VSRS Sodba I Ips 58314/2017

Jedro

Iz formulacije 209. člena KZ-1 res ne izhaja, da je kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko storilec stvar prilasti komu drugemu; v takšnem primeru kaznivo dejanje po tem členu ne bo podano. Vendar je tovrstno razlikovanje - med prilastitvijo sebi ali drugemu - brez pomena v primerih, ko storilec dejanje izvrši tako, da stvar odsvoji. Storilec v tem primeru s stvarjo ravna kot s svojo lastnino in jo s tem vselej vsaj za trenutek najprej prilašča sebi.

Ob izpolnjenih zakonskih pogojih se obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti lahko odpove tudi izrecno. Skladno s sodno prakso ESČP je odpoved enemu izmed temeljnih jamstev po 6. členu EKČP - sojenju v navzočnosti - veljavna le, če izpolnjuje naslednje kriterije: (a) je nedvoumna, (b) ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in (c) da so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice. Glede prvega izmed zahtevanih pogojev velja, da odpovedi ni moč preprosto domnevati oziroma nanjo sklepati iz ravnanj obdolženca ali drugih okoliščin, ki z odpovedjo pravici niso v neposredni zvezi. Sodišče se mora o tem, da se je obdolženec pravici odpovedal, prepričati na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov. Odpovedi ni mogoče upoštevati kot nedvoumne le tedaj, ko je podana neposredno s strani obdolženca, temveč je tej zahtevi lahko zadoščeno tudi takrat, ko izjavo o odpovedi v imenu obdolženca - ob upoštevanju določenih omejitev - poda njegov zagovornik. Sodišče se mora v tem primeru tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo II K 58314/2017 z dne 2. 11. 2021 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi te določbe je obsojencu izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obsojencu naložilo plačilo zneska 69.852,52 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Oškodovanca Igorja Vogriča je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP. Odločilo je tudi, da po prvem odstavku 97. člena ZKP potrebni izdatki in nagrada obsojenčeve zagovornice obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 58314/2017 z dne 23. 2. 2023 pritožbama zagovornic obsojenca delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen obsojencu znižalo na eno leto in osem mesecev zapora. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Izpostavlja zlasti, da so v kazenskopravnem očitku konkretizirani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Prav tako so bili po njeni oceni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obsojenca v konkretnem primeru podani.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

Glede izpolnitve zakonskih znakov - prilastitev denarja "sebi"

5. Vložnica v okviru očitka o kršitvi kazenskega zakona navaja, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirano, da je obsojenec denar prilastil "sebi", temveč le gospodarski družbi, kar za obstoj kaznivega dejanja na podlagi jezikovne razlage ne zadošča. Obtožba po njeni oceni ne konkretizira okoliščine, ki bi obsojenca povezovala z družbo B., d. o. o., kateri naj bi obsojenec neupravičeno prilastil denar. Nadalje v sklopu tega očitka zatrjuje, da je opis dejanja pavšalen, saj ni jasno, kakšna naj bi bila višina denarnih sredstev, ki naj bi jih obsojenec prenakazal iz fiduciarnega računa na svoje druge račune, kot tudi ne za konkretno kakšen namen naj bi jih slednji porabil. Posledično vložnica meni, da očitano kaznivo dejanje niti v temeljni niti v kvalificirani obliki ni podano in uveljavlja kršitev po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP.

Izvršitveno ravnanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 je prilastitev stvari. Prilastitev pomeni, da storilec s stvarjo ravna, kakor da bi bil njen lastnik - se ut dominum gerere (stvar na primer trajno uporablja, jo odsvoji, jo po uporabi zavrže, jo predela in podobno), čeprav do takšnega ravnanja po materialnem pravu (predpisu ali pogodbi) ni upravičen. S prilastitvijo storilec lastnika v celoti izrine iz dejanske lastniške pozicije in jo prevzame sam. To pomeni, da storilec lastniku stvar ali vrednost, ki je vsebovana v stvari, trajno odtegne oziroma mu onemogoči izvrševanje oblasti nad stvarjo, sam pa vrednost stvari vsaj začasno inkorporira v svoje premoženje. Pogoj prilastitve pa ni v tem, da lastnik na stvari izgubi lastninsko pravico. Prilastitev v pravem pomenu besede mora biti podana zgolj v storilčevem naklepu, za izvršitveno ravnanje pa zadostuje zunanja manifestacija takšnega prilastitvenega naklepa.

