Jedro

Toženka je pri odločanju o tožnikovi prošnji prezrla relevantne nesporne dejanske okoliščine in nepravilno uporabila materialno pravo ne da bi upoštevala specialno zakonsko ureditev iz 6. odstavka 56. člena v povezavi s 1. odstavkom 12. člena ZOsn (po katerem so učenci s posebnimi potrebami učenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja, opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje, ki je relevantna za konkreten primer.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Oddelka za družbene dejavnosti Občinske uprave Občine Brežice št. 6052-1/2013 z dne 23. 9. 2013 odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV v roku 15 dni, šteto od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano prvostopno odločbo z izrekom pod točko 1 delno ugodila zahtevi tožnika z dne 6. 9. 2013 za povračilo stroškov prevoza z osebnim vozilom hčerke A.A., rojene ... 10. 2002, v in iz Osnovne šole (v nadaljevanju: OŠ) B.; z izrekom pod točko 2 mu za obdobje od 1. 9. 2013 do 30. 9. 2013 oziroma do dokončnosti te odločbe odobrila povrnitev stroškov prevoza na relaciji C. – B. – C. (4 *17 km dnevno) v višini nadomestila za povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela z javnim prevozom, če tega ni (Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek, Uradni list RS, št. 72/93 in naslednji, v nadaljevanju Uredba); z izrekom pod točko 3 je odločila, da se od 1. 10. 2013 oziroma od prvega šolskega dne po dokončnosti te odločbe zagotovi A.A. prevoz v in iz OŠ B. s posebnim vozilom, prilagojenim za prevoz gibalno oviranih otrok in s posebnim spremljevalcem; z izrekom pod točko 4 je še odločila, da odločba velja za čas trajanja osnovnošolskega izobraževanja A.A. (v nadaljevanju: deklica) v OŠ dr. B. V obrazložitvi uvodoma ugotavlja, da je bila deklica v skladu z odločbo Zavoda RS za šolstvo z dne 9. 7. 2010 (v nadaljevanju: Odločba o usmeritvi) usmerjena v šolo s prilagojenim programom – OŠ B. Nadalje ugotavlja še, da je deklica podlagi 5. odstavka 56. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) upravičena do brezplačnega prevoza v in iz šole. Dodaja še, da občina zagotavlja lasten prevoz oziroma javni prevoz za gibalno ovirane otroke z vozilom z rampo za invalidske vozičke in posebnim spremljevalcem, katerega urnik prevozov v šolskem letu 2013/2014 omogoča prevoz deklice v in iz osnovne šole, kar v preteklih šolskih letih ni bilo mogoče, zato tožnik ni upravičen do povračila stroškov prevoza v obdobju od dokončnosti te odločbe dalje, češ da je za deklico zagotovljen ustrezen prevoz. Podatki o izvajalcu prevozov in urniku prevozov bodo sporočeni naknadno s posebnim obvestilom. Vlagatelj (sedaj tožnik) je le za obdobje od 1. 9. do 30. 9. oziroma do dokončnosti odločbe upravičen do povračila stroškov prevoza tako, da se nakazilo izvrši na njegov bančni račun, in sicer predvidoma do 20. dne v mesecu za pretekli mesec.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi s 56. členom ZOsn. Pritožbeni organ, sedaj tožena stranka, ocenjuje, da je prvostopenjska odločba zakonita in utemeljena, češ da je deklici v celoti zagotovljen brezplačen prevoz v šolo in nazaj domov, s čimer so v celoti izpolnjene zakonske zahteve glede brezplačnega prevoza gibalno oviranega otroka z angažiranjem posebej za to prirejena vozila in spremljevalca, s čimer je zadoščeno tudi vsem ostalim standardom za prevoz otrok s posebnimi potrebami. Zavrača pritožbene navedbe, da bo prevoz z javnim sredstvom slabo vplival na terapijo deklice in njen nadaljnji razvoj, češ da v postopku niso bila podana nikakršna dokazila, ki bi utemeljevala oziroma izkazovala, da prevoz