Jedro

Ker stranka ni zgolj najemala posojil za izvajanje svoje siceršnje dejavnosti, temveč je sprejemala denarne depozite in je finančna sredstva, pridobljena na ta način, posojala fizičnim in pravnim osebam, je s tem opravljala dejavnost, za katero pa ni imela predpisanega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, U 2890/97-9 z dne 24.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.8.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota M. z dne 12.3.1997. S to odločbo je prvostopni upravni organ tožeči stranki prepovedal opravljati borzno-posredniške posle v poslovnih prostorih v M., ker si tožeča stranka za opravljanje te dejavnosti v teh prostorih ni pridobila ustreznega dovoljenja, to je odločbe pristojnega upravnega organa o izpolnitvi z zakonom določenih pogojev, in opravljanje bančnih poslov v obliki zbiranja hranilnih vlog od fizičnih oseb ter dajanja kreditov občanom in pravnim osebam, ker za opravljenje omenjenih dejavnosti tožeča stranka ni registrirana pri pristojnem sodišču in za opravljanje teh dejavnosti v poslovnih prostorih v M. nima ustrezne odločbe pristojne upravne enote. Prepoved ne velja za izpolnitev obveznosti iz že sklenjenih pogodb o dodelitvi sredstev oziroma kreditov. Prepoved velja od dneva prejema odločbe. Morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Prvostopno sodišče je na podlagi ugotovitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, kar potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, da tožeča stranka ni imela ustrezne odločbe upravne enote po 6. odstavku 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 in 29/94); da si je v obliki depozitov od različnih pravnih in fizičnih oseb pridobila sredstva v višini 153,702.396,80 tolarjev: da je ta sredstva kot posojilodajalka plasirala naprej na podlagi kratkoročnih posojilnih pogodb s fizičnimi in pravnimi osebami, in sicer do inšpektorjevega ugotovitvenega zapisnika v višini 145,667.282,10 tolarjev, zavrnilo tožbene navedbe tožeče stranke, da ne opravlja bančnih poslov, kot neutemeljene. Tudi po mnenju sodišča prve stopnje je namreč zbiranje denarnih sredstev in njihovo plasiranje v obliki dajanja posojil tipični bančni posel, ki ga po določbah Zakona o bankah in hranilnicah (ZBH) lahko opravljajo le banke, ne pa tudi podjetja kot je tožeča stranka. Svojo odločitev je utemeljilo z določbo 2. odstavka 4. člena Zakona o tržni inšpekciji (ZTI, Uradni list SRS, št. 27/74) in določbo 6. odstavka 4. člena ZGD. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, da v primeru, kot je obravnavani, na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Ponavlja svoje tožbene trditve, da v obravnavanem primeru ne gre za nobeno zbiranje bančnih depozitov oziroma sploh depozitov.

