Jedro

Ker se je sodišče pri odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka ukvarjalo le z vprašanjem krivde tožene stranke, ni pa se opredelilo do vprašanja vzročne zveze, ni postopalo zakonito. Skladno z 315. čl. ZPP, vmesna sodba predstavlja odločitev o podlagi tožbenega zahtevka. V primeru odškodninske tožbe to predpostavlja odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustnega škodnega dejanja, vzročne zveze, odškodninske odgovornosti in vsaj verjetnega obstoja škode) in se sodba pravilno glasi na ugotovitev, da je zahtevek tožnika za plačilo konkretnega zneska tolarjev po podlagi utemeljen, oz. da ta podlaga obstoji.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi poklicne astme, do višine 70%. Odločitev o višini odškodnine in ostalih stroških postopka je pridržalo za končno sodbo.

Sodbo izpodbijata obe stranki. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del vmesne sodbe in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga njeno spremembo in odločitev o 100% odgovornosti tožene stranke za škodo tožnice. Podrejeno pa predlaga razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzema razloge odločitve sodišča prve stopnje, vendar se ne strinja s tem, da ugotovljeno dejstvo in sicer, da je del odgovornosti za tožničine težave pripisati zdravstvenim delavcem, lahko zmanjša odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožnica je s težavami, ki jih je imela pri svojem delu, vseskozi seznanjala tako toženo stranko, kot tudi zdravnike. Eventualno sokrivdo zdravstvenih delavcev bo tožena stranka lahko uveljavljala kot regresni zahtevek do pristojnih zdravstvenih ustanov. Ne strinja se tudi z zapisom sodišča prve stopnje, ki ji je "zamerilo", da glede na njej znano zdravstveno stanje ni takoj odklonila dela v prostorih, kjer so se širili plini po požaru, saj tožnica kot delavka, ki je bila redno zaposlena, ni mogla odkloniti dela, dokler se pri njej niso pokazale prve posledice dela v ugotovljenih okoliščinah.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da naj bi bila vzroka za poklicno bolezen tožnice v izpostavljenosti indigu na delovnem mestu in plinom po požaru leta 1983. Glede izpostavljenosti indigu je v določeni meri zaključek o vzroku obolenja utemeljen, ni pa preobčutljivost na indigo in izpostavljenost na delovnem mestu edini, niti pretežni vzrok za obolenje. Tožnica je že v predlogu za sodno varstvo navedla, da ji je bilo priporočeno tudi, da spremeni kraj bivanja, da ne bo več živela v Zasavski kotlini v času povečane koncentracije smoga, iz izvedenskega mnenja (in na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu z dne 18.12.1997) pa izhaja, da bi bolezenski znaki pri tožnici nastali tudi brez stika z indigom, le potek bi bil lahko nekoliko drugačen. Dejstvo je torej, da je imela tožnica posebne zdravstvene lastnosti, na katere bi morala predvsem sama opozarjati zdravnike. Glede požara kot vzroka za nastanek poklicnega obolenja pa tožena stranka opozarja, da bi tožnica lahko zbolela tudi npr. na poti v službo. Kongres v Budimpešti je obravnaval reakcijo na koncentracijo plinov popolnoma drugačne intenzitete, saj je šlo za ugotovitve, ki so se nanašale na obolenje gasilcev. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je bil požar že nekaj ur pred prihodom tožnice na delo pogašen in je ostal le še smrad po sajah. Zato ta vzrok za nastanek poklicne bronhialne astme sploh ni dokazan. Sodišče bi moralo šele po ugotovitvah v zvezi s požarom angažirati izvedenca, glede dejstev pri požaru pa je neutemeljeno spregledalo izpoved priče B. Š., ki je sicer popolnoma neprizadeta in ki kljub povečani občutljivosti, saj v vsakdanjem življenju ravna kot astmatik, ni imela težav zaradi požara. Tožena stranka nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je ravnala skrajno malomarno in v nasprotju s tedaj veljavnim zakonom o varstvu pri delu. Odgovorna bi bila lahko samo, če bi ji bilo mogoče očitati, da je tožnici dopustila delo na delovnem mestu, kjer je prihajala v stik z indigom in če bi ji bilo mogoče očitati, da je vedela, ali je mogla vedeti, da bi pri tožnici zaradi dela z indigom utegnila nastati poklicno