deklice ni mogoč iz zdravstvenih razlogov ter da bi takšen način prevoza negativno vplival na njeno zdravstveno stanje. Ugotavlja, da deklica nima priznane pravice dodatne strokovne pomoči v zavodu, kar bi narekovalo vračilo stroškov prevoza, češ da iz Odločbe o usmeritvi izhaja, da deklica nima določenega izvajanja dodatne stroškovne pomoči v Zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, kar po oceni tožene stranke pomeni, da ni upravičena do povračila stroškov prevoza, ampak le do brezplačnega prevoza. Kot brezpredmetne označuje pritožbene navedbe glede neprimerne ure odhoda in povratka, češ da urnik prevozov ni določen s sporno odločbo, ampak s posebnim obvestilom z dne 23. 9. 2013, iz katerega izhaja, da pot v šolo traja 1 uro in 30 minut, pot nazaj iz šole domov pa zgolj 20 minut. V tej zvezi navaja, da sama odločba ne vpliva na možnost drugačnega dogovora glede urnika prevoza, češ da ga je mogoče določiti tudi drugače. Meni, da je sporna odločba svoj namen dosegla že s tem, ko je tožniku in deklici priznala pravico do brezplačnega prevoza. Po oceni toženke je prvostopenjski organ pravilno ugotovil vsa relevantna dejstva v postopku in svojo odločitev ustrezno utemeljil. Tožnik se z odločitvijo obeh upravnih organov prve in druge stopnje ne strinja, čeprav je bilo njegovi vlogi delno ugodeno. V zvezi z navedbo v drugostopenjski odločbi, da tožnik ni priložil nobenih dokazil za to, da deklica ne zmore prevoza s kombijem v invalidskem vozičku v šolo in nazaj, tožnik navaja, da sicer res ni priložil svoji pritožbi nobenih dokazil za to navedbo, vendar poudarja, da se je na to izrecno skliceval v pritožbi ob upoštevanju, da je upravnemu organu znano dejstvo, da je deklica otrok s posebnimi potrebami, kot izhajajo iz Odločbe o usmeritvi z dne 9. 7. 2010. Zato meni, da bi bilo za pravilno in zakonito odločitev upravnega organa druge stopnje potrebno dopolniti izvedeni postopek z dodatnimi dokazi, saj je sam tožnik že v svoji vlogi navajal, da je deklica težko gibalno oviran otrok ter da zaostaja v psihomotoričnem razvoju in da je dolgotrajno bolan otrok, za katerega predlaga prevoz v lastni režiji. Njeno zdravstveno stanje pa je bilo v lokalnem domačem okolju splošno znano, saj je bilo zanjo organiziranih že več dobrodelnih akcij. Poleg tega je tožnik v pritožbi podal razloge, zaradi katerih bi bil prevoz deklice z invalidskim vozičkom zanjo škodljiv, vendar drugostopni organ niti ni zahteval kakšnih dopolnitev pritožbe, ampak je zgolj navedel, da tožnik ni priložil dokazil za to, čeprav bi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja lahko dopolnil dokazni postopek z dopolnitvijo zdravstvene ali kakšne druge dokumentacije ali imenovanjem izvedenca. Ker tega ni storil, je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. V tej zvezi tožnik izpostavlja strokovni članek dr. Jasne Murgelj, objavljen v Pravni praksi št. 9/2008, GV Založba d.o.o., Ljubljana, str. 23 (tožbena priloga A 6). Prilaga tudi zdravniško potrdilo specialista pediatra C.C. z dne 7. 11. 2013 (tožbena priloga A10), iz katerega izhaja, da je deklica rojena s težko cerebralno paralizo in bronho-pulmonalno displazijo, je izredno občutljiva na vsako spremembo temperature in je težki spastični tetraplegik, ki potrebuje v avtomobilu poseben sedež in se ne sme prevažati v vozičku ter ni sposobna za nobeno obliko javnega prevoza z avtobusi ali kombijem. Tožbi prilaga članek RTV SLO o njegovi hčerki (tožbena priloga A7) ter v dokazne namene predlaga imenovanje izvedenca medicinske stroke s področja nevrologije ter po potrebi pediatrije in ortopedije za ugotavljanje zmožnosti vožnje deklice v invalidskem vozičku z organiziranim prevozom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi prošnji tožnika za obdobje od 1. 