Jedro

V primeru odločanja o dodelitvi izjemne brezplačne pravne pomoči se zahteva, da je strošek v zvezi z zdravljenem potreben zaradi zdravstvenega stanja prosilca, v smislu neposrednosti, povezanosti z zdravljenjem oz. zdravstvenim stanjem. Za upoštevanje rednih življenjskih stroškov v 22. členu ZBPP ni podlage, čeprav gre za stroške, ki so bili posledica državne odločitve (npr. digitalni sprejemnik). Ne more se upoštevati, da tožeča stranka ne zmore stroškov za zdravilišče, ki bi ga zaradi svoje invalidnosti potrebovala. Relevantna v zadevi tudi ni višina stroškov postopka, za katerega tožeča stranka predlaga dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi in drugi stopnji, v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju, zaradi delitve stvari v solastnini ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen sodnih taks. V obrazložitvi ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilke 502,85 EUR in tako presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Glede na to dejstvo, da finančno stanje prosilke presega zakonsko določeni cenzus za pridobitev brezplačne pomoči, se pristojni organ za BPP v presojo premoženjskega stanja prosilke (nepremičnine, vrednosti papirji, prihranki v obliki denarnih sredstev in osebni avtomobil) ni spuščal. Presodil pa je tudi, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v 22. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Prosilka je v prošnji uveljavljala dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči iz zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem je navajala, da je invalidka, zaradi telesne okvare, ki ima stroške z zdravili, ki jih ne dobi na zdravniški recept, so pa nujno potrebna za lajšanje bolečin, ki jih trpi zaradi telesne okvare, predvsem za lajšanje revmatoloških bolečin. Za ta zdravila je predložila dokazila, račune. Navedla pa je tudi, da ji nastajajo stroški za obiske zdravnikov specialistov v drugih slovenskih krajih, ki jih mora plačevati sama, prav tako občasne terapije, ki ji lajšajo bolečine. Po pregledu dokazil ugotavlja, da dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči ni utemeljena. Prosilka je invalidka, zaradi telesne okvare (iz tega naslova prejema invalidnino poleg pokojnine), vendar računov za zdravila, ki jih kot strošek uveljavlja, ni mogoče šteti kot upravičene stroške, ki prosilki nastajajo zaradi njene invalidnosti. Predložila je namreč račune za: Fidivit, Fluimukan, Prospan, Bion 3, Imunal, Fidi koencim in Algeo, ki pa jih ni mogoče šteti kot upravičene stroške v smislu 22. člena ZBPP. Ne gre namreč za zdravila, ampak za vitamine oziroma dodatke in prehrambena dopolnila, ki prosilki najbrž omogočajo boljše počutje, niso pa neposredno potrebni zaradi njene invalidnosti. Ne gre torej za zdravila, ki bi prosilki lajšala revmatološke bolečine, ki ji nastajajo kot posledica invalidnosti, kot to navaja v prošnji. Prosilka prilaga tudi račune za zdravila: Hiconcil, Lekadol in Coryol (uravnavanje pritiska), ki pa jih je, kot izhaja iz samih računov, prejela na recept, oziroma so bili kriti iz osebnega zdravstvenega zavarovanja. Poleg navedenega se računi, ki jih kot dokazila za uveljavitev izjemne brezplačne pravne pomoči predlaga, ne nanašajo na obdobje zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje. Tudi potrdila specialističnih zdravniških ordinacij ne predpisujejo prosilki takšnih terapij zdravljenja, ki bi ji povzročali dodatne stroške. Nadalje je predložila račune za elektriko, komunalne storitve in stroške upravljalca ter nakup digitalnega sprejemnika. Tudi teh ne more upoštevati v zvezi z dodelitvijo izjemne brezplačne pravne pomoči, saj za tovrstne (redne življenjske) stroške ni podlage v 22. členu ZBPP. Na podlagi navedenega ugotavlja, da je prošnja neutemeljena, zato jo je skladno z 2. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je organ zmotno in napačno uporabil materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ocenil in ugotovil dejansko stanje ter predložene dokaze. Navaja, da je v vlogi navedla, da ima veliko tekočih, mesečnih stroškov s področja običajnih obratovalnih stroškov in za zdravila, ki ji lajšajo bolečine in ki jih mora sama kupovati. Že k vlogi je predložila nekaj fotokopij primerov rednih mesečnih obveznosti. Posledica telesne okvare kot bolečine so prisotne skozi vsa leta, z leti oziroma s starostjo pa so še izrazitejše. Te bolečine si poskuša lajšati z zdravili, ki jih redno kupuje, in ki jih žal ne more dobiti brezplačno na recept, saj njihov nakup obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije. Pomagalo bi ji tudi občasno zdravljenje v zdravilišču, ki ga brez dvoma že sedaj zaradi tekočih stroškov ne zmore sama financirati, tovrstne brezplačne odobritve s strani pristojne komisije pa so praktično nemogoče. Hkrati z mesečnimi plačili ima izdatke za razna zdravila, s katerimi si lajša bolečine, ki so ves čas prisotne. Plačilo teh obveznosti dosega limit finančne zmožnosti, tako da si stroškov odvetniških storitev in sodnih postopkov ne more privoščiti, čeprav je postopek pred sodiščem za dosego njene pravice nujen. Nekateri stroški izvirajo tudi iz naslova državnih odločitev, nakup digitalnega sprejemnika, medtem ko so drugi potrebni za normalno, dostojno življenje. V tem smislu omenja stroške za popravila in sanacijo, ki preprečujejo poslabšanje življenjskih razmer, v tej povezavi nadaljnje poslabšanje zdravja. Glede na zdravstveno stanje je priporočljiva tudi zdrava eko prehrana, ki pa je praviloma dražja in si jo z redno pokojnino, ki v povprečju znaša mesečno 481,11 EUR in ne 502,85 EUR, ne more privoščiti, kaj šele v primeru obremenitve s sodnimi stroški. Sklop stroškov, ki so povezani z zdravstvenim stanjem, je tako zelo velik in dejstvo je, da si s pokojnino večino zelo priporočljivih in potrebnih možnosti, ki bi ji lajšali zdravstvene težave, že brez dodatnih sodnih stroškov ne more privoščiti. V povezavi s stroški bi želela primerjati pokojnino, ki znaša manj kot 500,00 EUR, s plačilom odvetnikov in sodnih postopkov, pri katerih samo ena obravnava, potrebnih pa je več, zlahka doseže strošek 500,00 EUR, pri tem pa še ni prištela sodnih taks in plačila izvedencev, ki so pri delitvi skupnega premoženja brez dvoma potrebni in katerih plačilo dosega 500,00 ali več EUR. Pri tem ne ve, kako lahko s pokojnino, ki je za 22,00 EUR višja od cenzusa, plačuje tako visoke stroške. Postopki v primeru delitve skupnega premoženja pa tečejo že 16 leto, vsa ta leta pravdanja pa so jo finančno kot psihično izčrpala. Vsa leta je redno plačevala sodne stroške in stroške odvetniških storitev, vendar danes tega ne zmore več. Dejstvo je pač, da so stroški hrane, obveznosti, storitev in zdravil vsako leto višji in realno naraščajo veliko hitrejše kot pokojnina. Prepričana je, da glede na določila 22. člena ZBPP v celoti izpolnjuje pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči, zato jo je tudi predlagala. V namen utemeljitve prilaga še dodatne fotokopije nekaterih finančnih obveznosti. Predlaga, da se ji dodeli izredna brezplačna pravna pomoč v zaprošeni obliki oziroma smiselno odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Meni, da glede na predložena dokazila, ki jih je v upravnem postopku vpogledala in presodila, tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči iz zdravstvenih razlogov po 22. členu ZBPP.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialne storitve, iz 13. člena ZBPP. Sporno tudi ni, da ne presega lastnega dohodka iz 1. odstavka 22. člena ZBPP (dvakratni znesek iz 2. odstavka 13. člena ZBPP), ostalega premoženja pa organ ni ugotavljal in ne ocenjeval po višini. Sporno pa je, ali je glede na navedbe v prošnji, da je invalidka, upravičena do izjemne odobritve BPP iz zdravstvenih razlogov, kot to določa 3. odstavek 22. člena ZBPP.

