- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VDSS Sodba Pdp 160/2026
ECLI:SI:VDSS:2026:PDP.160.2026 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Razmerja med toženko in IPS družbami niso imela narave podjemne oziroma podizvajalske pogodbe, temveč so po vsebini pomenila zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ker IPS družbe za takšno dejavnost niso imele ustreznega dovoljenja, je šlo za nezakonit poslovni model, ki je prikrival dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko.
Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje toženka.
Izrek
I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev
1.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 19. 3. 2025. Razsodilo je, da med tožnikom in toženko obstoji delovno razmerje za nedoločen čas za poln delovni čas za delovno mesto Voznik tovornih vozil od vključno 18. 12. 2020 do 20. 12. 2020, od vključno 18. 1. 2021 do 2. 1. 2023, od vključno 21. 1. 2023 do 12. 3. 2023, od vključno 21. 5. 2023 do 1. 10. 2023, od vključno 1. 12. 2023 do 31. 5. 2024, od vključno 13. 7. 2024 do 30. 9. 2024, od 22. 11. 2024 do 31. 8. 2025 in od 4. 10. 2025 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo (II. to0dka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo (III. točka izreka) ter mu za čas od vključno 18. 12. 2020 do 20. 12. 2020, od vključno 18. 1. 2021 do 2. 1. 2023, od vključno 21. 5. 2023 do 1. 10. 2023, od vključno 1. 12. 2023 do 31. 5. 2024, od vključno 13. 7. 2024 do 30. 9. 2024, od 22. 11. 2024 do 31. 8. 2025 in od 4. 10. 2025 dalje do poziva na delo prijavi v vsa socialna zavarovanja, vklju0dno z vpisom delovne dobe v mati0dno evidenco ZPIZ (IV. to0dka izreka). Nadalje ji je nalo7eilo, da to7eniku obra0duna in pla0da bruto razlike v pla0di za obdobje od maja 2016 do oktobra 2017, 13. pla0do za leto 2016, in regres za letni dopust za leto 2016 v zneskih razvidnih iz izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v prese7eku je zahtevek za to obdobje zavrnilo (V. to0dka izreka). Nadalje je to7enki nalo7eilo obra0dun in izpla0dilo bruto razlike v pla0di za obdobje od novembra 2017 do marca 2025, 13. pla0do za leta 2017, 2018, 2019, 2021, 2022, 2023, 2024, bo7ei0dnico za leta 2019, 2021, 2022, 2023, 2024, razliko regres za letni dopust za leto 2017, regres za letni dopust za leto 2019 (pravilno za leto 2018), razliko regresa za letni dopust za leto 2019, regres za letni dopust za leta 2021, 2022, razliko regresa za letni dopust za leto 2023, regres za letni dopust za leto 2024 ter pora0dun RDV za leto 2018 in poslovno uspe61nost za leto 2020, vse v zneskih razvidnih iz izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v prese7eku je to7beni zahtevek zavrnilo (VI. to0dka izreka). Zavrglo je to7nikov zahtevek po pla0dilu prikraj61anja od vklju0dno aprila 2025 dalje (VII. to0dka izreka) ter odlo0dilo, da to7enka sama nosi svoje stro61ke postopka ter je tudi zavezanka za pla0dilo sodne takse (VIII. in IX. to0dka izreka).