9. 2013 do 30. 8. 2014. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, ki jih ocenjuje kot neopravičene ter neutemeljene. Ob izpostavljenem določilu 140. člena ZUP glede dokaznega bremena stranke v upravnem postopku toženka pojasnjuje, da je stranka sama v konkretnem primeru zelo malo prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja v postopku odločanja obeh upravnih organov prve in druge stopnje, češ da je tako iz tožnikove vloge, kot tudi iz njegove pritožbe jasno, da se ni nikjer skliceval na konkretne bolezenske znake, niti ustrezne medicinske diagnoze, zaradi katerih bi bilo za deklico dolgotrajno sedenje v vozičku tako obremenjujoče, da tega ne bi zmogla. Navaja še, da je njegove navedbe smatrala kot neverodostojne ob dejstvu, da je deklica veliko v vozičku tudi v šoli, kjer sicer pri pouku uporablja posebej prirejen stol, ne da bi bile ugotovljene posebne težave in omejitve. Zato je nadalje sklepala, da je deklica sposobna tudi za prevoz v vozičku v za to posebno opremljenem vozilu, ki ga je zagotovila toženka za prevoz otrok s posebnimi potrebami. Navedbe tožnika, da je deklico mogoče prevažati zgolj v posebnem avtomobilskem sedežu toženka ocenjuje kot neverodostojne. Ker nikjer v tožnikovih navedbah ni zasledila dejstva, da ima deklica kakšne omejitve pri sedenju v vozičku tekom pouka oziroma ostalih aktivnosti, toženka kot upravičen in verodostojen zaključek izpostavlja, da je povsem primeren način oziroma prevoza, ki ga zagotavlja deklici. Čeprav ne dvomi v strokovne in poklicne sposobnosti specialista pediatra, čigar mnenje tožnik izpostavlja šele v tožbi, tako da ga upravna organa prve in druge stopnje nista mogla upoštevati v svojih dokaznih postopkih. Meni, da v kolikor bi sodišče štelo to za potrebno, pa bi moral o tem podati svoje mnenje za to pristojni izvedenec. V zvezi s tožbenimi navedbami o neprimerni uri odhoda in povratka deklice jih toženka označuje za brezpredmetne, češ da izpodbijana odločba ne določa urnika prevozov, pač pa je bil o tem tožnik posebej obveščen z dopisom z dne 23. 9. 2013. Navaja še, da je pri določitvi urnika toženka skušala zagotoviti čim manjšo in enakovredno obremenjenost otrok glede trajanja prevoza: glede na obstoječ dogovor traja pot v šolo 1 uro in 30 minut, pot nazaj iz šole domov pa zgolj 20 minut. Poudarja, da je namen izpodbijane odločbe dosežen že s tem, ko je tožniku in njegovi hčerki priznala pravico do brezplačnega prevoza. Posebej poudarja, da deklica kot otrok s posebnimi potrebami z Odločbo o usmeritvi nima priznane pravice do dodatne strokovne pomoči v zavodu, kar bi sicer narekovalo vračilo stroškov prevoza v skladu s 6. odstavkom 57. člena Zakona o osnovni šoli, češ da iz Odločbe (o usmeritvi A.A.) Zavoda Republike Slovenije za šolstvo z dne 9. 7. 2010 nedvoumno izhaja, da deklica nima določenega izvajanja dodatne strokovne pomoči v Zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Slednje po oceni tožene stranke pomeni, da ni upravičena do povračila stroškov prevoza, temveč zgolj do brezplačnega prevoza. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in da tožena stranka ni dolžna tožniku povrniti stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2014 opozarja, da se naj ne prezre dejstvo, da je tožnik že predhodno v letih pred šolskim letom 2013/14 vlagal laične vloge in da toženki ni bilo neznano dejansko stanje glede zdravstvenega stanja njegove hčerke. Zato ga preseneča navajanje toženke, da se tožnik nikjer ni skliceval na konkretne bolezenske znake in na ustrezne medicinske diagnoze. Tožnik meni, da je tudi pojasnil, zakaj ne dovoli, da bi se njegova hčerka vozila s ponujenim prevozom, ker meni, da bi dolgotrajno sedenje v vozičku ob prevozu zavrlo njeno terapijo in napredek v prizadevanju, da bi shodila. Zato meni, da bi moral upravni organ, ki mu je bilo zdravstveno stanje tožnikove hčerke predhodno znano, za pravilno in zakonito odločitev pozvati tožnika k dopolnitvi vloge in predlaganju dokazov, ne pa zgolj zavrniti njegove vloge. Nadalje izpostavlja, da se tožnik v pritožbi ni skliceval zgolj na dolgotrajno sedenje v invalidskem vozičku, temveč na vožnjo v invalidskem vozičku s kombijem, pri čemer prihaja do vibracij, nihanj, odpiranja vrat kombija, kar vse škoduje deklici, ki bi se vozila v prtljažnem delu kombija na tak način, da bi tam sedela v invalidskem vozičku, kar se močno razlikuje od običajnega sedenja v invalidskem vozičku, na kar se sicer sklicuje toženka. Vendar pa že sama toženka tudi navaja, da deklica v šoli uporablja posebej prirejen stol in ne zgolj invalidski voziček. Glede pisnega mnenja lečečega pediatra deklice, ki je nedvomno usposobljen za podajo strokovnega mnenja za svojo pacientko, tožnik izpostavlja, da deklica ni zmožna za prevoz v invalidskem vozičku v kombiju. Dodatno prilaga še izvid UKC Ljubljana, Pediatrične klinike z dne 3. 12. 2013, ki ga je podal Č.Č., z navedbo, da je za dekličino stanje precej boljše, če jo vozita starša, kjer je dober prilagojen sedež za njeno sedenje za preprečevanje nastanka skolioze, čas vožnje pa je izrazito krajši; poleg tega je kombi poln otrok, vrata se pogosto odpirajo, kar ni dobro za deklico, ker je imela hudo bronho-pulmonalno displazijo. Tožnik v celoti vztraja pri tožbi in vseh predlaganih dokazih.

Toženka v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2014 navaja, da je sicer imela že v predhodnih letih na razpolago posebno opremljeno vozilo za prevoze gibalno oviranih otrok v šolo in iz šole, vendar za prevoz deklice s tem vozilom ni bilo mogoče ustrezno uskladiti urnika, zato so bile v zvezi z njenim prevozom izdane odločbe, da jo v šolo in nazaj vozijo starši, ki jim je bilo priznano povračilo prevoznih stroškov. Dodaja še, da starši deklice v dotedanjih vlogah v zvezi s prevozom in sposobnostjo otroka za prevoz niso nikoli navajali kakšnih izrecnih okoliščin oziroma težav. Te so se pojavile šele 1. 10. 2013, ko je bilo z izpodbijano odločbo odločeno, da deklici toženka zagotovi prevoz s posebnim vozilom, prilagojenim za prevoz gibalno oviranih otrok. V tej zvezi kot nezanemarljivo izpostavlja dejstvo, da prihaja do vibracij in nihanj vozila tudi tedaj, ko deklico v svojem vozilu vozijo starši. Zato se toženki poraja vprašanje, ali je prevoz deklice v posebej prirejenem sedežu res toliko boljša rešitev od prevoza, ki ga deklici zagotavlja toženka. Ob sklicevanju na Odločbo o usmeritvi z dne 9. 7. 2010 toženka meni, da je izdala pravilno in zakonito odločbo in da tega ne moreta spremeniti niti mnenji pediatrov, ki ju izpostavlja tožnik, češ da si ti mnenji niti nista enotni glede primernosti prevoza deklice: po mnenju pediatra C.C. se deklica nikakor ne sme prevažati v vozičku ali kako drugače s sredstvi javnega prevoza, po mnenju pediatra Č.Č. pa je za dekličino stanje precej boljše, če jo vozita starša, medtem ko slednji ne govori o tem, da je takšen način edini in izključno dober za transport deklice v šolo in iz šole, oziroma, da bi bil drugačen prevoz otroka toliko škodljiv, da bi bil neprimeren. Po povedanem toženka v celoti vztraja pri izdani prvostopenjski in drugostopenjski odločbi, za kateri meni, da sta pravilni in zakoniti.

Tožnik je bil z vlogo toženke z dne 3. 3. 2014 seznanjen, vendar nanjo ni odgovoril. K točki 1: Tožba je utemeljena.

Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravnem interesu tožnika in ne (le) drugostopenjski akt, s katerim je bila samo zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski upravni akt, ki je tako predmet spora v obravnavanem primeru.

Na podlagi 56. člena ZOsn, na katerega se pri odločitvi sklicujeta oba upravna organa prve in druge stopnje, ima učenec pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot 4 km od osnovne šole (1. odstavek). Kar pa se tiče udejanjanja tovrstne pravice otrok s posebnimi potrebami, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, pa je zakonodajalec to vprašanje posebej uredil s specialno določbo 5. odstavka 56. člena ZOsn, po kateri imajo otroci s posebnimi potrebami iz 1. odstavka 12. člena tega zakona pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi: tako imajo v skladu s 6. odstavkom 56. člena ZOsn otroci s posebnimi potrebami, če je njihovo prebivališče od tega zavoda oddaljeno več kot 4 kilometre in ki imajo z odločbo o usmeritvi določeno izvajanje dodatne strokovne pomoči v zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, pravico do povračila stroškov prevoza do zavoda, v katerem se ta pomoč izvaja.

Med strankama ni sporno, da je tožnikova hčerka A.A., roj. ... 10. 2002, šoloobvezen otrok s posebnimi potrebami, saj je bila deklica v skladu z odločbo Zavoda RS za šolstvo z dne 9. 7. 2010 (v nadaljevanju: Odločba o usmeritvi, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa) usmerjena v šolo s prilagojenim programom – OŠ B., ki jo je obiskovala tudi v šolskem letu 2013/2014, stanuje pa, enako kot tudi tožnik, na naslovu ... Prav tako ni sporno, da razdalja med navedenima objektoma oziroma naslovoma znaša 17 km.

Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali tožeči stranki pripada povrnitev stroškov prevoza deklice v in iz šole na navedeni relaciji C. – B. – C. štirikrat dnevno (torej skupaj 4 x 17 km, kar znese skupaj 68 km dnevno), v višini nadomestila za povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela z javnim prevozom, če tega ni, po Uredbi, kot uveljavlja tožeča stranka ves čas postopka in tudi v tožbi, ali pa ji pripada zgolj delna povrnitev stroškov prevoza deklice v in iz šole na navedeni relaciji le za obdobje od 1. 9. 2013 do 30. 9. 2013, oziroma do dokončnosti prvostopenjske odločbe, v preostalem pa deklici zagotavlja toženka brezplačen prevoz v in iz OŠ B., začenši s 1. 10. 2013 oziroma prvim šolskim dnem po dokončnosti te odločbe in vse do konca osnovnošolskega šolanja s posebnim vozilom, prilagojenim za prevoz gibalno oviranih otrok in s posebnim spremljevalcem.