Iz formulacije 209. člena KZ-1 res ne izhaja, kar izpostavlja vložnica, da je kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko storilec stvar prilasti komu drugemu; v takšnem primeru kaznivo dejanje po tem členu ne bo podano. Vendar je tovrstno razlikovanje - med prilastitvijo sebi ali drugemu - brez pomena v primerih, ko storilec dejanje izvrši tako, da stvar odsvoji. Storilec v tem primeru s stvarjo ravna kot s svojo lastnino in jo s tem vselej vsaj za trenutek najprej prilašča sebi.

7. Iz konkretnega kazenskopravnega očitka med drugim izhaja, da je obsojenec kot upravnik stanovanjskih stavb pod točko (a) kazenskopravnega očitka denarna sredstva v višini 33.294,22 EUR, ki so bila s strani etažnih lastnikov namenjena za njihov rezervni sklad, najprej prenesel iz poslovnega transakcijskega računa s. p. na fiduciarni račun (...), nato z večkratnimi nakazili ponovno prenesel na poslovni transakcijski račun s. p. in jih pri tem ni uporabil za upravičene stroške iz 44. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1), temveč si jih je prilastil tako, da je skupno 28.100,00 EUR praviloma še istega dne prenakazal na druge račune, največ na račun družbe B., d. o. o. (...), katere družbenik in direktor je takrat bil, v manjši meri pa na druge svoje račune št. (...), preostali denar pa porabil za druge stroške svojega s.p.-ja; pod točko (b) kazenskopravnega očitka pa denarna sredstva v višini 36.558,30 EUR, ki so bila prav tako namenjena posameznemu rezervnemu skladu etažnih lastnikov, kot upravnik stanovanjskih stavb nikoli ni prenesel na fiduciarni račun št. (...), kot je bil skladno z 42. členom SZ-1 dolžan storiti, in si jih je s tem prilastil ter jih z večkratnimi nakazili tudi prenesel na račun družbe B., d. o. o., št. (...).

Iz konkretnega kazenskopravnega očitka med drugim izhaja, da je obsojenec kot upravnik stanovanjskih stavb pod točko (a) kazenskopravnega očitka denarna sredstva v višini 33.294,22 EUR, ki so bila s strani etažnih lastnikov namenjena za njihov rezervni sklad, najprej prenesel iz poslovnega transakcijskega računa s. p. na fiduciarni račun (...), nato z večkratnimi nakazili ponovno prenesel na poslovni transakcijski račun s. p. in jih pri tem ni uporabil za upravičene stroške iz 44. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1), temveč si jih je prilastil tako, da je skupno 28.100,00 EUR praviloma še istega dne prenakazal na druge račune, največ na račun družbe B., d. o. o. (...), katere družbenik in direktor je takrat bil, v manjši meri pa na druge svoje račune št. (...), preostali denar pa porabil za druge stroške svojega s.p.-ja; pod točko (b) kazenskopravnega očitka pa denarna sredstva v višini 36.558,30 EUR, ki so bila prav tako namenjena posameznemu rezervnemu skladu etažnih lastnikov, kot upravnik stanovanjskih stavb nikoli ni prenesel na fiduciarni račun št. (...), kot je bil skladno z 42. členom SZ-1 dolžan storiti, in si jih je s tem prilastil ter jih z večkratnimi nakazili tudi prenesel na račun družbe B., d. o. o., št. (...).