Sklicuje se na 557. do 566. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in navaja, da je posojila od drugih pravnih in fizičnih oseb najela na podlagi teh določb. To pa je povsem dovoljeno in legalno. Najemanje posojil pa ni opravljanje gospodarske dejavnosti. Posojila je najela zato, da si je zagotovila sredstva za opravljanje svoje dejavnosti. Napačna je torej trditev, da je opravljala bančne posle v obliki zbiranja hranilnih vlog - depozitov tretjih oseb. Napačna je tudi ugotovitev, da tožeča stranka zbira finančna sredstva od bank, saj je tožeča stranka zgolj najela posojila od bank. Zato je izpodbijana sodba tudi v nasprotju z ZOR in ZBH. ZOR izrecno definira denarni depozit. Iz te definicije izhaja, da je temeljni pogoj, da ima ena od oseb status banke, saj v nasprotnem primeru ne gre za denarni oziroma bančni depozit. Bistvena obveznost pri bančnem depozitu je tudi ta, da je banka kot gospodarski subjekt osebnega zaupanja dolžna voditi deponentu račun, skladno s pravili o mandatni pogodbi (1035. člen ZOR in komentar). ZBH pa izrecno določa pogoje za ustanovitev banke in za njeno poslovanje. Zmotna je tudi ugotovitev, da tožeča stranka daje posojila občanom in pravnim osebam. Kot dober gospodar je začasno prosta denarna sredstva - svoj obratni kapital - posodila, pri čemer posebej poudarja, da gre za posojilo nekaterim pravnim in fizičnim osebam. Ravnala je v skladu z določbami ZOR, ki urejajo posojilno pogodbo. Res je tožeča stranka sklenila posojilne pogodbe v višini, kot jo ugotavlja prvostopni upravni organ, vendar te posojilne pogodbe niso kreditne pogodbe. Že sam upravni organ ugotavlja, da lahko kreditno pogodbo sklene izključno banka, nato pa sklepanje kreditnih pogodb v obrazložitvi odločbe podtakne tožeči stranki, ki banka ni. Nasprotuje tudi temu, da se v tem primeru uporabi Zakon o finančnem poslovanju iz leta 1989, ker je to zakon tuje države, ki je na podlagi določb Ustave Republike Slovenije izgubil svojo veljavo, ampak se lahko kvečjemu uporablja kot pravno pravilo. Prav tako meni, da je neprimerno sklicevanje na prehodne določbe ZBH, ki določajo 30.6.1992 kot zadnji rok za prilagoditev poslovanja internih bank z ZBH. Ta zakonska določba se namreč nanaša na interne banke, ki so bile ustanovljene pred 9.10.1991, in se ne more nanašati na tožečo stranko, ki je vpisana v sodni register leta 1993. Ker torej tožeča stranka ne opravlja bančnih poslov, so torej upravne odločbe in izpodbijana sodba neutemeljene, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sodbo prvostopnega sodišča, odpravi odločbo tožene stranke ter naloži toženi stranki plačilo stroškov tega postopka, pod izvršbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeča stranka ni banka, in da nima dovoljenja po 6. odstavku 4. člena ZGD za opravljanje bančnih poslov. Prav tako ni sporno, da je pridobivala sredstva od pravnih in fizičnih oseb, tudi ni soporna višina pridobljenih sredstev, ter da je tako zbrana prosta sredstva posojala fizičnim in pravnim osebam, prav tako ni sporna višina teh posojil. Sporno pa je, ali je pridobivanje finančnih sredstev od fizičnih in pravnih oseb v obliki, kot jih je prejemala tožeča stranka, zgolj najemanje posojil za opravljanje registrirane in dovoljene dejavnosti, ali pa gre za sprejemanje denarnih depozitov, to je dejavnost, ki jo po 2. členu ZBH (Uradni list RS, št. 1/91, 38/92 in 46/93, ki je veljal v času odločanja prvostopnega organa) lahko opravljajo le banke. Prav tako je sporno, ali je posojanje denarja fizičnim in pravnim osebam v obliki in na način, kot je to opravljala tožeča stanka, dejavnost, ki jo lahko opravlja podjetje in za katero je treba dobiti tudi dovoljenje po 6. odstavku 4. člena ZGD.

Glede na ugotovitve tržnega inšpektorja in listine v upravnih spisih, so po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče in pred njim tožena stanka ter prvostopni organ pridobivanje sredstev od fizičnih in pravnih oseb v obliki, kot je to delala tožeča stranka, pravilno okvalificirali kot zbiranje denarnih depozitov. Tožeča stranka je namreč sama dne 5.3.1997 v dnevniku Večer objavila oglas, da med drugim ponuja tudi storitve kratkoročne vezave sredstev in kratkoročnih posojil pravnim osebam. Da je šlo v obravnavnem primeru za kratkoročno vezavo sredstev fizičnih in pravnih oseb pri tožeči stranki, dokazujejo tudi njen cenik teh storitev, tabela pregleda obrestnih mer in sklenjene pogodbe. Vse to dokazuje, da je tožeča stanka opravljala dejavnost sprejemanja denarnih depozitov (1035. člen ZOR) in da ni zgolj najemala kreditov (1065. člen ZOR). Ker je torej to dejavnost, ki se opravlja za tretje osebe, in ne gre za najemanje posojil za lastne potrebe, bi morala imeti tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča za opravljanje te dejavnosti dovoljenje iz 6. odstavka 4. člena ZGD. Da bi to dovoljenje imela, niti sama tožeča stranka ne zatrjuje, pravilno pa ugotavlja, da ga tudi ne bi mogla pridobiti, ker po statusu ni banka. Tožeča stranka tudi sama priznava, da je prosta obratna sredstva posojala fizičnim in pravnim osebam. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je opravljala dejavnost dajanja kreditov, za opravljanje katere pa tudi niti ne trdi, da bi imela dovoljenje po 6. odstavku 4. člena ZGD. Tudi to dejavnost pa lahko po ZBH in 1065. členu ZOR lahko opravljajo le banke.

Glede na to, da je torej tožeča stanka opravljala nekatere bančne dejavnosti (zbiranja hranilnih vlog od fizičnih oseb ter dajanja kreditov občanom in pravnim osebam), za katere v poslovnih prostorih v M. ni imela ustrezne odločbe pristojne upravne enote, so bili v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe tržnega inšpektorja.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso utemeljeni razlogi, iz katerih tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija, in da tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče o zahtevi tožeče stranke za povračilo stroškov postopka ni odločalo, saj v primeru, ko se v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar je tudi ta primer, po 3. odstavku 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. To je tožeči stranki pojasnilo že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi.