Jedro

Določbi prvega in drugega odstavka 11. člena Pravilnika o zemljiški knjigi zahtevata, da je sam zahtevek za vpis - to je opredelitev vrste in vsebine vpisa, ki se s predlogom zahteva (5. točka prvega odstavka 140. člena ZZK-1), vsebovan v standardiziranem delu elektronskega predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica delno ugodila ugovoru predlagateljice in sklep Dn 1 z dne 8.3.2013 spremenila tako, da je sklepu dodala 3. točko izreka, ki se glasi, da se zavrže predlog predlagateljice za vknjižbo lastninske pravice I.J.Š. do ¾ na nepremičnini z ID znakom 2. V ostalem je ugovor zavrnila in sklep Dn 1 z dne 8.3.2013 potrdila.

Zoper sklep zemljiškoknjižne sodnice je predlagateljica vložila pritožbo. V njej najprej ponavlja ugovorne navedbe o vsebini pogodb in odločb, s katerimi utemeljuje predlagani vpis v tej zadevi in iz katerih izhaja, da je predlagateljica nujna dedinja ¼ nepremičnine, pri kateri je predlagala vpis, medtem ko je ¾ solastnica I.Š., predlagateljičina sestra. Predlagateljica in I.Š. sta udeleženki nepravdnega postopka, ki se zaradi razdružitve predmetne nepremičnine vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. N 3 in je s sklepom z dne 28.3.2012 prekinjen zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja na nepremičnini oziroma do pravnomočne vknjižbe lastninske pravice na ime udeleženk. Predlagateljica ima nedvomno pravni interes za celostno in popolno ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Zato je v svojem elektronskem zemljiškoknjižnem predlogu z dne 7.1.2013 ter „pisnem“ predlogu, ki je bil kot t.i. „procesno dejanje“ priložen elektronskemu predlogu, predlagala tako vzpostavitev za vpis potrebnih listin kot vpis njene lastninske pravice do ¼ in vpis lastninske pravice I.Š. do ¾. Sodišče je ugodilo predlogu le delno, kolikor se nanaša na vpis lastninske pravice predlagateljice do ¼. S tem pa zemljiškoknjižno stanje še ni urejeno, zato ima predlagateljica pravni interes tudi za vpis lastninske pravice I.Š. do ¾. Ker ne razpolaga z njeno EMŠO, elektronskega zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na njeno ime namreč ni mogla in ne more vložiti. S svojo odločitvijo, da predlog v tem delu ni bil vložen pravilno, je sodišče ustvarilo absurdno in pravno nevzdržno situacijo, ki osebi s pravnim interesom za vpis lastninske pravice tretje osebe tak vpis onemogoča na podlagi tehničnega razloga – ker elektronska aplikacija, preko katere se zemljiškoknjižni predlogi vlagajo, če predlagatelj ne razpolaga z njenim EMŠO podatkom (kljub temu, da razpolaga z njenim rojstnim datumom, davčno številko ipd.). Sodišče je določbo 125.a člena ZZK-1 tolmačilo preveč restriktivno. Predlagateljica je predlog vložila v skladu z določbami ZZK-1, v elektronski obliki. Predlogu je pripela tudi pisen zemljiškoknjižni predlog, v obliki, kot to postopek za vložitev predvideva, torej kot „procesno dejanje“. Ta del je sestavni del elektronskega zemljiškoknjižnega predloga, v njem predlagani vpis na tretjo udeleženko pa tako dejansko kot pravno utemeljen in dokazno podprt. Zato pritožnica predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se odločitev o vpisu predlagateljice obdrži v veljavi, poleg tega pa dovoli predlagano vknjižbo lastninske pravice na ime I.Š.

Pritožba ni utemeljena.

Zemljiškoknjižni postopek je bil začet po 1.5.2011, ko je že veljala zadnja novela Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1C. Z njo je bilo uvedeno obvezno elektronsko vlaganje zemljiškoknjižnih predlogov preko kvalificiranih vlagateljev, med katere spadajo tudi odvetniki. Nova postopkovna pravila v zvezi s tem so povezana z ostalimi novimi pravili o elektronskem vodenju zemljiškoknjižnih postopkov (glej 125. d člen ZZK-1 in naslednji). Na podlagi prvega odstavka 125.e člena ZZK-1 je bil izdan Pravilnik o zemljiški knjigi, ki v 11. členu vsebuje podrobnejša pravila o elektronskem vlaganju predlogov. Ta določba v prvem in drugem odstavku zahteva, da uporabnik sestavi elektronski predlog tako, da na portalu e-ZK izbere ustrezen postopek za vložitev predloga in v zaslonski obrazec vnese podatke, ki jih mora vsebovati predlog (standardizirani del besedila elektronske vloge). O osebi kot imetniku pravic se v zaslonski obrazec vnese samo podatek o EMŠO fizične osebe, drugi podatki iz 24. člena ZZK-1 pa se prevzamejo iz centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju CRP) in jih v zaslonskem obrazcu ni dovoljeno spreminjati.