obolenje branhialna astma. Toženi stranki takšne oblike krivde ni mogoče očitati, saj je upoštevala vse zahteve strokovnjakov medicine dela in jo premestila z delovnega mesta strojepiske na delovno mesto knjigovodje osebnih dohodkov. Tožene stranke ni mogoče obravnavati kot strokovnjaka medicine dela in njena odgovornost ne more biti strožja kot odgovornost zdravnikov. Če strokovnjaki medicine dela niso ugotovili, da tožnica ne bi smela prihajati v stik z indigom pri delu, je nepravično to očitati toženi stranki kot delodajalcu. Ob stališču izpodbijane sodbe bi tožena stranka morala biti pametnejša od specialistov na zdravstvenem področju. Izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s požarom kot možnim sprožilnim dejavnikom za bronhialno astmo, saj se v postopku ne obravnava odgovornost za to, da je do požara prišlo. Razlogovanje o slabem vzdrževanju električne napeljave, zaradi česar naj bi prišlo do požara, ni relevantno za odločanje o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi nastanka bronhialne astme pri tožnici. Do požara je prišlo v času, ko tožnica ni delala, niti ji ni bilo treba gasiti požara. Glede na to, da je bil ta že pogašen, tudi posebno hude koncentracije plinov, ki so nastali ob gorenju, ni mogla biti deležna. Tožena stranka lahko odgovarja le za posledice, za katere bi vsaj mogla vedeti, da utegnejo nastati njenim delavcem. Če bi držali zaključki izpodbijane sodbe, bi bilo po požaru potrebno angažirati strokovnjake, ki bi dovolili ponovno delo, vendar tega nikjer na svetu ni. Iz tega aspekta se kaže tudi neprimernost uporabe ugotovitev kongresa v Budimpešti o RAD za konkreten primer. Predvsem pa tožena stranka ni mogla biti pametnejša od vseh, ki so nastopali v tem postopku s svojim strokovnim znanjem in niso niti pomislili na možnost obstoja take vzročne zveze. To zelo očitno kaže na to, da na strani tožene stranke in njenih delavcev ni podana nikakršna oblika krivde za škodo tožnice.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke in iz razlogov po uradni dolžnosti na pritožbo tožeče stranke ugotavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj sodba nima vseh relevantnih razlogov oz. so nekateri razlogi nejasni in med seboj v nasprotju - torej je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Nejasni in neprepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje tako o odgovornosti tožene stranke za to, da je tožnici dovolila, da je nekaj ur po požaru v enem od prostorov tožene stranke delala v sosednjem prostoru, o odgovornosti zaradi tožničinega dela z indigom in v zvezi s tem reakcijo tožene stranke na mnenji dr. J. F. in dr. C. z 6. oz. 9.2.1984. Sodba tudi nima jasnih razlogov za ugotovitev kar 70% odgovornosti tožene stranke za poklicno astmo tožnice, obenem pa v tem obsegu izhaja praktično le iz obravnavanja krivde oz. sokrivde tožene stranke, ne pa obravnavanja vseh elementov odškodninske obveznosti - kar sicer zahteva odločitev o podlagi tožbenega zahtevka z vmesno sodbo (315. čl. ZPP).

V zvezi z požarom v oktobru leta 1983, oz. kot naj bi sedaj izhajalo iz podatkov spisa dne 27.10.1983, pritožbeno sodišče najprej opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr.št. VIII Ips 65/2000, z dne 10.10.2000, s katerim pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Revizijsko sodišče je navedlo, da v dotedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, ali je treba vzrok požara pripisati višji sili ali pa krivdnemu ravnanju kakšne osebe, zaposlene pri toženi stranki. Pri tem je odločilno, ali je šlo za krivdno ravnanje delavcev pri toženi stranki ter kakšna je bila stopnja njihove krivde pri tem. Sodišči I. in II. stopnje naj bi prezrli, da je pri odločanju treba tudi ugotoviti, ali je nastanek škode posledica krivdnega ravnanja delavcev tožene stranke. Šele potem, ko bodo raziskana vsa odločilna dejstva o tem, ali je tožena stranka odgovorna tudi za nastanek požara ali plinov, ki so povzročili tožničino škodo (kumulativno vzročnost), bo mogoče ob upoštevanju stopnje odgovornosti na temelju prvega in drugega vzroka ugotoviti skupno stopnjo odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici.