2.Zoper ugodilni del sodbe se prito7euje to7enka zaradi vseh prito7ebenih razlogov. O0dita, da je sodi610de ni navedlo pravno relevantnih dejstev glede izpodbijanega dela odlo0ditve. Uveljavlja, da bi moralo sodi610de to7bo zavre0di, saj to7nik zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni uveljavljal v roku iz 200. 0dlena ZDR-1. Nasprotuje uporabi preteklih stali610d Vrhovnega sodi610da RS v zvezi s tristranskim razmerjem dru7eb IPS, njihovih delavcev in to7enke ter zavra0da presojo o zlorabi poslovnega modela in prikritih delovnih razmerjih delavcev IPS pri njej. Sodba je nejasna, nerazumljiva, arbitrarna, v nasprotju sama s seboj in nedopustno posega v to7enkine ustavne pravice (22., 25. in 74. 0dlen URS). Za 0as, ko so obstajale in se izvr61evale pogodbe o zaposlitvi med to7nikom in dru7bo IPS, je 7ee pravnomo0dno zavrnjen zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja pri to7enki. Sodi610de je napa0dno, brez obrazlo7eitve in pravne podlage ugotovilo obstoj delovnega razmerja to7nika pri to7enki od 18. 12. 2020 dalje (z vmesnimi prekinitvami zaradi zaposlitve drugje). Elementi delovnega razmerja to7nika pri to7enki ne obstajajo. Dejstvo, da dru7be IPS niso bile registrirane kot agencija, ne more biti podlaga za priznanje dejanskega delovnega razmerja (prim. VIII SM 2/2021, C-216/15, C-681/18). 0Ce bi se navedeno razmerje obravnavalo kot posredovanje delavcev, bi bila odgovornost to7enke za eventualno to7nikovo prikraj61anje po 61estem odstavku 62. 0dlena ZDR-1 subsidiarna in bistveno milej61a; za stro7ejo sankcijo ni utemeljenih razlogov in pomeni poseg v 74. 0dlen URS. Podana je kr61itev iz 14. to0dke drugega odstavka 339. 0dlena ZPP, ker ni obrazlo7eena ugotovitev, da je bilo delo to7nika pri to7enki trajno in nepretrgano. Prito7eba se sklicuje na zadevo C-232/20 in vztraja, da tudi 0de bi bilo razmerje to7nika pri to7enki trajno, to ni podlaga za vzpostavitev dejanskega delovnega razmerja. V obravnavanem sporu je sodi610de ugotovitev o trajnem polo7aju oprlo le na trajanje dela to7nika pri to7enki in na spl61ne ugotovitve o naravi dejavnosti. Ni presojalo dejanskih okoli610din, ki bi eventualno lahko utemeljevale zlorabo nezakonitega poslovnega modela in v zvezi s tem ni napravilo dokazne ocene, ki bi bila skladna z 8. 0dlenom ZPP. Sodba v tem delu ni ustrezno obrazlo7ena. Dru7ba A. d. o. o., pri kateri je bil to7nik nazadnje zaposlen, je bila registrirana agencija za posredovanje delovne sile, sodi610de pa le na spl61no pi61e o zlorabi, avtomati0dni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obveznosti vzpostavitve delovnega razmerja. To7nik je opustil notifikacijsko dol7enost, saj to7enke ni obvestil, da dru7ba B. d. o. o. ne izpolnjuje svojih obveznosti. 0Ce bi jo seznanil, bi lahko pravo0dasno ukrepala. To7nik je s svojo opustitvijo prepre0dil, da bi to7enka zavarovala svoje interese, tako pa je sedaj prikraj61ana za mo7nost uveljavljanja regresnih zahtevkov. Dru7ba B. d. o. o. je bila po zaklju0dku ste0dajnega postopka dne 7. 4. 2022 izbrisana iz sodnega registra. S tem je to7nikova terjatev do navedene dru7be, v kolikor je obstajala, prenehala, posledi0dno pa je prenehala tudi do to7enke. Glede presoje instituta iz 118. 0dlena ZDR-1 prito7eba navaja, da judikat VIII Ips 5/2022, na katerega se je sklicevalo sodi610de, v tem sporu ni uporabljiv, odlo0ditev pa je nepravilna tudi zato, ker je to7enka navedla, da to7nika ne potrebuje, sicer pa slednji dela na podlagi vto7evane pogodbe o zaposlitvi niti ni zmo7en opravljati. Odlo0ditvi nasprotuje tudi po vi61ini. Podlaga za priznanje vseh pravic iz delovnega razmera za 0as do 18. 