Glede na taka pravila je jasno, da mora standardizirani del besedila elektronskega predloga zajemati vse imetnike pravice, v korist katerih se predlaga vpis, kar pa se tiče njihovih osebnih podatkov, se po obveznem vnosu EMŠO ostali podatki nujno povzamejo iz CRP. Predlagateljica, ki je predlog vložila po odvetniku, te zahteve ni upoštevala, saj iz spisa izhaja, da je odvetnik v standardizirani obrazec vnesel zgolj predlagateljico in predlagal vpis lastninske pravice na njeno ime do ¼ in vpis preostalega (za predlagateljičin delež zmanjšanega) deleža ¾ na ime dotedanjega zemljiškoknjižnega lastnika. Drži sicer, da je ob elektronski vložitvi predloga temu (med drugim) priložil še vlogo, v kateri je navedel, da predlaga vknjižbo lastninske pravice tudi na ime I.Š. in sicer do ¾, hkrati pa je pojasnil verigo pravnih poslov in njihovo vsebino ter dedovanje, s čimer je argumentiral utemeljenost predlaganega vpisa.

Vendar pa na ta način stranke pri elektronskem vlaganju predlogov ne morejo preprosto obiti zahtev iz prvega in drugega odstavka 11. člena Pravilnika, ki zahtevata, da je sam zahtevek za vpis – to je opredelitev vrste in vsebine vpisa, ki se s predlogom zahteva (5. točka prvega odstavka 140. člena ZZK-1), vsebovan v standardiziranemu delu elektronskega predloga. Tretji odstavek Pravilnika sicer omogoča, da v primerih, ko predlog po zakonu ali po presoji predlagatelja vsebuje tudi obrazložitev, lahko predlagatelj besedilo obrazložitve oblikuje kot poseben elektronski dokument (nestandardizirani del besedila elektronske vloge) in ga priloži eZK opravilu (predlogu). Vendar pa je tak način vlaganja elektronskih vlog, ki se nanaša na nestandardizirani del njenega besedila, namenjen obrazložitvi predloga, torej navajanju trditvene podlage, ne pa postavitvi samega zahtevka. Taka ureditev je logična, saj je prilagojena samemu elektronskemu vodenju postopka oziroma elektronskemu vodenju spisa v zemljiškoknjižnih zadevah ter vpisovanju v informatizirano zemljiško knjigo. Glede konkretnega primera pritožbeno sodišče pripominja, da je postopanje predlagateljice pri vlaganju predloga pravzaprav pripeljalo do tega, da glede solastninskega deleža ¾ dejansko v elektronskem predlogu ponuja drugačen končni izid kot v vlogi, ki jo je priložila k predlogu.

Poleg zgoraj navedenega pa je predlagateljica zanemarila dejstvo, da v predlogu niti ni zatrjevala niti izkazala pravnega interesa za vložitev predloga za vknjižbo solastninske pravice v korist tretjega (128. člen ZZK-1), niti trdila, da EMŠO I.Š. ne more pridobiti (ker ji ga ta npr. noče dati ali omogočiti njegove pridobitve oziroma da ga tudi sicer ne more pridobiti). Na pravni interes se je sklicevala prepozno, šele v ugovornem postopku, glede pridobivanja EMŠO pa ves čas trdi le, da z njim ne razpolaga. Le v primeru, da bi pravočasno argumentirala in izkazala pravni interes za vknjižbo in hkrati, da sama oziroma njen pooblaščeni odvetnik ne more pridobiti za vpis potrebne EMŠO, bi utegnilo biti relevantno, da ob uporabi aplikacije zemljiškoknjižnega predloga brez EMŠO ni mogoče vložiti.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba s svojimi očitki ni omajala odločitve sodišča prve stopnje in jo je zato zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).