Pritožbeno sodišče v nasprotju s tem stoji na stališču, da ni odločilnega pomena, ali je do samega požara v enem od prostorov tožene stranke prišlo zaradi krivdnega oz. nekrivdnega ravnanja tožene stranke (oz. njenih delavcev), temveč je krivda tožene stranke lahko podana le v tem, če je po požaru kršila pravila o varstvu pri delu glede izpostavljenosti plinom pri delu. Ni torej odločilno kako in zakaj je do požara prišlo, temveč, kako je že po pogasitvi požara postopala tožena stranka, kako je delavcem odredila delo in če je imelo njeno eventualno nepravilno postopanje po tem za posledico kršitev predpisov o varstvu pri delu in če je dejansko prav zaradi izpostavljenosti plinom po požaru prišlo do zdravstvenih težav tožnice.

Pri tem pritožbeno sodišče izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje, ki je šele sedaj natančneje ugotovilo okoliščine požara oktobra 1983 in okoliščine dela tožnice po tem požaru. Čeprav je že sama ocena sodišča prve stopnje o delu tožnice po požaru lahko sporna (saj so nekatere priče izpovedale drugače), je sodišče na podlagi izpovedi tožnice same in J. G. zaključilo, da sta tistega dne, ko je bil požar pri toženi stranki, delala le tožnica in J. G.. Pri tem iz izvedenih dokazov ni bilo dvoma, da je pri toženi stranki gorelo že ponoči, da je bil požar do nastopa delavcev na delo že pogašen, da je bil požar v pisarni v 2. nadstropju, da je tožnica sicer delala v pisarni v 1. nadstropju, da je pa prav tožnica zaradi obračunov tistega dne in sicer, kot je sama izpovedala, od 10. do 14. ure, delala v sosednji pisarni, ob pisarni, v kateri je bil požar. Ostale priče so tudi izpovedale, da ob požaru niso delale, da je smrdelo, vendar pa tudi, da so bila okna pri toženi stranki na stežaj odprta, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da koncentracije dima ali kakšne posebne koncentracije drugih plinov ni bilo. J. G. je npr. izpovedal, da je bilo čutiti vonj po zažganem in po dimu, vendar sam ni občutil nobenih težav. Nadalje je izpovedal tudi, da je tožnica le enkrat na mesec prišla tipkati v njegovo pisarno obrazce za plače. Iz tega bi bilo mogoče zaključiti (kot navedeno, če že verjamejo izpovedi tožnice in G., zanemarimo pa vse ostale priče, ki so za tožnico še neugodnejše), da je tožnica delala v sosednji pisarni le od 10. do 14. ure, po že do 6. ure zjutraj pogašenem požaru, torej v pisarni, v kateri ni moglo biti koncentracije plinov, sploh pa ni bilo več dima. Zato se glede na tak zaključek lahko zastavlja že vprašanje, ali je sploh mogoče pritrditi mnenju izvedenke v dosedanjem postopku in dr. F. o tem, da je eden od vzrokov za tožničino bronhialno astmo v izpostavljenosti plinov po požaru oktobra 1983. Pri tem ne gre pozabiti, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila prav zaradi novih spoznanj znanosti o možnih povzročiteljih bronhialne astme, vendar je bila pri tem s strani dr. J. F. predočena le možnost nastanka takšne bolezni zaradi enkratne eksplozije močni koncentraciji toksičnih snovi (predvsem pri delu gasilcev), do česar pa v obravnavanem primeru sploh ni prišlo. Torej se že v tem primeru najprej pojavlja tudi vprašanje vzročne zveze med kratkotrajnim tožničinim delom pri toženi stranki in njenim kasnejšim obolenjem. Kot navedeno pa je odprto tudi vprašanje krivdne odgovornosti tožene stranke. Le-ta pred samim požarom ni razpolagala z medicinsko dokumentacijo, ki bi lahko kazala na nevarnost ali možnost, da pri tožnici že zaradi kratkotrajnega dela v prostoru, poleg prostora, ki je gorelo, pride do zdravstvenih težav. Očitno se svojih zdravstvenih omejitev in nevarnosti, da pride do večjega poslabšanja zdravstvenega stanja ni zavedala niti tožnica sama, saj sicer ne bi delala v pisarni poleg pisarne, v kateri je gorelo. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi takšno delo odklonila ali mu kakorkoli nasprotovala. S tem v zvezi se je mogoče tudi strinjati s pritožbo tožene stranke, da le-ta ne more biti odgovorna bolj, kot bi bili v danih okoliščinah lahko odgovorni zdravstveni delavci.