12. 2020 ne obstaja, slednje je ugotovljeno 61ele za 0as od 18. 12. 2020 dalje. Nadalje poudarja, da to7nik ni predlo7eil podatkov glede prejete pla0de za oktober 2016, februar 2017, september 2017 in skoraj celo leto 2017, ter glede regresa za letni dopust za leto 2018, zaradi 0esar izra0duni to7enke morda niso pravilni. Manjkajo tudi podatki o nedvomno prejetih zneskih s strani delodajalcev, dolgovanih mese0dnih prejemkih iz naslova dela oziroma nadomestila za obdobje od 21. 12. 2020 do 17. 1. 2021 in od 3. 1. 2023 do 11. 1. 2023. Trdi tudi, da je sodi610de prve stopnje v sodbi napa0dno povzelo zneske, kot izhajajo iz listin, in sicer pri bo7ei0dnici za leto 2023 se navaja znesek 1.247,35 namesto pravilno 897,35 EUR (utemeljeno), za mesec februar 2025 navaja znesek 2.061,61 EUR namesto pravilno 1.979,38 EUR, za mesec maj 2024 navaja znesek 2.061,61 EUR namesto pravilno 2.022,60 EUR in za mesec junij 2024 navaja znesek 781,61 EUR namesto pravilno 584,67 EUR. Navaja nadalje, da delovno mesto "VTV" pri to7enki ni bilo sistemizirano do marca 2019, zato zanj ni ustreznih primerljivih podatkov. Kot osnovo za pridobitev podatkov pla0d za delavce na delovnem mestu VTV bi bilo potrebno upo61tevati primerljivo delovno mesto "KV LTD vili0darist", ki bi ga bilo potrebno zni7eati za 2,5 % razliko v osnovni pla0di. Navaja 61e, da to7nik ni podal ustreznih trditev in dokazov. To7beni zahtevek je zato po vi61ini nesubstanciran. Upravi0den bi bil lahko kve0djemu do povpre0dne osnovne bruto pla0de konkretnega delovnega mesta in dodatka za rast dodane vrednosti (RDV). Pla0de se pri drugi to7enki razlikujejo glede na napredovanja delavcev. To7nik ni dokazal, da bi se 61tel za povpre0dnega delavca, 0de bi bil dejansko pri to7enki v delovnem razmerju. Navesti bi moral vse elemente od61kodninske odgovornosti. Sodbe v delu, ki se nana61a na pla0dilo regresa za letni dopust, poslovno uspe61nost, trinajsto pla0do in bo7i0dnico, ni mo7no preizkusiti. Predlaga, da prito7eben sodbo spremeni tako, da to7beni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodi610du prve stopnje v novo sojenje. Prigla61a stro61ke prito7be.
3.Prito7eba ni utemeljena.
4.Izpodbijani del sodbe je sodi610de prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je bil to7nik v obdobju od 24. 5. 2016 do 17. 12. 2020 formalno zaposlen pri razli0dnih delodajalcih (C. d. o. o., B. d. o. o. in A. d. o. o.) dejansko pa je bil ves 0das vklju0den v organiziran delovni proces to7enke, pri kateri je opravljal delo voznika tovornih vozil (VTV) na kontejnerskem terminalu. Nazadnje je opravljal delo VTV pri drugi to7enki v okviru njenega sodelovanja s podjetjem A. d. o. o., kot agencijo za posredovanje delovne sile, pri kateri mu je delovno razmerje dne 17. 12. 2020 prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Presodilo je, da tak61no dolgotrajno opravljanje dela za drugo to7enko, najprej po poslovnem modelu IPS, nato pa po agencijskem delu, predstavlja zlorabo institutov obligacijskega in delovnega prava (59. do 63. 0dlen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Zakona o urejanju trga dela - ZUTD in Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje za0dasnega dela - Direktiva ter 5. 0dlen (na0delo vestnosti in po61tenja) in 7. 0dlen (prepoved zlorabe pravic) Obligacijskega zakonika - OZ).
5.Prito7eba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodi610de prve stopnje to7bo zavre0di kot prepozno. Sodi610de prve stopnje je ugotovilo, da je to7niku delovno razmerje (pri formalnem delodajalcu - nekdanji prvo to7enki A. d. o. o.) trajalo do 17. 12. 2020. Iz ugotovitev nadalje izhaja, da je to7nik na to7enko, kot dejansko delodajalko, 61e v 0dasu trajanja tega razmerja, to je dne 13. 11. 2020 podal zahtevek za odpravo kr61itve (A1) po prvem odstavku 200. 0dlena ZDR-1, to7enka na ta zahtevek ni odgovorila, zato je to7nik dne 24. 11. 2020 vlo7eil to7bo, kar je znotraj 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 200. 0dlena ZDR-1, zato je pravo0dasna. Ker je bila to7enka dejanski delodajalec to7nika, odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je nekdanja prva to7enka - A. d. o. o. podala to7niku, v razmerju med to7nikom in to7enko ne more učinkovati. Zato prejem te odpovedi ni relevanten za presojo v zvezi z rokom za uveljavljanje sodnega varstva.
6.Neutemeljena je na ve0d mestih prito7eba uveljavljana bistvena kr61itev dolo0db pravdnega postopka iz 14. to0dke drugega odstavka 339. 0dlena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje jasne, popolne in medsebojno skladne razloge o vseh odlo0dilnih dejstvih, zato jo je mo7no v celoti preizkusiti. Sodi610de prve stopnje je podrobno obrazlo7eilo dejanske okoli610dine glede organizacije dela pri to7enki, na0dina vklju0ditve to7nika v delovni proces, razmerij med to7enko in IPS dru7bami ter agencijo za posredovanje delovne sile ter pravne narave teh razmerij. Prav tako je eksaktno pojasnilo, zakaj je ugotovilo, da je 61lo za nezakonit poslovni model zagotavljanja dela delavcev uporabniku in prikrito delovno razmerje med to7nikom in to7enko. Sodba vsebuje tudi jasne razloge glede obdobij, za katera je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja, glede zavrnitve zahtevka za 0as, ko je bil to7nik zaposlen drugje, glede zavrnitve predloga za sodno razvezo ter glede vi61ine priznanih denarnih terjatev. Prito7eba kr61itev iz 14. to0dke drugega odstavka 339. 0dlena ZPP utemeljuje predvsem z nestrinjanjem z materialnopravnimi stali610dji sodi610da prve stopnje, ki temeljijo na ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodi610da RS o zlorabi poslovnega modela IPS1 in z dokazno oceno, kar pa ne pomeni, da sodbe ni mo7no preizkusiti. Okoli610dina, da se to7enka z razlogi sodbe ne strinja oziroma jih 61teje za materialnopravno zmotne, 61e ne pomeni obstoja procesne kr61itve. Neutemeljene so tudi prito7ebne navedbe, da naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju glede narave poslovnega modela, obstoja delovnega razmerja oziroma pravnih posledic ugotovljene zlorabe. Sodi610de prve stopnje je dosledno izhajalo iz ugotovitve, da so formalna pogodbena razmerja prikrivala dejansko delovno razmerje med to7nikom in to7enko, ter na tej podlagi logi0dno in skladno utemeljilo svojo odlo0ditev.
Prav tako ni podano pavšalno zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo odločilne podatke iz izvedenih dokazov ter jih ustrezno dokazno ocenilo. Res je sicer, da je pri navedbi zneska božičnice za leto 2023 v izreku sodbe prišlo do očitne pisne pomote, saj je bil namesto pravilnega zneska 897,35 EUR pomotoma zapisan znesek 1.247,35 EUR, vendar je sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je sodišče tožniku priznalo znesek 897,35 EUR, razliko 350,00 EUR pa zavrnilo (slednje izhaja tudi iz izreka), zato gre zgolj za očitno pisno pomoto, ki jo bo mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP namreč predsednik senata lahko kadarkoli (tudi po pravnomočnosti sodne odločbe2) popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote. Ker so razlogi sodbe jasni, logični in medsebojno skladni ter omogočajo celovit pritožbeni preizkus, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, z njo toženki tudi nista kršeni ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS (URS).