Prilastitev (denarja) "sebi" je glede na takšen kazenskopravni očitek ustrezno konkretizirana in pri tem ni mogoče trditi, da je obsojenec denarna sredstva prilastil le gospodarski družbi, na katero je slednja prenakazal. V takšnem primeru - kot izhodiščno navedeno - je obsojenec ta denar protipravno nujno najprej inkorporiral (pa čeprav zgolj za trenutek - t. i. juridično sekundo) v sfero svojega premoženja in z njim razpolagal kot s svojim. To je storil in navzven manifestiral s tem, ko je ta denar v okviru obeh očitanih aktov neupravičeno (tj. v nasprotju s 44. oziroma 42. členom SZ-1) v pretežnem delu nakazal družbi B., d. o. o., katere družbenik in direktor je bil takrat, v okviru prvega izvršitvenega ravnanja pa je del denarja nato nakazal na druge svoje račune - očitek v tem delu je torej v neposredni prilastitvi "sebi" - oziroma ga je nazadnje porabil za stroške svojega s. p.. Iz opisa je jasno razvidna tudi višina navedenih prilaščenih denarnih sredstev, ki v skupnem znesku 69.852,52 EUR ustreza veliki premoženjski koristi in s tem napolnjuje kvalificirano obliko po četrtem odstavku 209. člena KZ-1. Vsakršna nasprotna zatrjevanja vložnice so zato neutemeljena.

Glede sojenja v nenavzočnosti

9. Vložnica nadalje zatrjuje kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, ko je sodišče prve stopnje dne 2. 11. 2021 glavno obravnavo opravilo brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna - v tem primeru v nenavzočnosti obsojenca. V okviru tega očitka pojasnjuje, da se je obsojenec tega dne zglasil na sodišču, vendar ker ni izpolnjeval pogojev za vstop v sodno stavbo (PCT pogoj), mu sodišče vstopa v sodno stavbo ni dopustilo. Navaja, da obsojenec po svoji tedanji zagovornici nikoli ni sporočil, da se mu lahko sodi v njegovi nenavzočnosti, kot to zmotno po oceni vložnice v izpodbijanih sodbah ugotavljata sodišči. Vztraja pri trditvi, da je tedanja zagovornica s podajo soglasja za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti ravnala v nasprotju z njegovo voljo in slednje ne more pomeniti, da je tudi sam pristal na takšno postopanje sodišča.

10. Vložnici ni mogoče oporekati glede navedbe pravne podlage, na katero se sklicuje in (ustavno)pravnih vidikov, zakaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi pomembna. Tako drži, da to pravico že na ustavni ravni zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) - ki je v specialnem razmerju do 22. ter 23. člena Ustave - in je sestavni del poštenega sojenja, ki naj bo obdolžencu zagotovljeno v kazenskem postopku. Vendar pa ta pravica ni absolutna in je mogoče izjemoma (pod določenimi vnaprej z zakonom predvidenimi pogoji) postopati tudi drugače ter sojenje opraviti v obdolžčevi nenavzočnosti. Sodišče mora v rednem kazenskem postopku pri odločanju o sojenju v nenavzočnosti presoditi, ali so izpolnjene naslednje formalne predpostavke: (i) ali je bil obdolženec pravilno povabljen, (ii) ali je svoj izostanek opravičil, (iii) ali je navzoč njegov zagovornik in (iv) ali je bil pred tem že zaslišan, ter materialna predpostavka, ali je njegova navzočnost nujna. Obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima obdolženec na njej pravico izjaviti se o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo. Vsaj enkrat v postopku mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, zlasti če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave; nasprotno postopanje sodišča torej ne pomeni vedno kršitve pravice do obrambe, če se je obdolženec v postopku že imel možnost vsaj enkrat s pričami soočiti in jih zasliševati. Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi bo vedno nujna takrat, ko se obdolženec še ni seznanil z vsemi dokazi, ki so predlagani v obtožnici, praviloma pa tudi takrat, ko sodišče ni izvedlo še nobenega za obdolženca obremenilnega dokaza, ali ko še ni izvedlo tistih obremenilnih dokazov, na katere se obsodilna sodba opira v odločilnem obsegu.