Po teoriji krivdne odgovornosti v civilnem pravu oz. konkretno malomarnosti, ki bi se eventualno lahko očitala toženi stranki, se ravnanje storilca primerja po tretji osebi, po nekem namišljenem vzoru. Vzor je ravnanje povprečnega človeka oz. povprečnega delodajalca, okvir pričakovanega ravnanja delodajalca pa je mogoče presojati iz splošnih izkušenj in vednosti v času dejanske presoje. Gre za t.i. abstraktno krivdo, ki ima posamezne stopnje. Tako o težki malomarnosti lahko govorimo le v primeru skrajne nepazljivosti, ki pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka oz. v konkretnem primeru od vsakega delodajalca, za navadno stopnjo malomarnosti pa se zahteva zanemarjenje tiste pazljivosti, ki se zahteva od posebno skrbnega in pazljivega človeka. Sodišče prve stopnje je torej moralo eventualno krivdo tožene stranke presojati po takšnih merilih, česar pa ni storilo. Zato pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da niti zdravstveni delavci še dalj časa po požaru kot možnega sprožilnega elementa za bronhialno astmo, sploh niso upoštevali požara (čeprav je tožnica na to že opozarjala, kar izhaja iz zdravstvene dokumentacije), temveč so ga kot le verjeten vzrok začeli navajati šele kasneje, vendar spet le v zvezi z novimi znanstvenimi spoznanji o enkratni izpostavljenosti večjim koncentracijam plinov ob požaru in brez vedenja o tem, za kakšno konkretno izpostavljenost je takrat sploh šlo (in kar je sodišče prve stopnje kolikor toliko ugotovilo šele sedaj). Zato bi bilo glede tega potrebno izvedenko najprej seznaniti tudi z ugotovitvami o dejanskih okoliščin požara in izpostavljenosti tožnice, šele na podlagi tega pa zaključiti o vzročni zvezi med požarom in bronhialno astmo. Če pa ta vzročna zveza morda vendarle obstaja, se zastavlja nadaljnje vprašanje krivde tožene stranke, ki jo bo sodišče moralo presojati v skladu z navedenimi pravili glede malomarnosti v civilnem pravu.

Podobne ugotovitve se nanašajo tudi na zaključke sodišča prve stopnje o odgovornosti tožene stranke, ki tožnice takoj po mnenju dr. J. F. z dne 6.2.1984, v katerem je napisala, da gre za poklicno bronhialno astmo in da je potrebno zato nujno zamenjati delovno mesto in delovni prostor, tožnice ni razporedila drugam. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom revizijskega sodišča, da kasnejša ekspertiza UKC Ljubljana, Univerzitetnega inštituta za medicino dela z dne 13.7.1984 ni bila drugačna v tem smislu, da tožnica ne boluje za alergijo, temveč le v tem smislu, da se pri njej še ni razvila poklicna bolezen bronhialna astma, vendar pa vseeno opozarja na to, da ekspertiza konzilija specialistov medicine dela prometa in športa z dne 13.7.1984 temelji tudi na alergološkem testiranju, ki pa že en mesec kasneje ni potrdilo alergološkega testiranja dr. F. v zvezi s preobčutljivostjo tožnice na indigo, zaradi česar ni bilo zanesljivih dokazov, da je tožnica atopik. Prav ta zaključek je po mnenju pritožbenega sodišča pomemben, ker tudi SPIZ v svojem sklepu z dne 13.2.1985 tožnici ni prepovedal dela z indigom, temveč je ugotovil njeno III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, ki ga bo opravljala po možnosti menjaje stoje in sede v ugodnih klimatskih pogojih in ker je šele ekspertiza UKC Ljubljana, Centra za poklicne bolezni z dne 25.3.1988 pri tožnici ugotovila profesionalno astmo, ki jo povzroča karbon papir (torej indigo). To je odločilno iz razloga, ker je poklicna bolezen pri tožnici posledica prav dela z indigom in ne drugih vzrokov. Indiga ekspertiza z dne 13.7.1984 ne omenja kot vzroka težav, niti kasnejša invalidska odločba oz. celo izvedensko mnenje SPIZ-a, ki je bilo izdelano na podlagi pregleda 22.1.1985 in na katerem je (kot izhaja iz tega mnenja) tožnica že govorila o alergiji na indigo, pri izdelavi mnenja pa je sodeloval celo specialist pulmolog dr. J. R.. Zato se tudi glede tega zastavlja vprašanje resnične krivde tožene stranke, ki jo bo sodišče prve stopnje, če je podana, moralo natančneje pojasniti oz. utemeljiti.

V nadaljevanju pa je treba opozoriti tudi na pomanjkljive razloge vmesne sodbe sodišča prve stopnje, glede na to, o čem mora biti odločeno z vmesno sodbo. Kot izhaja iz 315. čl. ZPP, vmesna sodba predstavlja odločitev o podlagi tožbenega zahtevka. To v primeru odškodninske tožbe predpostavlja odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustnega škodnega dejanja, vzročne zveze, odškodninske odgovornosti in vsaj verjetnega obstoja škode). Takšna sodba se pravilno glasi na ugotovitev, da je zahtevek tožnika za plačilo konkretnega zneska tolarjev po podlagi utemeljen, oz. da ta podlaga obstoji (več n.pr. v članku dr. Aleša Galiča - Obseg vezanosti na vmesno sodbo; Pravnik, št. 7-9/1994). Sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni tako postopalo, saj se je pri odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka v glavnem ukvarjalo le z vprašanjem krivde tožene stranke, ni pa se opredelilo do vprašanja vzročne zveze, kot enega od elementov odškodninskega temelja. S tem v zvezi pritožba tožene stranke pravilno opozarja tudi na dejstva, ki izhajajo iz dosedaj izvedenih dokazov (obširne medicinske dokumentacije, izpovedi prič in izvedenskega mnenja) o tožničinih zdravstvenih težavah, njeni izredni občutljivosti, preddispozicijah, veliki verjetnosti, da bi tudi sicer zbolela za astmo in le verjetno drugačnem poteku bolezni, če tožnica takoj pri ugotovitvi preobčutljivosti na indigo ne bi več prihajala v stik z njim. V tem kontekstu je utemeljena tudi pritožbena navedba, da je tožnica že v predlogu za sodno varstvo z dne 23.11.1989 navedla, da je bilo priporočeno, da spremeni tudi kraj bivanja, da ne bi več živela v Zasavski kotlini, v času visokih koncentracij smoga. Pritožbeno sodišče pa je že v sodbi Pdp 898/99, z dne 19.11.1999, opozorilo tudi na to, da v času od 9.2. do 13.7.1984 pri tožnici ni izkazanega poslabšanja zdravstvenega stanja (do konca meseca marca 1984 je bila tudi skoraj neprekinjeno na delu), da se je njeno zdravstveno stanje očitno slabšalo šele konec leta 1984, v letu 1985 ter naprej, ko pa tožnica razen 8 dni v letu 1988 ni več delala (saj je bila od 4.8.1985 neprekinjeno na bolniškem staležu oz. porodniškem dopustu). Torej je tudi v primeru, če se morda ugotovi krivda tožene stranke, potrebno upoštevati, ali so tožničine težave zaradi poklicne astme sploh oz. v kakšni meri so povezane z delom pri toženi stranki - ali pa bi do takšnega razvoja bolezni in zdravstvenega stanja prišlo v vsakem primeru.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo obema pritožbama in v skladu z določbo 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledica takšne odločitve je tudi, da so pritožbeni stroški tožene stranke (tožnica jih ni zaznamovala) nadaljnji stroški postopka.