V pritožbi toženka zmotno vztraja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odstopilo od stališč v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, v katerem se je Vrhovno sodišče RS ukvarjalo le z vprašanjem, ali gre pri načinu poslovnega modela toženke in njenih IPS pogodbenikov za protipravno posredovanje delavcev s strani formalnih (IPS) delodajalcev toženki kot uporabniku, ali za opravljanje storitev po podjemni pogodbi; to je bilo v nadaljnjih sodnih odločitvah3 preseženo v smislu, da zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela toženka odgovarja oškodovanim delavcem kot dejanska delodajalka.
Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske dokazne ocene, saj ji ni mogoče očitati neupoštevanja procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Prvostopenjske dejanske ugotovitve so utemeljene v izvedenih dokazih in strnjene v prepričljivo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v organiziran delovni proces toženke. Delo je opravljal na območju, ki ga upravlja toženka, z njenimi delovnimi sredstvi, po njenih tehnoloških postopkih, pod nadzorom njenih dispečerjev, disponentov in vodij izmene. IPS družbe niso samostojno organizirale delovnega procesa niti niso prevzele obveznosti izvedbe določenega rezultata, temveč so toženki zagotavljale delavce določenih profilov. Pravilna je zato ugotovitev, da razmerja med toženko in IPS družbami niso imela narave podjemne oziroma podizvajalske pogodbe, temveč so po vsebini pomenila zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ker IPS družbe za takšno dejavnost niso imele ustreznega dovoljenja, je šlo za nezakonit poslovni model, ki je prikrival dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko.
Pravilna je tudi presoja glede obdobja, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri družbi A. d. o. o. Čeprav je bila ta družba registrirana za zagotavljanje dela delavcev uporabniku, je bila tožnikova napotitev k toženki nadaljevanje istega trajnega položaja, ki je pred tem že več let temeljil na nezakonitem poslovnem modelu. Kot izhaja iz listin v spisu je nekdanja prva toženka (tožnikova zadnja formalna delodajalka - A. d. o. o) s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto VTV, tožnik pa se je zavezal opravljati to delo izključno pri toženki (B1). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ga skleneta delavec in agencija, ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se sme napotitev nanašati le na začasno in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku.4 Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, podjetjem A. d. o. o in toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s A. d. o. o opravljal delo le za toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri toženki. Glede na neprekinjeno opravljanje istega dela pri toženki na podlagi zlorabe zaporednih pravnih podlag, po katerih je to delo opravljal, zato tudi to obdobje ne more biti obravnavano kot zakonito začasno agencijsko delo.
Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je toženka zaradi zlorabe institutov delovnega prava odgovorna tožniku kot dejanska delodajalka, ter se zavzema za milejšo, zgolj subsidiarno odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja,5 je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je namreč sama zahtevala tak način poslovanja; podjemne pogodbe z IPS podjetji in okvirni sporazum o opravljanju storitev so bile le navidezne in kažejo na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke in pogodbenih podjetij na škodo tožnika; pri čemer je tožnik na tak način delal več kot štiri leta, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela.6 Takšna zloraba pomeni kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega prava (načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ki ne more uživati varstva. Če je dokazana, je njene posledice mogoče sanirati edino tako, da se vzpostavi takšen položaj, kot da zlorabe ne bi bilo.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev Sodišča EU v zadevi C-232/20. Iz navedene odločitve ne izhaja, da nacionalno sodišče ob ugotovljeni zlorabi delavcu ne sme zagotoviti učinkovitega varstva. V petem odstavku 5. člena Direktive je državam članicam naložena jasna, natančna in brezpogojna obveznost, da z nacionalno zakonodajo in/ali prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje zlorab, katerih namen je obiti določbe Direktive. Podobno tudi uvodna izjava 21 Direktive določa, da bi države članice morale predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitev obveznosti iz Direktive. Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje toženka. V obravnavanem primeru pa pravna podlaga za ugotovitev delovnega razmerja ni zgolj pravo Unije, temveč ugotovitev, da je bila formalna ureditev razmerij uporabljena za obid prisilnih določb obligacijskega in delovnega prava. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravila nacionalnega prava in sodno prakso o dejanskem delodajalcu.7
Neutemeljena je pritožba v delu, ki nasprotuje reintegraciji. Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo delovno razmerje tožnika pri toženki prikrito in ker odpoved formalnega delodajalca v razmerju do toženke ne more učinkovati, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja pri toženki za obdobja, ko tožnik ni bil zaposlen drugje, ter toženki naložilo poziv na delo.
Toženka neutemeljeno uveljavlja, da bi jo moral tožnik zaradi varstva njenih morebitnih regresnih zahtevkov pravočasno obvestiti, da družba B. d. o. o. ne izpolnjuje svojih obveznosti. Predmet tega postopka je delovnopravni zahtevek tožnika zoper toženko kot njegovo dejansko delodajalko. Zato vprašanje, ali bi imela toženka zoper B. d. o. o. morebitne regresne ali druge zahtevke, ni odločilno za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Tožnik ni bil dolžan varovati procesnega položaja toženke v njenem morebitnem razmerju do tretje osebe. Njegov zahtevek temelji na ugotovitvi, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da je bila zaradi zlorabe poslovnega modela sama neposredno odgovorna za prikrajšanja iz delovnega razmerja.
Odgovornost toženke tako ni odvisna od obstoja ali neobstoja terjatev tožnika do formalnega delodajalca oziroma od nadaljnjega obstoja družbe B. d. o. o. Izbris navedene družbe iz sodnega registra po končanem stečajnem postopku ne vpliva na obstoj samostojne obveznosti toženke do tožnika. Ne gre za položaj, v katerem bi toženka odgovarjala le kot porok ali subsidiarni dolžnik, zaradi česar bi z morebitnim prenehanjem obveznosti glavnega dolžnika prenehala tudi njena obveznost. Sodno prakso v primerljivih sporih je Vrhovno sodišče RS jasno oblikovalo v smeri, da gre pri takšnih zahtevkih za neposredno reparacijsko odgovornost dejanskega delodajalca za pravice iz delovnega razmerja, ne pa zgolj za odškodninsko ali subsidiarno odgovornost po šestem odstavku 62. člena ZDR‑1. Zato na obstoj obveznosti toženke ne vpliva dejstvo, da je bila družba B. d. o. o. kasneje, po končanem stečaju, izbrisana iz sodnega registra. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi lahko dejanski delodajalec svojo odgovornost izključil zgolj zaradi prenehanja formalnega delodajalca, čeprav je bil sam nosilec nezakonitega poslovnega modela in dejanski delodajalec, kar bi bilo v nasprotju z varstvenim namenom delovnopravne zakonodaje in ustaljeno sodno prakso v istovrstnih sporih.
Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1). Pritožba sicer pravilno navaja, da judikat VIII Ips 5/2022, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, v tem sporu ni uporabljiv. Ključno dejstvo, zaradi katerega v citiranem judikatu pogoji za odločanje o sodni razvezi niso bili izpolnjeni, je bilo v tem, da delavcu pri toženki (dejanski delodajalki)8 delovno razmerje s sodbo sodišča sploh še ni bilo vzpostavljeno in je v trenutku odločanja sodišča prve stopnje še vedno imel vzpostavljeno delovno razmerje s formalno delodajalko. Obravnavani spor je drugačen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med tožnikom in toženko obstaja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, z izjemo obdobja, ko se je tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjševanja škode zaposlil pri drugem delodajalcu. Kljub navedenemu pa je pritožbeno zavzemanje za sodno razvezo neuspešno. Subjektivni razlog, s katerim je druga toženka utemeljevala ta predlog, se je nanašal na to, da ji je tožnik neutemeljeno očital zlorabo institutov delovnega prava, vendar obstoj prav takšne zlorabe prvostopenjski razlogi potrjujejo. Kot objektivni razlog pa je toženka navedla zgolj, da potreba po delu tožnika ne obstaja, pri čemer ni podala nobenega dokaznega predloga za to trditev, niti ni prerekala nadaljnje tožnikove trditve, da toženka delavce na delovnem mestu VTV še vedno potrebuje. Takšnemu, zgolj posplošenemu uveljavljanju predloga za sodno razvezo, zato v nobenem primeru ni mogoče ugoditi.
Neutemeljene so tudi vse navedbe, s katerimi pritožba izpodbija odločitev o višini tožbenega zahtevka. S sklicevanjem na judikate pritožbenega sodišča (Pdp 190/2022, Pdp 194/2022, Pdp 197/2022, Pdp 808/2022, Pdp 809/2022, Pdp 813/2022, Pdp 814/2022) pritožba navaja, da povprečna bruto plača ni primerno izhodišče odločitve; meni, da bi bil tožnik lahko upravičen kvečjemu do osnovne bruto plače konkretnega delovnega mesta in dodatka za RDV (rast dodane vrednosti). Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno, saj se je v nadaljevanju izoblikovala sodna praksa, ki je izračun plač v podobnih sporih (v katerih je bila toženka opredeljena za dejansko delodajalko) oprla na povprečno plačo (primerljivih) delavcev (glej Pdp 158/2023, Pdp 263/2024 idr.).
Pritožba napačno navaja, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov, zaradi česar naj bi bil tožbeni zahtevek po višini nesubstanciran. Tožnik se je v trditvah skliceval na povprečno plačo delavca na delovnem mestu VTV, katero je po višini opredelil, opisal je pogoje dela (izmensko delo, čakanje na klic na delo, podaljševanje delovnega časa oziroma nadurno delo ...) in zahteval, naj toženka za vtoževano obdobje predloži mesečne podatke o povprečni plači VTV, njegov evidenčni karton (iz katerega bo razvidno točno število opravljenih delovnih ur po dnevih, tednih, mesecih) in podjetniško kolektivno pogodbo (iz katere izhajajo vsi pripadajoči dodatki in tarifna priloga), nato pa naj ob upoštevanju vseh teh postavk in pravnih podlag za tožnika izdela obračun pripadajoče plače. Tožnik je torej podal ključne trditve in dokazne predloge za odločitev o tožbenem zahtevku po višini, zato pritožba neutemeljeno očita kršitev 7. in 212. člena ZPP.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da bi tožnik moral navesti vse elemente odškodninske odgovornosti. V podobnih sporih je bilo že sprejeto stališče, da odgovornost toženke v primeru ugotovljene zlorabe poslovnega modela IPS (in v tem sporu tudi agencijskega dela) ni le subsidiarna in tudi ne le klasična odškodninska, temveč je odgovorna delavcu za plačilo (razlik) plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V ta okvir spada tudi v tem sporu prisojena reparacija.
Višini prisojene glavnice pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnik ni dokazal, da bi se štel za povprečnega delavca, če bi bil dejansko pri njej v delovnem razmerju. Toženka ni navedla nobenih dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da tožnik ni niti "povprečni" delavec. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni navedel podatkov o konkretnem delu, ki ga je opravljal, saj je trdil in dokazal, da je opravljal delo VTV.
