Jedro

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec zavezanec za plačilo takse za postopek o pritožbi, ker je tožnica z njo uspela. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznega procesnega dejanja (uspeh v pritožbenem postopku).

V sodni praksi ni enotnega stališča o tem, ali določba drugega odstavka 15. člena ZST-1 velja tudi za primer, ko se postopek zaključi s sodno poravnavo. Dilema je povezana z vprašanjem, ali je v primeru sklenitve sodne poravnave, ki je izraz volje strank, sploh mogoče govoriti o uspehu. Predmet sodne poravnave ni nujno enak predmetu zahtevka (lahko je širši). Poravnava lahko obsega poleg tožbenega zahtevka tudi ureditev drugih spornih vprašanj (z omejitvijo, da so predmet poravnave pravice in zahtevki, s katerimi se lahko razpolaga). Če v takšni sodni poravnavi ni določbe o tem, kako naj se uspeh vrednoti, deleža uspeha (za potrebe prevalitve taksne obveznosti) ni mogoče določiti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog z dne 17. 1. 2025 ugodi in plačilni nalog z dne 17. 1. 2025 razveljavi.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Toženec je bil s plačilnim nalogom z dne 17. 1. 2025 pozvan k plačilu sodne takse za pritožbeni postopek v višini 33 EUR. Zoper plačilni nalog je vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2.Toženec v pritožbi zoper sklep pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da ugovoru zoper plačilni nalog ugodi in plačilni nalog razveljavi, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sta pravdni stranki 14. 11. 2024 sklenili sodno poravnavo, v kateri sta se med drugim dogovorili, da vsaka krije svoje stroške postopka. Tožnica je od toženca prejela 100.000 EUR, kar pomeni, da je v postopku le delno uspela. Pri odločanju o taksnih obveznostih bi moralo sodišče upoštevati strankin končni uspeh in 15. člen ZST-1, ki določa, da mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks s sodno odločbo, in je v postopku delno uspela ter na podlagi izvršilnega naslova pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v drugem odstavku 15. člena ZST-1, ki določa, da takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plača nasprotnik te stranke, razen če je oproščen plačila taks. Tožnica je bila oproščena plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper sklep z dne 29. 9. 2022 v višini 33 EUR. Ker je s pritožbo uspela (pritožbeno sodišče je njeni pritožbi ugodilo in sklep z dne 29. 9. 2022 razveljavilo), je sodišče prve stopnje za taksnega zavezanca štelo toženca.

5.Takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, so del stroškov postopka (prvi odstavek 15. člena ZST-1). O stroških postopka se skladno s 154. členom ZPP odloča glede na končni uspeh strank v postopku. Stranka, ki v postopku ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tudi strošek plačane sodne takse. Če pa je bila stranka, ki je v postopku zmagala, oproščena plačila sodne takse, mora nasprotna stranka takso plačati sodišču. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec zavezanec za plačilo takse za postopek o pritožbi, ker je tožnica z njo uspela. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznega procesnega dejanja (uspeh v pritožbenem postopku). Pritožbeno sodišče je zato v nadaljevanju presojalo, ali je tožnica v postopku uspela in je toženec na podlagi prevalitve obveznosti zavezanec za plačilo takse, ki bi jo morala (ob vložitvi pritožbe) plačati tožnica, če ne bi uživala privilegija taksne oprostitve.

6.Obravnavani postopek, v katerem sta imeli pravdni stranki več medsebojnih (denarnih in nedenarnih) zahtevkov, se je končal s sklenitvijo sodne poravnave, katere del je bil dogovor, da toženec plača tožnici 100.000 EUR in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V sodni praksi ni enotnega stališča o tem, ali določba drugega odstavka 15. člena ZST-1 velja tudi za primer, ko se postopek zaključi s sodno poravnavo. Dilema je povezana z vprašanjem, ali je v primeru sklenitve sodne poravnave, ki je izraz volje strank, sploh mogoče govoriti o uspehu. Predmet sodne poravnave ni nujno enak predmetu zahtevka (lahko je širši). Poravnava lahko obsega poleg tožbenega zahtevka tudi ureditev drugih spornih vprašanj (z omejitvijo, da so predmet poravnave pravice in zahtevki, s katerimi se lahko razpolaga). Če v takšni sodni poravnavi ni določbe o tem, kako naj se uspeh vrednoti, deleža uspeha (za potrebe prevalitve taksne obveznosti) ni mogoče določiti. Kar velja tudi za konkretni primer, in kar posledično onemogoča uporabo drugega odstavka 15. člena ZST-1 v zvezi s takso po izdanem plačilnem nalogu.

7.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je ugovoru zoper plačilni nalog z dne 17. 1. 2025 ugodilo in izpodbijani plačilni nalog razveljavilo (3. točka 365. člena, 366. člen in 355. člen ZPP).

8.Skladno z zavezo iz sodne poravnave toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

1Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

3Glej odločbe, povzete v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1558/2020 z dne 9. 10. 2020.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 15, 15/1, 15/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.