Po tej določbi se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Na podlagi te določbe v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZBPP je organ moral presoditi, ali se je prosilka v položaju materialne ogroženosti znašla zaradi opravičenih in potrebnih stroškov, ki so povezani z njenim zdravljenjem. Upošteva torej lahko le opravičene in potrebne stroške, torej stroške, ki so v vzročni zvezi z zdravstvenim stanjem prosilca in jih mora ta sam kriti. Tako presojo stroškov je organ, glede na račune, ki jih je kot dokazila predložila prosilka in s katerimi je opravičenost in potrebnost stroškov glede na svoje zdravstveno stanje dokazovala, pravilno opravil. Stroške za Fidivit, Fluimukan, Prospan, Bion 3, Imunal, Fidi koencim in Algeo, tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti kot opravičene stroške v smislu 22. člena ZBPP. Po tej določbi se namreč zahteva, da je strošek potreben zaradi zdravstvenega stanja prosilca, v smislu neposrednosti, povezanosti z zdravljenjem oz. zdravstvenim stanjem. Navedenih izdelkov tako ni mogoče opredeliti, čeprav sodišče verjame tožeči stranki, da ji lajšajo težave, kot navaja v tožbi. Enako velja za zdravo eko hrano. Za ostala zdravila, ki jih je uveljavljala, pa so bili stroški kriti iz zdravstvenega zavarovanja, torej tudi niso opravičeni, saj je niso bremenili. Za upoštevanje rednih življenjskih stroškov pa v 22. členu ZBPP ni podlage, kot je navedel že organ, pa čeprav gre za stroške, ki so bili posledica državne odločitve (npr. digitalni sprejemnik). Prav tako sodišče ne more upoštevati, da tožeča stranka ne zmore stroškov za zdravilišče, ki bi ga zaradi svoje invalidnosti potrebovala. Relevantna v zadevi tudi ni višina stroškov postopka, za katerega tožeča stranka predlaga dodelitev BPP.

S tožbo v upravnem sporu sodišče presoja pravilnost in zakonitost odločbe, ki jo tožeča stranka izpodbija. Novih dokazov, ki jih tožeča stranka prilaga tožbi, glede na določbo 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v smislu presoje pravilnosti izpodbijane odločitve ne more uporabiti, saj je imela tožeča stranka možnost le-te predložiti organu v upravnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.