Zmotna je pritožbena navedba, da prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, poslovne uspešnosti in trinajste plače, ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo pravno in dejansko podlago za priznanje navedenih prejemkov. Pojasnilo je, da je pri ugotavljanju prikrajšanja tožnika izhajalo iz prejemkov, do katerih bi bil tožnik upravičen kot delavec toženke na primerljivem delovnem mestu, pri čemer je upoštevalo podatke toženke o povprečnih prejemkih delavcev na delovnem mestu voznika tovornih vozil oziroma primerljivem delovnem mestu, kolektivno pogodbo ter interne akte in sporazume toženke. Obenem je navedlo, katere vrste prejemkov povprečje vključuje in katerih ne, ter posebej pojasnilo, da regres, poslovna uspešnost, trinajsta plača in božičnica niso bili zajeti v izračunu povprečne mesečne plače, zato jih je obravnavalo ločeno. Iz sodbe jasno izhaja tudi način izračuna posameznih terjatev, saj je sodišče navedlo, katere zneske je priznalo, katere zavrnilo ter na podlagi katerih listin in podatkov je to storilo. Toženka niti ni oporekala, da te pravice njenim delavcem ne pripadajo (regres za letni dopust je nenazadnje zakonska pravica). Sodišče prve stopnje je zato v okviru pravic iz delovnega razmerja, ki jih je priznalo tožniku pri toženki utemeljeno priznalo tudi regres, poslovno uspešnost in trinajsto plačo.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo podatke o povprečni plači na ustreznem - primerljivem delovnem mestu pri toženki in na podlagi listin v spisu (podatki FURS) pravilno upoštevalo prejete zneske tožnika pri drugih delodajalcih. Sodišče je pri izračunu za čas, ko pri toženki delovno mesto "VTV" ni bilo sistemizirano, upoštevalo primerljivo delovno mesto KV LTD viličarist in sledilo izračunu toženke - razen v delu, ko je nadomestilo plače za čas po prenehanju delovnega razmerja utemeljeno izračunalo na podlagi povprečja po 137. členu ZDR-1. Toženka ne izkaže, da bi bili izračuni sodišča zaradi zatrjevanih manjkajočih podatkov ali drugih razlogov napačni. Njene navedbe v tem delu so pavšalne in zato neupoštevne. Pritožba neutemeljeno izpostavlja zneske za februar 2024, maj 2024 in junij 2024. Pri teh zneskih gre za nadomestilo plače, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo povprečje po 137. členu ZDR-1. Pravilna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zapadlost posameznih terjatev, zastaranje obresti in dneve izplačil posameznih prejemkov pri toženki.
Pritožba le posplošeno očita, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o plačilu razlik v plačah in drugih denarnih zahtevkih poseglo v ustavni pravici toženke iz 22. in 25. člena URS. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne ugotavlja okoliščin, ki bi ta očitek utemeljevale.
Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Predmetni spor je po svoji vsebini spor o obstoju delovnega razmerja, saj je tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki, reintegracijo ter priznanje pravic iz delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo peti odstavek 41. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec v teh sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Denarni zahtevki neposredno izvirajo iz ugotovitve obstoja delovnega razmerja med pravdnima strankama. To velja ne le za zahtevke po 18. 12. 2020, temveč tudi za denarne zahtevke za obdobje od 24. 5. 2016 do 17. 12. 2020, saj temeljijo na ugotovitvi, da je bila toženka tudi v tem obdobju dejanski delodajalec tožnika in zato odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja. Reparacijski zahtevki za plačilo razlik v plači, regresih, poslovni uspešnosti, trinajsti plači in drugih prejemkih so neločljivo povezani z vprašanjem obstoja delovnega razmerja, zato se stroški za ta del zahtevka ne priznavajo ločeno. Pritožbene navedbe tako ne utemeljujejo spremembe stroškovne odločitve.
Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Podlago za navedeno odločitev pa predstavlja tudi peti odstavek 41. člena ZDSS-1.
-------------------------------
1Prim. VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 13/2022 idr.
2L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 3. knjiga, str. 2023.
3Prim. VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr.
4Prim. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem / [avtorji Sara Bagari ... et. al.], 3. posodobljena in dopolnjena izd., 1. natis, Ljubljana, Lexpera, GV Založba, 2024, str. 408.
5Npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, vse z dne 20. 12. 2022).
6Prim. SEU, C-681/18.
7Prim. VDSS opr. št. Pdp 128/2026, Pdp 69/2026, Pdp 413/2025, Pdp 401/2025.
8Ista pravna oseba kot v tem sporu.