10. Vložnici ni mogoče oporekati glede navedbe pravne podlage, na katero se sklicuje in (ustavno)pravnih vidikov, zakaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi pomembna. Tako drži, da to pravico že na ustavni ravni zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) - ki je v specialnem razmerju do 22. ter 23. člena Ustave - in je sestavni del poštenega sojenja, ki naj bo obdolžencu zagotovljeno v kazenskem postopku. Vendar pa ta pravica ni absolutna in je mogoče izjemoma (pod določenimi vnaprej z zakonom predvidenimi pogoji) postopati tudi drugače ter sojenje opraviti v obdolženčevi nenavzočnosti. Sodišče mora v rednem kazenskem postopku pri odločanju o sojenju v nenavzočnosti presoditi, ali so izpolnjene naslednje formalne predpostavke: (i) ali je bil obdolženec pravilno povabljen, (ii) ali je svoj izostanek opravičil, (iii) ali je navzoč njegov zagovornik in (iv) ali je bil pred tem že zaslišan, ter materialna predpostavka, ali je njegova navzočnost nujna. Obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima obdolženec na njej pravico izjaviti se o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo. Vsaj enkrat v postopku mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, zlasti če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave; nasprotno postopanje sodišča torej ne pomeni vedno kršitve pravice do obrambe, če se je obdolženec v postopku že imel možnost vsaj enkrat s pričami soočiti in jih zasliševati. Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi bo vedno nujna takrat, ko se obdolženec še ni seznanil z vsemi dokazi, ki so predlagani v obtožnici, praviloma pa tudi takrat, ko sodišče ni izvedlo še nobenega za obdolženca obremenilnega dokaza, ali ko še ni izvedlo tistih obremenilnih dokazov, na katere se obsodilna sodba opira v odločilnem obsegu.

11. V kolikor so navedeni pogoji podani, obdolženec pa ne izkaže upravičenega razloga za svoj izostanek ter ne predlaga preložitve glavne obravnave, se šteje, da se je pravici do sojenja v navzočnosti odpovedal. Ob izpolnjenih navedenih pogojih pa se obdolženec tej pravici lahko odpove tudi izrecno. Skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je odpoved enemu izmed temeljnih jamstev po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) - sojenju v navzočnosti - veljavna le, če izpolnjuje naslednje kriterije: (a) je nedvoumna, (b) ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in (c) da so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice. Glede prvega izmed zahtevanih pogojev velja, da odpovedi ni moč preprosto domnevati oziroma nanjo sklepati iz ravnanj obdolženca ali drugih okoliščin, ki z odpovedjo pravici niso v neposredni zvezi. Sodišče se mora o tem, da se je obdolženec pravici odpovedal, prepričati na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov. Vrhovno sodišče je že odločilo, da odpovedi ni mogoče upoštevati kot nedvoumne le tedaj, ko je podana neposredno s strani obdolženca, temveč je tej zahtevi lahko zadoščeno tudi takrat, ko izjavo o odpovedi v imenu obdolženca - ob upoštevanju določenih omejitev - poda njegov zagovornik. Sodišče se mora v tem primeru tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo.

12. V obravnavani zadevi so ugotovljena naslednja relevantna procesna dejstva:

(i) sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo dne 2. 11. 2021 opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti;

(ii) obsojenec se je kritičnega dne sicer zglasil na sodišču, vendar mu je bil vstop v sodno stavbo onemogočen, ker ni izpolnjeval PCT pogoja, za opravo hitrega testa pa se ni odločil;

(iii) naroka se je udeležila obsojenčeva tedanja zagovornica, preko katere je obsojenec sporočil, da podaja soglasje za sojenje v nenavzočnosti; njegovo voljo je zagovornica na naroku izrecno izrazila, kar izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 11. 2021 (list. št. 664);

(iv) obsojenec je bil v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem predhodno že zaslišan (na glavni obravnavi dne 17. 6. 2021), večina dokazov pa je bila izvedena že na prvem naroku za glavno obravnavo, v navzočnosti obsojenca.

13. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi vložnici, da nobeden izmed pogojev za sojenje v nenavzočnosti po tretjem odstavku 307. člena ZKP v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Nedvomno je bilo zadoščeno pogojem glede pravilnega vabljenja, obvezne navzočnosti zagovornika in predhodnega zaslišanja obsojenca. Glede na to, da je večina dokazov, ki so za obsodilno sodbo tudi odločilnega pomena, bila izvedena že na prvem naroku - dne 2. 11. 2021 se je na naroku povzela le vsebina štirih registratorjev v prilogah A2 do A5 ter vsebina zgoščenk v prilogah A1, C1 in C2 - pa je razumna tudi presoja, da navzočnost obsojenca na naroku ni bila nujna. Ob upoštevanju izhodiščnih procesnih dejstev je mogoče ugotoviti, da se je obsojenec sojenju v navzočnosti tudi izrecno odpovedal, pri čemer je v nadaljevanju ključna presoja, ali je takšna odpoved veljavna. Posebnost konkretnega primera je zlasti v tem, da je odpoved bila dana preko zagovornice (in ne neposredno s strani obsojenca), ki je bila istega dne na naroku tudi prisotna, kar je nedvoumno vneseno v zapisnik o glavni obravnavi. Kot navedeno, pa je v takšnih primerih potrebno za napolnitev standarda "nedvoumne odpovedi pravici" preveriti tudi druge okoliščine, ki omogočajo zanesljiv sklep o naravi odpovedi. Izhajajoč iz spisovnih podatkov je sodišče prve stopnje takšne okoliščine odpovedi preverjalo. Ugotovilo je, da je razlog za odpoved pravici do sojenja v navzočnosti okoliščina neizpolnjevanja PCT pogoja s strani obsojenca in dejstvo, da se obsojenec za hitri test, ki bi mu vstop v sodno stavbo omogočil, ni odločil - zato je zagovornici tudi posredoval soglasje, naj se narok opravi v njegovi nenavzočnosti. Zatrjevanja, da tega ni storil, so protispisna, saj iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja nasprotno. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče ustrezno preverilo dodatne okoliščine odsotnosti obsojenca in razpolagalo z zadostno podlago, ki je omogočala zanesljiv sklep o tem, da se je obsojenec pravici do sojenja v navzočnosti zavestno in nedvoumno odpovedal. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP posledično ni podana.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Merc K., komentar 209. v zvezi z 208. členom KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 2. knjiga (ur. D. Korošec et al.), GV Založba, Ljubljana 2023, str. 606 (tč. 16), 583-584 (tč. 13), str. 586 (tč. 18).

Op. št. (2)Prav tam, str. 606 v zvezi s str. 587 (tč. 20) - komentar k 208. členu KZ-1 (kaznivo dejanje zatajitve, katerega izvršitveno ravnanje je prav tako kot pri kaznivem dejanju poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, prilastitev stvari).

Op. št. (3)Primerjaj npr. s sodbami Vrhovnega sodišča I Ips 38269/2018 z dne 3. 2. 2022, I Ips 2646/2014 z dne 18. 6. 2020, I Ips 35342/2013-120 z dne 18. 2. 2016, I Ips 12282/2009 z dne 22. 3. 2012, I Ips 54965/2010 z dne 30. 1. 2014 in I Ips 307/2002 z dne 11. 12. 2003.

Op. št. (4)Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38269/2018 z dne 3. 2. 2022 (tč. 7).

Op. št. (5)Verdel Kokol V., v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 587 (tč. 25); primerjaj s Horvat Š., v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 662.

Op. št. (6)Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (tč. 30); primerjaj s sodbo I Ips 35342/2013-120 z dne 18. 2. 2016 (tč. 6 in 7).

Op. št. (7)Glej sodbe ESČP Colozza proti Italiji z dne 12. 2. 1985 (tč. 28); Scoppola proti Italiji z dne 17. 9. 2009, (tč. 135); Vilches Coronado in drugi proti Španiji z dne 3. 3. 2018 (tč. 36); Poitrimol proti Franciji z dne 23. 11. 1993, (tč. 31); Sibgatullin proti Rusiji z dne 23. 4. 2009, (tč. 46), Sejdovic proti Italiji z dne 1. 3. 2006 (tč. 86); standardi ESČP so povzeti tudi v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014.

Op. št. (8)Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (tč. 47 in 48).

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSRS Sodba I Ips 58314/2017

ECLI:SI:VSRS:2025:I.IPS.58314.2017 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

A.

A.

B.

B.

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas