Jedro

Ker je imetnica pravice uporabe na nacionaliziranem zemljišču razpolagala s to pravico, je bila pravica uporabe glede te parcele konzumirana in pri tej parceli ni pogojev za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 451/2000-10 z dne 19.3.2002 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 20.10.2000 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.10.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote R. na K. z dne 21.9.2000, s katero je organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo stavbnih zemljišč s parc. št. 133/1 in 133/2 k.o. F.v. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je bila tožnikovi pravni prednici M.V. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZ) med drugim nacionalizirana tudi parc. št. 133 k.o. F.v., na kateri je razlaščenka obdržala pravico uživanja oziroma kasnejše uporabe. Po delitvi parcele je M.V. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 26.6.1971 prodala pravico uporabe zemljišča s parc. št. 133/2 Občini R. na K. za kupnino 40.340,00 din, parcela št. 133/1 pa ji je bila odvzeta iz uporabe na podlagi odločbe Skupščine Občine R. na K. z dne 5.7.1973. Odločba je bila izdana na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72) in ji je bila plačana odškodnina v višini 69.564,00 din. V skladu s stališčem, da za denacionalizacijo stavbnega zemljišča ni pomemben samo akt o odvzemu lastninske pravice, temveč tudi akt, na podlagi katerega je prejšnji lastnik izročil zemljišče občini, je sodišče prve stopnje glede parcele št. 133/1 k.o. F.v. zavrnilo tožbo tožeče stranke, saj je bila imetnici odvzeta pravica uporabe na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, ki ni naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Glede parc. št. 133/2 pa je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo stališču tožene stranke, da je imetnica pravice uporabe razpolagala s to pravico s pravnim poslom in je bila ta pravica prenešena na občino na podlagi kupoprodajne pogodbe proti plačilu kupnine. V zvezi s pravnim poslom pa tožnik niti ne zatrjuje, da je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen). Tudi v primeru, če bi bila navedena pogodba sklenjena namesto razlastitve, po stališču prvostopnega sodišča ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka, saj je pogodba bila sklenjena v času, ko je že veljal spremenjeni zakon o razlastitvi, ki je določal pravično odškodnino.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je podan temelj za denacionalizacijo, v preostalem delu pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Graja predvsem delo upravnih organov in meni, da sta upravna organa uvedla novo terminologijo, ko za parc. št. 133/1 govorita o formalnem podržavljenju in dejanskem podržavljenju. Glede na jasnost 8. člena Zakona o denacionalizaciji, ki določa pojem podržavljenja, upravnemu organu ni dovoljeno svojevoljno interpretirati tega v škodo upravičenca. Sodišče pa sploh ni sledilo tožbenim navedbam, da upravni organ s pojmom formalno podržavljene in dejansko podržavljene uvaja novo terminologijo, ki nima opore niti v sedaj niti v prej veljavni zakonodaji kot tudi ne v pravni teoriji in znanosti. Z vpisom družbene lastnine v zemljiško knjigo se ne more trditi, da je vpis novega lastnika zgolj formalnost. Zato ostaja dejstvo, da so stavbna zemljišča bila nacionalizirana z zakonom iz leta 1958 in da je zanje bila vpisana v zemljiški knjigi državna lastnina. Navajanje o pravični odškodnini je ničvredna floskula, saj se natanko ve, da so bile pravične odškodnine le odškodnine v višini, kot da gre za kmetijska zemljišča. O ustavnosti pravične odškodnine je odločalo Ustavno sodišče RS že v letu 1990. V dopolnitvi pritožbe z dne 19.7.2002 tožnik o zmotni uporabi materialnega prava prilaga kopijo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01. Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med tem upravnim sporom je Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54-1/02), ob presoji ustavnosti 4. člena ZDen ugotovilo, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, pa pride v poštev pri ugotavljanju, kolikšno odškodnino so za odvzeto zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru določb 72. člena ZDen. To pomeni, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisna od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje glede nacionalizacije zemljišča s parc. št. 133/1 k.o. F.v., ki je navedeno v odločbi tožene stranke in jo sodišče povzema v izpodbijani sodbi, je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča napačno uporabilo določbe ZDen pri denacionalizaciji te parcele, nacionalizirane na podlagi ZNNZ.

Glede zemljišča s parc. št. 133/2 k.o. F.v. pa sta že tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da to zemljišče imetnici pravice uporabe ni bilo odvzeto na podlagi akta državnega organa, temveč, da je imetnica navedene pravice z njo svobodno razpolagala na podlagi sklenjenega pravnega posla, in sicer s kupoprodajno pogodbo z dne 24.6.1971, sklenjeno z Občino R. na K. Same sklenitve kupoprodajne pogodbe v upravnem sporu tožnik ni izpodbijal in tudi ni zatrjeval, da bi bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti v smislu 5. člena ZDen.

V primeru parcele št. 133/2 k.o. F.v. torej ne gre za vprašanje časa odvzema nacionaliziranih zemljišč iz posesti, temveč za vprašanje, ali je bilo to zemljišče iz posesti odvzeto, ali pa je šlo za prenos pravice uporabe s pravnim poslom, kar pomeni, da je bila ta pravica (uporabe) konzumirana. Po stališču ustavnega sodišča, sprejetem v odločbi, št. Up-58/02-10 z dne 7.11.2002 (Uradni list RS, št. 103/2002), je pravica bila konzumirana tudi tedaj, če je imetnik pravice uporabe z veljavnim pravnim poslom to pravico prenesel na drugo osebo, tudi na družbeno pravno osebo. Nobenega razloga namreč ni, da bi imela veljavna sklenitev pravnega posla različne pravne posledice za prodajalca pravice uporabe, ki bi bile odvisne od tega, komu je to pravico prodal. To stališče je ustavno sodišče sprejelo ob predhodnem stališču, da je pravica do denacionalizacije bila nedvomno konzumirana, če je šlo za sklenitev pravnega posla med dvema fizičnima osebama (sklep ustavnega sodišča št. Up 23/93 z dne 4.4.1995 in sklep št. Up 30/94 z dne 14.6.1995).

Stališče sodišča prve stopnje, enako stališče sta sprejela tudi oba upravna organa, po katerem prejšnja lastnica ne bi bila upravičena do denacionalizacije, ker je s pravico uporabe na zemljišču s parc. št. 133/2 k.o. F.v. prosto razpolagala s pravnim poslom, je po presoji pritožbenega sodišča zato pravilno in v skladu z zakonom. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo (glede parc. št. 133/1 k.o. Farna vas) in posledično odpravilo (celotno) odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.