve v TOS ustrezno upoštevane pravice, pridobljene do 25. 6. 1991. To pa je predmet posamičnih, konkretnih postopkov za vsakega od pobudnikov posebej: razporeditev na ustrezno delovno mesto v TOS in iz take razporeditve izhajajoče pravice (plača in drugi osebni prejemki, letni dopust, ipd.) oziroma, kolikor razporeditev v TOS ne bi bila mogoča, zagotovitev druge ustrezne pravice - v obeh primerih z upoštevanjem med služenjem v JLA pridobljenih pravic (čin, specialnosti, beneficirana doba, ipd.). Neskladnost posamičnih odločitev s 14. členom UZITUL pa lahko pobudniki uveljavljajo v posamičnih postopkih za varstvo pravic v okviru MO in v postopkih pred pristojnim sodiščem“.

9. Ker je odločitev glede posamičnih odločb o razporeditvi in določitvi plače pravnomočna in zoper tako odločitev (deloma zavrženje tožbe in deloma zavrnitev tožbenega zahtevka) revizija ni vložena, so revizijske navedbe v tem delu brezpredmetne. To velja tudi za sklicevanje na 46. člen ZUstS. Tožnik je neskladnost posamičnih odločitev delodajalca s 14. členom UZITUL uveljavljal v tem delovnem sporu in o njegovih zahtevkih je bilo pravnomočno odločeno. Odločeno v postopku, v katerem bi bilo mogoče odpraviti tudi morebitne škodljive posledice, nastale na podlagi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-12/95 odpravljene odredbe Ministrstva za obrambo. Sodišče druge stopnje pa pravilno opozarja (stran 5 obrazložitve), da to seveda velja le za tiste posamične akte (odločbe iz leta 1991 in 1992), ki so na tej odredbi temeljili, ne pa tudi za kasnejše. 10. Pravnomočno je bil zavržen zahtevek za razporeditev na dela in naloge pilota in tudi v tem delu tožnik revizije ne vlaga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje pa izhaja, da tožnik ni uspel dokazati, da bi tako delo dejansko opravljal in da bi torej obstajala podlaga za uveljavljanje denarnega zahtevka za plačilo po dejansko opravljenem delu. Tožena stranka je tožniku zagotavljala le možnost trenažnega letenja zaradi ohranitve licence civilnega pilota.

11. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na četrti odstavek 46. člena ZUstS. Tožnik ni postavil odškodninskega zahtevka, predvsem pa tako možnost ZUstS ureja le kot podrejeno, če ni mogoče odpraviti (škodljivih) posledic po določbah prvega do tretjega odstavka 46. člena. Taka možnost pa je obstajala in jo je tožnik tudi izkoristil. Dejstvo, da s svojimi zahtevki ni uspel pa ne pomeni, da isto lahko zahteva z odškodninskim zahtevkom.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.