Upoštevajoč cilje in načela vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami iz 4. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, Uradni list RS, št. 58/2011 in naslednji, v nadaljevanju: ZUOPP-1), zlasti zagotavljanja največje koristi otroka (1. alineja), enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnih potreb otrok (3. alineja), individualiziranega pristopa (5. alineja) ter takojšnje in kontinuirane podpore in strokovne pomoči v programih vzgoje in izobraževanja (9. alineja), sodišče meni, da se tožnik utemeljeno sklicuje na določilo 6. odstavka 56. člena ZOsn, ko toženki očita nepravilno uporabo materialnega prava. V konkretnem primeru je tudi po presoji sodišča toženka namreč nepravilno uporabila materialno pravo glede na dikcijo 6. odstavka 56. člena ZOsn imajo otroci s posebnimi potrebami, ki imajo z odločbo o usmeritvi določeno izvajanje dodatne strokovne pomoči v zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, pravico do povračila stroškov prevoza do zavoda, v katerem se ta pomoč izvaja, če je njihovo prebivališče od tega zavoda oddaljeno več kot 4 kilometre. Da je v obravnavanem primeru pogoj oddaljenosti prebivališča deklice od zavoda iznad 4 km izpolnjen, med strankama niti ni sporno, saj je v tem primeru prebivališče deklice od OŠ oddaljeno kar 17 km. Prav tako tudi ni sporno, da ima deklica Odločbo o usmeritvi, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa. Iz slednje med drugim izhaja, da gre za otroka z več motnjami, in sicer /.../s težjo motnjo v duševnem razvoju, težjo govorno – jezikovno motnjo, težko gibalno oviranega otroka in dolgotrajno bolnega otroka, ki se ga občasno vključuje v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom pri matematiki in slovenskem jeziku, organizacija, vsebina in potek posebnega programa pa se skladno z 29. in 30. členom ZUOPP podrobneje opredeli v individualiziranem programu, ki ga za deklico sestavi strokovna skupina na šoli najkasneje v roku 30 dni po vključitvi /.../. Ker je navedene relevantne dejanske okoliščine, ki med strankama niso sporne, toženka prezrla pri odločanju o tožnikovi prošnji, je po presoji sodišča tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo (5. odstavek 56. člena ZOsn), ne da bi upoštevala specialno zakonsko ureditev iz 6. odstavka 56. člena v povezavi s 1. odstavkom 12. člena ZOsn (po katerem so učenci s posebnimi potrebami učenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja, opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje), ki je relevantna za konkreten primer že zgolj ob uporabi gramatikalne metode razlage pravnih norm, saj je povsem jasna in nedvoumna. Na to nenazadnje utemeljeno opozarja tudi tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, dodatno tudi ob sklicevanju na stališča pravne teorije (kot izhajajo iz citiranega članka Murgelj J., Pravna praksa, št. 9/2008, GV Založba d.o.o., Ljubljana, str. 23).

Citirana določba 6. odstavka 56. člena ZOsn sama po sebi, še zlasti pa ne v povezavi s 4. odstavkom 9. člena ZUOPP-1 (po katerem se obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči določi z odločbo o usmeritvi v skladu s pravilnikom, ki ga sprejme minister, podrobneje pa se način izvajanja dodatne strokovne pomoči opredli z individualiziranim programom vzgoje in izobraževanja, v nadaljnjem besedilu: individualizirani program), namreč ne daje podlage za takšno razlago 56. člena ZOsn, kakršno sta v obravnavani sporni zadevi podala oba upravna organa prve in druge stopnje. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe, ki je bila potrjena z odločbo pritožbenega organa druge stopnje, izhaja (vsaj) preuranjeno stališče, da deklica nima priznane pravice dodatne strokovne pomoči v zavodu, kar bi edino narekovalo vračilo stroškov prevoza. Namreč oba upravna organa prve in druge stopnje svoji odločitvi utemeljujeta na stališču, češ da iz Odločbe o usmeritvi izhaja, da deklica nima določenega izvajanja dodatne stroškovne pomoči v zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, kar po njuni oceni hkrati pomeni, da ni upravičena do povračila stroškov prevoza, ampak le do brezplačnega prevoza, ki ga zagotavlja toženka; zatorej naj bi tako bila upravičena le do koriščenja s strani toženke zagotovljenega brezplačnega prevoza s posebej prilagojenim vozilom (kombijem) s spremljevalcem za obdobje od 1. 10. 2013 oziroma od prvega šolskega dne po dokončnosti izpodbijane odločbe za ves preostali čas osnovnošolskega izobraževanja. Sodišče, ki v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1, je po povedanem v konkretnem primeru presodilo, da je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava (6. odstavek 56. člena v zvezi s 1. odstavkom 12. člena ZOsn).

Kar se tiče tožbenega očitka o kršitvi pravil upravnega postopka, češ da bi morala oba upravna organa prve in druge stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe oziroma odločbe o pritožbi tožnika povabiti k predlaganju ustreznih dokaznih predlogov glede na njegove navedbe v vlogi z dne 6. 9. 2013 oziroma v pritožbi, pa mu sodišče prav tako lahko v celoti sledi, četudi sicer organ lahko takoj odloči o zadevi po skrajšanem postopku na podlagi 1. odstavka 144. člena ZUP. Vendar pa to velja le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev, ki so organu znana, za kar pa očitno ne gre v obravnavani sporni.

Četudi je v skladu z določili 140. člena ZUP, ki ga posebej izpostavlja toženka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, dokazno breme na strani stranke v postopku, kar pomeni, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stranka navesti natančno, po resnici in določno (1. odstavek) ter za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti, če ne gre za splošno znana dejstva (2. odstavek). Vendar sodišče obenem meni, da tožniku (še) ni mogoče očitati, da temu dokaznemu bremenu v konkretnem primeru ne bi zadostil, kakor zatrjuje toženka, češ da svoji zahtevi (v smislu 128. člena ZUP) z dne 6. 9. 2013 tožnik ni priložil tudi vseh potrebnih dokazil, saj ga upravna organa prve in druge stopnje, kar med strankama ni sporno, k temu nista niti pozivala, pa bi ga po mnenju sodišča morala v skladu z določili 1. in 4. odstavka 7. člena v povezavi s 1. odstavkom 145. člena ZUP, ki v procesnem pogledu upravnim organom nalagajo dolžno ravnanje v postopku pred izdajo upravne odločbe. Ker oba upravna organa prve in druge stopnje procesnih določil iz 1. in 4. odstavka 7. člena v povezavi s 1. odstavkom 145. člena ZUP v postopku upravnega odločanja na prvi in drugi stopnji pri svojem dolžnem ravnanju nista upoštevala, sodišče zato lahko sledi tudi tožbenim navedbam glede očitane kršitve pravil postopka, kolikor se nanašajo na 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP.

Tožnik v tožbi dodatno uveljavlja tudi tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ta ugovor tudi konkretizira z navedbo razlogov, zaradi katerih naj bi dejansko stanje ne bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter glede na uveljavljane pravno relevantne okoliščine ponudi tudi listinske dokaze (tožbene priloge A8 in A10). Zato sodišče lahko sledi tudi temu tožbenemu ugovoru, saj očitno ni zgolj posplošen oziroma pavšalen in ga ni mogoče zavrniti kot neutemeljenega, pač pa se po povedanem sodišče strinja s tožnikom, da je izpodbijana odločba (vsaj) preuranjena upoštevajoč, da tožnik utemeljeno graja tudi kršitev določb materialnega in procesnega prava, kot izhaja iz obrazložitve pod točko 10 do 18. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo napačno uporabljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka in posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Zato je sodišče izpodbijano dokončno upravno odločbo odpravilo na podlagi določil 2. 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje, v katerem bo moral upoštevati stališča, navedena v tej sodbi (4. odstavek 64. člena ZUS-1) ter dopolniti postopek, pri čemer bo po potrebi opravil tudi zaslišanje tožnika. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in odpraviti izpodbijani akt. K točki 2: Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in ker je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mora toženka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožniku povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek ob upoštevanju vseh tam navedenih pravno relevantnih okoliščin, in sicer, da je bila zadeva rešena na seji sodnega senata in da je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik.