Jedro

Subsidiarna odgovornost koncedenta za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam (53. člen Zakona o gospodarskih javnih službah), nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od koncesionarja v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. Predhodno neuspešno uveljavljanje odškodnine od koncesionarja je del dejanske podlage tožbenega zahtevka zoper koncedenta, zato sodi v trditveno breme tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožene stranke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zoper prvo toženo stranko zavrne tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo 21.488,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 20.500,00 EUR od 26. 11. 2013 dalje do plačila in od zneska 988,03 EUR od 29. 1. 2015 dalje do plačila.

II. Pritožba drugo tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti prvo toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 740,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

IV. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s pritožbo drugo tožene stranke, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je v deležu 80 % podana solidarna obveznost toženih strank za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo iz naslova stroškov prevozov v zvezi z zdravljenjem, ter obveznost prvo tožene stranke za plačilo iz naslova izgube pri plači, kar vse je tožeča stranka utrpela zaradi škodnega dogodka z dne 31. 8. 2013, ter da v preostalem deležu obveznost toženih strank ni podana. Z delno sodbo pa je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za plačilo škode iz naslova izgube pri plači 659,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2015 dalje do plačila zavrnilo.

2. S pravočasnima pritožbama prvo tožena ter drugo tožena stranka (v nadaljevanju prva ter druga toženka) izpodbijata vmesno sodbo v delu, s katerim je bila ugotovljena njuna odgovornost za tožnici nastalo škodo. Obe pritožnici uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, prva toženka pa še nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obeh pritožbah je predlagana sprememba z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnici priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) se v odgovorih na pritožbi zavzema za njuno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba prve toženke je utemeljena, pritožba druge toženke pa ni utemeljena.

5. Navedba prve toženke o odsotnosti razlogov glede podanega ugovora subsidiarne odgovornosti ni pravilna, saj se je sodišče prve stopnje glede tega ugovora opredelilo pod 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Očitek, usmerjen v uveljavljanje postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tako ni utemeljen.

6. Uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka druga toženka v pritožbi ne utemeljuje. Zato velja na tako posplošeni očitek odgovoriti le, da ni podana kakšna od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Prva toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti njenemu ugovoru, da njena odgovornost ni podana. Prva toženka, katere zavarovanec je koncedent, je namreč ves čas postopka trdila, te trditve pa ponavlja tudi v pritožbi, da tožnica ni izpolnila predpostavko koncedentove (subsidiarne) odgovornosti, saj zahtevka najprej ni neuspešno uveljavljala zoper koncesionarja. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 702/2008 z dne 17. 11. 2011 pojasnilo, da subsidiarna odgovornost koncedenta za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam (53. člen Zakona o gospodarskih javnih službah), nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od koncesionarja v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. Predhodno neuspešno uveljavljanje odškodnine od koncesionarja je del dejanske podlage tožbenega zahtevka zoper koncedenta, zato sodi v trditveno breme tožeče stranke1. 8. V obravnavanem primeru se je tožnica z zahtevkom obrnila na prvo toženko, čeprav je bilo v Odloku o načinu izvajanja gospodarske javne službe vzdrževanja javnih občinskih cest v M.2 določeno, da je izvajalec javne službe vzdrževanja javnih občinskih cest na celotnem območju M. javno podjetje V. d.o.o. Vzdrževanje občinske ceste, na kateri se je tožnica poškodovala, je bilo torej dolžnost koncesionarja, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče. V takem položaju, ko je torej iz zgoraj omenjenega odloka izhajalo, kdo je koncesionar, ni pretirano in nesorazmerno od tožnice zahtevati, da se s pisnim odškodninskim zahtevkom obrne na koncesionarja3. Tožnica v tožbi ni navedla, da bi se s svojim zahtevkom obrnila na koncesionarja. Trditev v tej smeri ni podala niti potem, ko je prva toženka ugovarjala, da predpostavke njene subsidiarne odgovornosti niso izpolnjene. Ker tožnica torej ni zatrjevala, da je zahtevek najprej neuspešno uveljavljala zoper koncesionarja, ni izpolnila te predpostavke koncedentove (subsidiarne) odgovornosti. Ker je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica naperila zoper prvo toženko, neutemeljen, je bilo potrebno pritožbi prve toženke ugoditi in izpodbijano vmesno sodbo v toliko spremeniti, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

9. V zvezi s potekom škodnega dogodka ter vzrokom tožničinega padca druga toženka v pritožbi podaja lastno oceno dokazov. S temi pritožbenimi argumenti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer tudi po presoji pritožbenega sodišče temelji na prepričljivi in skrbni oceni izvedenih dokazov, ni moč omajati.

10. Stališče druge toženke, da nivojski prehod ne predstavlja nevarne stvari v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot je to presodilo sodišče prve stopnje, je sicer pravilno. Vendar ta opredelitev prvostopnega sodišča niti ni odločilna, saj ne vpliva na materialnopravno pravilnost zaključka o odgovornosti druge toženke, saj je ta narejen na podlagi drugih odločilnih dejstev. Ker pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija pravilnost prvostopnega stališča, da je nivojski prehod nevarna stvar, tako niso bistvene, se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na nivojskem cestno železniškem prehodu padla zato, ker je pnevmatika kolesa, s katerim se je peljala čez prehod, zdrsnila v žleb med tirnicami. Glede na to, da je ugotovilo, da je do zdrsa pnevmatike kolesa med tirnice prišlo tudi v posledici nepravilnosti gradnje in vzdrževanja, je materialnopravno pravilno zaključilo, da je zavarovanec druge toženke odgovoren za tožnici nastalo škodo. Ker je bil nivojski prehod nepravilno zgrajen, cestni promet čez ta prehod pa je bil dovoljen za vsa vozila, ni bil zagotovljen tak prehod, ki bi zagotavljal varen in nemoten cestni promet s kolesi. S tem, ko ni zagotovila neoviranega, torej varnega prometa koles na celotni širini vozišča, je druga toženka opustila dolžno ravnanje, namreč zagotovitev ustrezno varne urejenosti nivojskega prehoda. Odgovornost zavarovanca druge toženke gre glede na ugotovljena in neizpodbita dejstva pravno opredeliti kot krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ).

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za ustrezno varnost nivojskega prehoda skrbijo tako upravljavci cestne kot železniške infrastrukture. Ker je nadalje še ugotovilo, da upravljavec ceste ni predlagal postavitve prometnega znaka za prepoved vožnje čez nivojski prehod za kolesarje, ni dvoma, da je zavarovanec druge toženke z ugotovljeno opustitvijo povzročil škodo kot ena izmed dveh oseb, ki so med seboj povezane. Zato tožnici odgovarja za nastalo škodo v delu, zmanjšanem za delež škode, h katere nastanku je prispevala sama (četrti odstavek 186. člena OZ).

13. Druga toženka še meni, da je za nastalo škodo v celoti odgovorna tožnica sama. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na ugotovljene okoliščine dogodka pravilen zaključek nižjega sodišča, da je tožnica sama prispevala 20 % k nezgodi in z njo nastali škodi, zavarovanec druge toženke pa je odgovoren za 80 % škode. Res tožnica načina svoje vožnje s kolesom čez nivojski prehod ni posebej pozorno prilagodila vožnji čez tirnice. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi morala biti vožnja s kolesom preko nivojskega prehoda prepovedana, saj čez nivojski prehod s kolesom brez, da bi kršil cestnoprometna pravila, varno in nemoteno sploh ni bilo moč peljati. Ker ima zato neustrezen nivojski prehod pomen pretežnega vzroka nastale nezgode, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da mora druga toženka plačati tožnici 80 % ugotovljene škode (prvi odstavek 171. člena OZ).

14. V pritožbi druge toženke uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti, se je pritožba druge toženke izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženko, potrditi (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe sodbe odločilo o vseh stroških, nastalih v zvezi s postopkom, ki je tekel zoper prvo toženko (drugi odstavek 165. člena ZPP). Prva toženka je v postopku uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti potrebne pravdne stroške. Tožnica pa mora stroške, ki so ji nastali v zvezi z delom postopka zoper prvo toženko, torej tudi stroške odgovora na pritožbo prve toženke, kriti sama (prvi odstavek 154. člena ter prvi odstavek 155. člena ZPP).

16. Odmerjeni znesek stroškov, ki jih mora prvi toženki povrniti tožnica, izhaja iz specificiranih stroškovnikov (v spisu na listovni številki 239 in 264). V kolikor tožnica v danem roku naloženega ji zneska pravdnih stroškov ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

17. Odločitev o pritožbenih stroških, ki so nastali v zvezi s pritožbo druge toženke in tožničinim odgovorom nanjo, temelji na prvem odstavku 165. člena in 164. členu ZPP.

1 Enako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009, v katerem je bilo tudi pojasnjeno, da mora oškodovanec zato, da lahko učinkovito uveljavlja svoje pravice, vedeti, na koga naj naslovi svoj zahtevek, pri ugotavljanju zavezanca pa mu ni dopustno naložiti nesorazmernega bremena. 2 Uradni list RS, št. 75/2012 z dne 5. 10. 2012. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 265/2018 z dne 17. 10. 2019.