Jedro

Ker so pravdnemu postopku zaradi razveze zakonske zveze pridruženi tudi spori glede otrok, je odvetnik upravičen do nagrade le za en postopek.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč tožniku priznal stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči v zadevi opr. št. P 166/2009 v znesku 232,80 EUR. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik v zvezi z odobreno brezplačno pravno pomočjo za svetovanje in zastopanje v zadevi P 166/2009 priglasil stroške za postopek na prvi stopnji in sicer za tožbo za razvezo v višini 206,70 EUR, za dodelitev otrok v višini 89,70 EUR, za ureditev stikov v višini 89,70 EUR ter za preživnino v višini 89,70 EUR. Prav tako je po tarifni številki 3102 priglasil stroške za narok zaradi razveze zakonske zveze v znesku 190,80 EUR ter trikrat po 82,80 EUR zaradi dodelitve otrok, ureditve stikov in preživnine. Tožena stranka je tožniku po tarifi št. 3100 priznala le 89,70 EUR, saj zadeva sodi po 23. členu Zakona o odvetniški tarifi v zakonske spore in spore iz razmerij med starši in otroki, kjer skupna vrednost predmeta znaša 1.500,00 EUR, nagrada pa 69,00 EUR. Navedena nagrada se pomnoži s količnikom 1,3, kar znaša 89,70 EUR. Smiselno enako je tožena stranka določa tudi nagrado za narok po tarifni št. 3102 v v skupnem znesku 82,80 EUR. Tožena stranka je tožniku priznala tudi 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve ter 1,50 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov, ni pa priznala priglašene postavke za zastopanje več oseb, saj je bila z odločbo brezplačna pravna pomoč dodeljena le za eno stranko. V pravdnih zadevah zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok, ureditve stikov in plačevanja preživnine gre dejansko za en sam postopek, kjer znaša vrednost predmeta 1.500,00 EUR, zato je sodišče zavrnilo zahtevek za priznanje nagrade za vsako posamezno postavko.

Tožnik v tožbi navaja, da je na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči opravil storitve v zadevi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod opr. št. P 166/2009. V navedeni zadevi mu je pravdno sodišče odmerilo stroške v višini 506,15 EUR. Po opravljeni storitvi je tožnik vrnil organu za brezplačno pravno pomoč napotnico, v kateri je uveljavljal nagrado v skupni višini 1.498,40 EUR, tožena stranka pa mu je priznala nagrado le v znesku 232,80 EUR. Meni, da mu pripada nagrada za vsako posamezno postavko, kot jo je priglasil, prav tako sodišče ni pravilno opredelilo vrednosti predmeta. Glede na določbe ZPP je treba zakonske spore ter spore iz razmerij med starši in otroki opredeljevati ločeno. To izhaja iz določbe 406. člena ZPP, ne glede na to, ali se spori glede otrok rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori. Posledično je treba tudi razlagati določbe Zakona o odvetniški tarifi. Slednja namreč tudi ločeno ureja vrednost predmeta pri zakonskih sporih ter sporih med starši in otroki. Iz tega sledi, da je treba ločeno vrednotiti postavke za vsak postavljen zahtevek. Dejstvo, da se zahtevki obravnavajo v enem samem postopku, je zgolj procesno pravna posledica implementacije načela oficialnosti v ZPP v tovrstnih postopkih, kar ima svoj smisel zgolj v varstvu interesa mladoletnih otrok, posledično pa to nikakor ne more posegati v določila zakona, ki ureja nagrado odvetnika. Materialnopravno zmotno pa je tudi stališče tožena stranke, da v pravdnih zadevah zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok, določitve stikov in plačevanja preživnine znaša vrednost predmeta po 23. členu Zakona o odvetniški tarifi 1.500,00 EUR. Navedeni člen tega nikjer ne določa, temveč le različno določa vrednost predmeta v zakonskih sporih in v sporih iz razmerij med starši in otroki. Vrednost predmeta v zakonskih sporih se določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari, premoženja in dohodka zakoncev. Vrednost predmeta v teh sporih ne sme biti nižja od 1.500,00EUR in ne višja od 500.000,00 EUR. V sporih iz razmerij med starši in otroki pa znaša vrednost predmeta 1.500,00 EUR. Ker zakon ločeno obravnava določitev vrednosti predmeta v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki, predstavlja podlago za določitev vrednosti spora prvi odstavek 23. člena Zakona o odvetniški tarifi. Tožnik sicer dopušča, da bi sodišče kot minimalni znesek vrednosti predmeta določilo 1.500,00 EUR, vendar bi to moralo biti obrazloženo v izpodbijanem sklepu. Meni, da mu pripadajo stroški, kot jih je priglasil v stroškovniku, skupaj 936,60 EUR brez DDV. Kolikor pa sodišče meni, da gre za en postopek, pa bi mu moralo priznati nagrado od vrednosti 4.000,00 EUR, to je v znesku 502,80 EUR. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter mu prizna stroške v višini 1.123,92 EUR oziroma podrejeno 502,80 EUR. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odmero stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči. Ni sporno, da je tožnik na podlagi odločbe Bpp 185/2009 z dne 21. 5. 2009 upravičenki A.A. nudil brezplačno pravno pomoč v postopku razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnih otrok, ureditve stikov in določitve preživnine. Prav tako ni sporno, da mu je tožena stranka priznala stroške za sestavo tožbe po tarifni št. 3100 Odvetniške tarife, stroške za zastopanje na glavni obravnavi po tarifni št. 3102 ter materialne stroške. Za tožnika pa je sporna določitev vrednosti predmeta v zakonskih sporih, prav tako meni, da gre pri zahtevkih iz razmerij med starši in otroki v zvezi z uveljavljanjem nagrade za samostojne postavke.

Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, ZOdvT) v 23. členu ureja zakonske spore ter spore iz razmerij med starši in otroki. Po določbi prvega odstavka se v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakoncev. Vrednost predmeta v teh sporih ne sme biti nižja od 1.500,00 EUR in ne višja od 500.000,00 EUR. Glede sporov iz razmerij med starši in otroki pa je v drugem odstavku navedenega člena določeno, da vrednost predmeta znaša 1.500,00 EUR.

V skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in spremembe) sodišče ob razvezi zakonske zveze odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. Prav tako Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3 in spremembe) določa, da v sodbi, s katero razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroki. O tem odloči sodišče tudi, če ni bil postavljen ustrezen zahtevek, če je bil postavljen, pa nanj ni vezano. Zakon je torej uveljavil načelo oficialnosti, pri čemer se zahtevki iz zakonskih pravd kumulirajo z zahtevki za varstvo, vzgojo in preživljanje skupnih mladoletnih otrok ter za stike. V primeru pravdnega postopka zaradi razveze zakonske zveze so tako spori glede otrok pridruženi pravdnemu postopku. V materialnem in procesnem smislu gre zato pri tem za en postopek, posledično pa je tudi odvetnik upravičen do nagrade le za en postopek. Takšno stališče je sodišče zavzelo že v zadevi II U 246/2009. Glede na to, da gre za en postopek, pa je treba pri določitvi vrednosti spornega predmeta izhajati iz določbe drugega odstavka 23. člena ZOdvT, ki za spore iz razmerij med starši in otroki izrecno določa, da znaša vrednost predmeta 1.500,00 EUR. Po presoji sodišča se navedena vrednost upošteva tudi v primeru, ko so ti spori vezani na zakonske spore, za katere velja prosti preudarek sodišča pri določitvi vrednosti predmeta. Sodišče namreč meni, da je ta prosti preudarek v takšnem primeru zaradi obveznega kumuliranja zahtevkov omejen na znesek 1.500,00 EUR, kolikor tudi sicer znaša najnižja vrednost predmeta v zakonskih sporih.

Z ozirom na obrazloženo je tudi po presoji sodišča tožena stranka tožniku odmerila nagrado v skladu z določbami ZOdvT. Prav tako je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, zakaj je tožena stranka priznala stroške v višini, kakor izhaja iz izreka sklepa, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je odločba neobrazložena.

Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.