Jedro

Pojma iz drugega odstavka 11. člena ZPP „namen škodovati drugemu“ v izvršilnem (enako kot v pravdnem) postopku ne gre razlagati preširoko. Stranki postopka imata namreč nasprotujoče si interese in je težko ugotoviti mejo, kdaj se neko sicer legitimno izvrševanje procesnih pravic sprevrže v nedopustno, kdaj postane prevladujoč namen škodovati drugemu in ne gre le morda za neprimerno taktiko stranke oziroma njenega pooblaščenca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu, v katerem je bila upniku izrečena in naložena v plačilo denarna kazen v znesku 300,00 EUR, razveljavi in se predlog dolžnice zavrže. II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu dolžnice z dne 24. 9. 2014 za izrek denarne kazni upniku zaradi zlorabe procesnih pravic ugodilo in upniku izreklo denarno kazen v znesku 300,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, v višjem znesku pa je predlog dolžnice za denarno kaznovanje zavrnilo.

2. Zoper sklep se je upnik po pooblaščencu pravočasno pritožil iz pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga razveljavitev sklepa, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da v skladu z 11. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je podlaga za odločitev v tej zadevi, vprašanje kaznovanja stranke zaradi zlorabe pravic v postopku ni v dispoziciji nasprotne stranke, temveč gre za disciplinska pooblastila sodišča, ki temeljijo na izvirni pristojnosti sodišč, da zagotovijo ustrezno in urejeno obnašanje v sodnih postopkih, pri čemer denarno kaznovanje pomeni skrajno sredstvo vzpostavitve nujne procesne discipline.(1) Stranka lahko sodišče opozori na zlorabo procesnih pravic oziroma poda pobudo za kaznovanje, ne gre pa za predlog v smislu uveljavljanja kakšne njene pravice oziroma zahtevka. Zato je tudi v predmetni zadevi predlog dolžnice za izrek denarne kazni upniku, podan hkrati s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 9. 2014, šteti kot njeno pobudo in ne kot predlog v smislu procesnega akta, o katerem bi moralo sodišče vsebinsko odločiti.(2)

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugotovilo kot zlorabo procesne pravice upnika, da je na poziv sodišča, da sporoči, ali je dolžnica izpolnila svojo denarno obveznost po sklepu o izvršbi oziroma ali dolžnica dopušča upniku izvajanje stikov po izvršilnem naslovu, odgovoril, da se stiki po izvršilnem naslovu - pravnomočni in izvršljivi sodbi ter izdanem sklepu o izvršbi ne izvajajo. Očitek zlorabe pravice temelji na ugotovitvi namena škodovati dolžnici, da bi sodišče odločilo in dolžnico prisililo k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo, čeprav je bil le nekaj dni pred upnikovim odgovorom na poziv v nepravdni zadevi N 66/2014 sklenjen začasni dogovor o spremenjenem izvajanju stikov in se je prvi stik izvedel prav na dan, ko je upnik obvestilo poslal sodišču. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je upnik mogel pričakovati, da bo sodišče dolžnici izreklo denarno kazen (o tem je bil v pozivu tudi opozorjen) in ji določilo še novo višjo denarno kazen.

6. Ob očitku zlorabe pravice z namenom škodovanja nasprotni stranki na podlagi drugega odstavka 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora sodišče ob presoji ravnanja osebe, ki se ji očita zloraba, in vseh okoliščin primera ugotoviti temeljne predpostavke za izrek denarne kazni: obstoj procesne pravice, ki je bila zlorabljena, in katera druga pravica je (bi) bila zaradi tega neutemeljeno kršena, kdo je pravico zlorabil (ali stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec) in namen (naklep) škodovanja nasprotni stranki, saj malomarnosti pri uporabi pravice ni mogoče šteti za njeno zlorabo.(3) Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ne utemeljujejo izreka denarne kazni, kot represivnega sredstva, katerega smisel ni predvsem kaznovanje, temveč bolj izvajanje disciplinskih pooblastil.(4) Iz obrazložitve sklepa je sicer mogoče ugotoviti (čeprav se sodišče ni izrecno opredelilo), da naj bi upnik zlorabil pravico do izjave v zvezi s pravico do sodnega varstva, glede ostalih predpostavk pa so razlogi sklepa nepravilni oziroma pomanjkljivi.

7. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kdo naj bi z namenom škodovanja dolžnici pravico zlorabil, ali upnik ali njegov pooblaščenec, glede na to, da je sporočilo z dne 9. 9. 2014 na poziv sodišča z dne 29. 8. 2014 upnik podal po pooblaščencu. Odgovor na poziv je sicer ozek in le dobesedno sledi zastavljenemu vprašanju, ne pa namenu le-tega, ki je v nadaljevanju izvršilnih dejanj. Ob vzporednem teku nepravdnega postopka, v katerem se odloča o predlogu za spremembo stikov in je bil že sklenjen začasni dogovor o drugačnih stikih, kot so bili določeni v izvršilnem naslovu, ki je podlaga tej izvršbi, je zamolčanje tega dejstva mogoče oceniti kot moralno oziroma etično sporno, vendar pa vsaka kršitev moralnih ali etičnih načel še ne pomeni zlorabe procesne pravice, ki bi jo bilo utemeljeno denarno sankcionirati.(5)

8. Sporočilo upnika sodišču samo po sebi torej še ne utemeljuje očitka namena škodovanja dolžnici in je treba njegovo ravnanje ocenjevati ob upoštevanju zakonske ureditve izvršitve odločbe o stikih (238.f člen ZIZ) glede postopanja sodišča ter pravic in obveznosti strank. Upnik je v tem postopku uveljavljal izvršitev pravnomočne sodbe o stikih in dosegel izdajo sklepa o izvršbi, zoper katerega je dolžnica ugovarjala, z ugovorom pa ni uspela (sklep sodišča prve stopnje o zavrniti ugovora z dne 18. 7. 2014 je postal pravnomočen 26. 8. 2014). S pravnomočnim sklepom o izvršbi je bila dovoljena izvršba po prvem, drugem, tretjem in petem odstavku 226. člena v zvezi s 238.f členom ZIZ, ki kot izvršilno sredstvo predpisuje prisiljevanje dolžnika k izpolnitvi obveznosti z izrekanjem denarnih kazni in njihovo izvršitvijo.

9. Izvršba se na podlagi prej navedene določbe opravlja po uradni dolžnosti, ko sodišče ugotovi, da dolžnik obveznosti ne izpolni, torej poseben predlog upnika za nadaljnjo opravo izvršilnega dejanja ni predviden. Preden sodišče izda sklep v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ, mora dobiti informacije o (ne)izpolnitvi obveznosti od obeh strank in ne zadošča le sporočilo upnika, temveč je treba z njegovo izjavo seznaniti dolžnika zaradi varovanja njegove pravice do izjave. Ob pravilnem vodenju postopka bi se sodišče prve stopnje že pred izdajo sklepa z dne 15. 9. 2014 na podlagi dolžničinega odgovora na upnikovo sporočilo lahko seznanilo z dogovorom strank o začasni spremembi ureditve stikov upnika z otrokoma, sklenjenim v nepravdni zadevi, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Krškem pod opr. št. N 66/2014, in na tej podlagi ustrezno odločilo. Začasni dogovor ima namreč naravo sodne poravnave, ki začasno ureja stike upnika z otrokoma na drugačen način kot dotedanji izvršilni naslov, ki je zato (vsaj začasno) prenehal učinkovati. V času veljave začasnega dogovora izvršbe na podlagi prvotnega izvršilnega naslova ni dopustno opravljati, saj ne moreta hkrati veljati dva različna režima stikov upnika z otrokoma. Sodišče pa ima v 76. členu ZIZ pooblastilo, da ob prenehanju podlage za nadaljnjo opravo izvršbe po uradni dolžnosti le to ustavi.

10. Ob opisani zakonski ureditvi, ki je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni spoštovalo, saj je zgolj na podlagi upnikovega prej navedenega sporočila izdalo sklep (z dne 15. 9. 2014) na podlagi tretjega odstavka 226. člena ZIZ, ki je bil po pritožbi dolžnice zaradi ugotovljene kršitve načela kontradiktornosti razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 4615/2014 z dne 28. 1. 2015, je očitek, da je upnik s pomanjkljivim odgovorom mogel pričakovati, da bo dolžnici sodišče izreklo denarno kazen, s čimer naj bi bil izkazan njegov namen škodovanja dolžnici kot zakonski znak kršitve, ki utemeljuje izrek denarne kazni, neutemeljen.

11. Pojasniti je še treba, da pojma iz drugega odstavka 11. člena ZPP „namen škodovati drugemu“ v izvršilnem (enako kot v pravdnem) postopku ne gre razlagati preširoko. Stranki postopka imata namreč nasprotujoče si interese in je težko ugotoviti mejo, kdaj se neko sicer legitimno izvrševanje procesnih pravic sprevrže v nedopustno, kdaj postane prevladujoč namen škodovati drugemu in ne gre le morda za neprimerno taktiko stranke oziroma njenega pooblaščenca. Ob ocenjevanju ravnanja stranke z vidika zlorabe pravic z namenom škodovanja nasprotni stranki mora sodišče celovito presoditi vse okoliščine zadeve in če (ne glede na zamolčanje pomembnega dejstva, kot je to storil upnik v predmetni zadevi) lahko ob pravilnem vodenju postopka zlorabo prepreči, tak namen svojo težo izgubi.

12. Višje sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in predlog dolžnice zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Kljub temu, da je upnik s pritožbo uspel, je višje sodišče sklenilo, da sam krije stroške pritožbenega postopka, saj za izvršbo niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ). Postopek sankcioniranja zlorabe pravic je znotraj tega izvršilnega postopka poseben postopek, ki ga sodišče vodi po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke, zato tudi ni podlage za naložitev pritožbenih stroškov dolžnici.

Op. št. (1): Prim. J. Zobec, komentar k 11. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga (1. do 150. člen), GV Založba, 2005, str. 105 in 106. Op. št. (2): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 13/2005. Op. št. (3): Glej dr. Martina Šetinc Tekavc, Denarno kaznovanje strank, Pravna praksa - 2013, št. 46. Op. št. (4): Prim. J. Zobec, komentar k 11. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga (1. do 150. člen), GV Založba, 2005, str. 106. Op. št. (5): Več o zlorabi procesnih pravic glej Jan Zobec, Zloraba procesnih pravic, Podjetje in delo - 2009, št. 6-7; dr. Luigi Varanelli, Zloraba procesnih pravic, Pravna praksa - 2009, št. 7-8.