Jedro

Tožeča stranka je predlagala, da sodišče o pravdi obvesti drugo pogodbeno stranko iz kreditne pogodbe. Ta je v pravdo vstopil in priglasil intervencijo na njeni strani. Ker iz spisa izhaja, da gre za kreditno pogodbo, kjer sta tožeča stranka in predlagani intervenient kreditna zavezanca in ker gre za spor o veljavnosti te pogodbe, ima tožeča stranka in stranski intervenient interes za sodelovanje v postopku. Pri tem ni pomembno, kot zmotno meni pritožba, da stranski intervenient ni v izjavi, da vstopa v pravdo kot stranski intervenient na strani tožeče stranke, ponovno obrazložil, da je stranka kreditne pogodbe, ki se v tej pravdi izpodbija (199. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se dovoli stranska intervencija J. B. na strani tožeče stranke.

II. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje ni dovolilo stranske intervencije J. B. na strani tožeče stranke. Menilo je, da vlagatelj ni izpolnil zahteve iz prvega odstavka 199. člena ZPP, ker ni obrazložil pravnega interesa, da tožeča stranka v pravdi zmaga.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. J. B. se je hotel pridružiti kot sosporniški intervenient na tožeči strani, saj se rešitev te zadeve v subjektivnem pogledu nanaša tudi nanj kot na pogodbeno stranko pravnega posla, ki je predmet tega zahtevka. O razmerju med strankami je v sodnem spisu veliko navedb in dokazov in to bi sodišče moralo upoštevati. Res je J. B. pravni laik, menil je, da je njegov interes izkazan že iz navedb v tožbi, ki jo je najprej vložil tudi sam in tožeča stranka. Nato pa iz vloge tožeče stranke, ki se ji je pridružil z izjavo. Pretirano formalistično je stališče, da v takem dejanskem stanju ni izkazan pravni interes. Iz substrata spisa izhaja, da interes obstaja, ker je pogodbena stranka iz pravnega posla, ki je predmet tožbenega zahtevka. Ni pomembno, da sodna taksa ni bila plačana. To ni okoliščina glede katere se lahko dopusti sosporniška intervencija.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Predlaga zavrženje pritožbe kot nedovoljene, saj bi pritožbo lahko vložil le J. B., ne pa tožeča stranka (sklep VSL I Cpg 994/2010). J. B. ni obrazložil pravnega interesa in to je, da zmaga stranka, kateri naj bi se pridružil. Pravni interes pomeni, da se pravne posledice sodbe nanašajo tudi nanj. Z neplačilom sodne takse je izrazil svojo voljo, da se ne udeležuje postopka. Zaznamuje stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pravilno citira prvi odstavek 199. člena ZPP, ki pravi, da kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena stranka, se lahko tej stranki pridruži. Vendar pri tem spregleda, da je obvestilo o pravdi vložila tožeča stranka (list. št. 69 do 70) in obrazložila obširno, zakaj predlaga obvestitev drugega o pravdi. Pritožbeno sodišče se v tem trenutku glede na časovno stanje v pravdi, ne bo opredeljevalo o tem, ali gre za nujno enotno sosporništvo po 196. členu ZPP, kot je med drugim zatrjevala tožeča stranka. Pomembno je, da je tožeča stranka obrazložila, da gre za pogodbene stranke iz priložene kreditne pogodbe in notarskega zapisa. Predlagala je obvestitev o pravdi J. B. Sodišče je nato J. B. poslalo dopis s priloženo fotokopijo pripravljalnega spisa tožeče stranke in ga pozvalo, da se izjavi o predlogu za obvestitev drugega v pravdi v roku 15 dni. Na ta poziv sodišča je J. B. sporočil, da se pridružuje tožeči stranki (list. št. 89).

6. V predmetni zadevi pa je M. P. in J. B. najprej tožil toženo stranko na ugotovitev, da je notarski zapis z dne 2. 9. 2008 pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu, vpisanem v izreku tožbe, ničen in na to, da sta tožnika dolžna plačati toženi stranki 56.983,91 EUR. Tožila sta tudi, da sodišče ugotovi, da je vknjižba hipoteke v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa neveljavna in da se izbriše. Res je, da je zaradi neplačila sodnih taks prišlo do ustavitve postopka proti J. B.; vendar pritožba utemeljeno opozarja, da ni mogoče spregledati stanja spisa in le odločiti formalno, da tožnik z laično vlogo z dne 19. 9. 2016, ni zadostil zahtevi iz določbe prvega odstavka 199. člena ZPP. V primeru kreditne pogodbe, kjer je vsak dolžnik solidarno zavezan upniku po 395. členu OZ, gre za primer, ko je materialnopravni položaj upravičenca, ki upravičuje intervencijo(1). Tudi v primeru, ko gre za zahtevek na ničnost kreditne pogodbe, kjer sta sodelovala tožnica in priglasitelj intervencije na njeni strani obstaja pravni interes, da zmaga tožeča stranka. Gre za materialnopravno zainteresiranost za izid spora in s tem opravičilo za udeležbo v pravdi. Dejstvo, da je tožnik izgubil položaj tožnika zaradi neplačila sodne takse, ne more negirati določbe 199. člena ZPP.

7. V primeru, da bi sodišče prve stopnje menilo, da je J. B. kot laik opustil obvezno sestavino vloge, bi ga moralo pozvati na dopolnitev te vloge (108. člen ZPP), ali v dopisu, kjer je bil pozvan na izjavo, opozoriti vložnika, da mora zadostiti zahtevi po pravnem interesu. Vendar glede na stanje spisa, je to bilo odveč, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 365. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kar je v tem primeru 199. člen ZPP, pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako, da je dopustilo intervencijo na strani tožeče stranke.

8. Tožena stranka v odgovoru navaja, da bi moral pritožbo vložiti J. B. in ne tožeča stranka. Pri tem se sklicuje na zadevo III Cpg 994/2010, kjer pa je sodišče odločilo o stranski intervenciji stranke na strani druge stranke. Ker se je pritožila le druga stranka in ne prva, ki je imela položaj stranke v pravdi, je šlo za drugačno procesno situacijo, kot v tej pravdi.

9. Tožeča stranke je povabila v pravdo J. B. na njeni strani, ta se je odzval in ko sodišče zavrne sodelovanje le-tega, ima stranka, ki je predlagala intervencijo, pravico do pritožbe.

10. Sodišče prve stopnje pa v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pri odločanju o dopustnosti intervencije, pa so določbe ZPP materialnopravne narave.

11. Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj L. Ude, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 266 do 269.