Jedro

Tožnica spornega dostopa po prenosu (so)posesti res ni kontinuirano uporabljala daljši čas, ampak ga je po ugotovitvi sodišča prve stopnje (brez dovoljenja) po primopredaji uporabila le enkrat, a to v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni, da je (so)posest opustila. Upoštevati je namreč treba, da je od primopredaje v marcu 2021 do nastalega motenja (prve ovire so bile na pot postavljene že 10. 4. 2021) potekel le kratek čas in da tožnica v tem času niti ni imela potrebe, da do kupljene nepremičnine vsakodnevno dostopa, saj jo je bilo treba predhodno počistiti in obnoviti in so se pogovori z izvajalci šele začeli. Pomembno je, da je bila kot (so)posestnica v položaju, da lahko izvaja dejansko oblast nad delom nepremičnine tožencev. Opustitev nadaljnjih dostopov pa ni bila njena odločitev, ampak posledica postavitve ovir s strani tožencev.

Izrek

I. Pritožba drugega toženca z dne 12. 7. 2023 (red. št. 79) se zavrže. II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva varstvo (so)posesti, ki naj bi jo imela na parceli ... 1168/1. Po razveljavitvi sklepa z dne 11. 3. 2022, s katerim sta bila oba s strani tožnice postavljena zahtevka (za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepoved bodočega poseganja v posest) zavrnjena, je sodišče prve stopnje tokrat zahtevkoma po spremenjeni tožbi ugodilo in tožencem naložilo, da tožnici povrnejo 2.561,77 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Zoper odločitev se toženci pritožujejo po svojem pooblaščencu, samostojno (laično) pritožbo pa je vložil tudi drugi toženec.

3. Toženci v skupno vloženi pritožbi v bistvenem navajajo, da na podagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče priti do zaključka, da je bila družba A., d. o. o. (v nadaljevanju družba A.) posestnica spornega dela nepremičnine tožencev. Prav tako ni mogoče narediti zaključka, da je tožnica z nakupom nepremičnine ID znak: parcela ... 1168/2 pridobila posest na nepremičnini tožencev. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo.

Glede posesti družbe A. se je sodišče nepravilno oprlo zlasti na izpovedbo priče B. B. Njeno pričanje je bilo neverodostojno in polno nedoslednosti. V prvem pričanju je tako povedala, da je srečala C. C. in D. C., nato pa, da ju nikoli ni videla. Sprva je izpovedovala, da je bila na nepremičnini petkrat, ob ponovnem zaslišanju pa že dvajsetkrat oziroma celo tridesetkrat. To kaže, da se je priča s tožnico dogovorila glede pričanja in na njeno pristranost. Na drugi strani so drugi toženec in številne priče izpovedale, da so sporno nepremičnino uporabljali le toženci in njihovi družinski člani. Sodišče je verodostojnost podelilo samo eni priči, na drugi strani pa jo odreklo desetim, pri čemer ni obrazložilo, zakaj verjame le B. B. Interes za izid postopka je uporabilo le kot floskulo, kar ne zadosti standardu obrazloženosti. V nadaljevanju povzema izpovedi prič in zaključi, da B. B., tudi če bi se kdaj nahajala na sporni nepremičnini, posesti ni mogla pridobiti, saj jo je (oziroma družbo A.) tožena stranka pozvala, da njeno lastninsko pravico neha vznemirjati.

Nepravilna je tudi ugotovitev, da nepremičnina tožnice nima drugega dostopa. Prej omenjene priče so povedale, da dostop obstaja z druge strani. Da to drži, kaže dejstvo, da je tožnica sama izjavila, da nepremičnino kljub temu uporablja oziroma do nje dostopa.

Morebitna posest na spornem delu nepremičnine tožencev ni bila ne s pogodbo ne na drug način prenesena na tožnico. Ves čas jo uporabljajo in imajo v posesti le toženci. Ker družba A. nikoli ni bila posestnica, te posesti ni mogla prenesti naprej. Če bi pritožbeno sodišče vseeno štelo, da je posest imela, pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da jo je prenesla na tožnico. V prodajni pogodbi to ni navedeno, ampak je celo zapisano, da v zvezi s to potjo teče pravda. Posest tudi dejansko ni bila prenesena. Tožnica ni znala pojasniti, kdaj naj bi bila pogodba sploh sklenjena in kdaj je bila plačana kupnina. Ker tega ni vedela, se gotovo ni dogovarjala glede domnevnega prenosa posesti. Tudi sodišče ji ne verjame, da je posest izvajala v zatrjevanem obsegu. Poleg tega bi morala obstajati tako volja za prenos kot volja za pridobitev posesti. Tožnica je bila zgolj formalna kupka in z njene strani zato ni bilo volje za pridobitev posesti oziroma tega dokazni postopek ni potrdil. Tudi, če je bila nanjo posest prenesena, pa je le-to nemudoma po tem v celoti opustila.

4. V pritožbi, ki jo vlaga drugi toženec, je sodišču očitano nepošteno in pristransko sojenje. Spregledane so bile ugotovitve iz prvega sklepa. Po mnenju pritožnika izpovedba B. B. ni verodostojna, a ji sodišče verjame, zavrača pa izpovedi prič, ki tu živijo. V nadaljevanju se opredeljuje do dokazne ocene izpovedi posameznih prič in do zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo.

5. Tožnica je odgovorila na skupno pritožbo tožencev.1 Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

6. Skupna pritožba tožencev ni utemeljena, pritožba drugega toženca pa je prepozna.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da odločitev, s katero je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. tč. izreka), v pritožbenem postopku ni izpodbijana in je postala pravnomočna. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2. odst. 350. čl. ZPP.

_Glede pritožbe drugega toženca_

8. Drugemu tožencu je bil sklep sodišča prve stopnje vročen po pooblaščencu 2. 6. 2023. Naslednji dan, to je 3. 6. 2023, je pričel teči 8-dnevni pritožbeni rok, ki se je iztekel iztekel 12. 6. 2023. Pritožba, ki jo je vložil 12. 7. 2023, je zato prepozna (2. odst. 343. člena ZPP). Ker prepozne pritožbe ni zavrglo sodišče prve stopnje, je to storilo pritožbeno sodišče (1. odst. 346. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 343. čl. ZPP).

**_Glede skupne pritožbe tožencev_**

9. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev, s katero je ugodilo zahtevkom, oprlo na ugotovitev, da je bila tožnica v času, ko je prišlo do (prvega) motenja, (so)posestnica dela parc. št. 1168/1, k. o. ... (v nadaljevanju sporni del nepremičnine tožencev). (So)posest je pred njo imela družba A., ki je ta del nepremičnine tožencev uporabljala za dostop do nepremičnine parc. št. 1168/2, k. o. ..., ki jo je v marcu 2021 prodala tožnici (v nadaljevanju nepremičnina tožnice). Skupaj s posestjo te nepremičnine je tožnici izročila tudi (so)posest na spornem delu nepremičnine tožencev, tožnica pa jo je pridobila in z njenim izvajanjem nadaljevala. Ovire, ki so jih toženci postavili na sporni del svoje nepremičnine, so tožnici onemogočile prehod in s tem dostop do njene nepremičnine.

10. V pritožbenem postopku toženci oporekajo ugotovitvam o (so)posesti družbe A. (in s tem povezani ugotovitvi, da do tožničine nepremičnine ni drugega dostopa) in o prenosu (so)posesti na tožnico. Trdijo tudi, da je tožnica (so)posest, tudi če jo je pridobila, opustila še pred motenjem.

11. Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoje zaključke o (so)posesti družbe A. in tožnice, v celoti sprejema. Ugotavlja, da imajo te ugotovitve podlago v pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Dokazna ocena je opravljena vestno, skrbno in natančno. Sodišče prve stopnje je ocenilo predložene listinske dokaze, izpovedbe strank in prič pa presojalo kritično. Dokazna ocena je preverljivo obrazložena, logično prepričljiva, pa tudi življenjsko sprejemljiva. Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, se pritožniki z dokazno oceno v večjem delu argumentirano niti ne soočijo. V pritožbi namreč opozarjajo le na del izvedenih dokazov (to je izpovedbe tožencev in izpovedbe nekaterih prič), spregledajo pa vse ostalo, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in je predstavljalo podlago za sporne ugotovitve. Ker bi ponavljanje vseh razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje ugotovitve in jih pritožbeno sodišče sprejema, pomenilo nepotrebno obremenjevanje te odločbe, v nadaljevanju, kolikor je to nujno zaradi odgovora na pritožbene očitke, nanje le opozarja.

12. Ugotovitev o tem, da je družba A. sporni del nepremičnine tožencev uporabljala za dostop in je bila posledično njegova (so)posestnica, je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izpovedbo priče B. B., ki jo je ocenilo za prepričljivo. Ob tem ne drži, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo njej (ne pa tožencem in v pritožbi navedenim pričam), saj je to obširno in izčrpno pojasnilo v tč. 28 do vključno tč. 32 izpodbijanega sklepa. Res je sodišče prve stopnje v tč. 32 izpostavilo tudi interes nekaterih prič za izid postopka, vendar pritožniki spregledajo, da je bilo slednje le dodaten razlog, da sodišče tem pričam ni verjelo. Bistveni razlogi, da njihovih izpovedb ni sprejelo, so navedeni v predhodni obrazložitvi. Je pa sodišče ob tem dopustilo tudi možnost, da te priče na sporni poti dejansko niso opazile tretjih, glede na to, da prehodi niso bili vsakodnevni in dalj časa trajajoči, sosedje družine C. (D. D., E. E. in F. F.) pa iz svojega bivališča niti nimajo pogleda na nepremičnino tožnice, kar verjetnost, da bi prehode preko nepremičnine tožencev opazili, še zmanjšuje. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, dokazno oceno sodišča sprejema in ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je bila družba A. soposestnica spornega dela nepremičnine tožencev. Izpovedba B. B. je tudi po presoji pritožbenega sodišča verodostojna, saj jo potrjujejo tudi druge ugotovitve. V zvezi s tem je v izpodbijanem sklepu utemeljeno izpostavljeno dejstvo, da tožničina parcela drugega dostopa nima (glej tč. 28 izpodbijanega sklepa)2; da je družba A. pred prodajo s tožničine parcele odstranila nadstrešek in za odvoz uporabila sporni dostop (glej tč. 30 izpodbijanega sklepa); nadalje dejstvo, da je družba A. v januarju 2021 zoper tožence vložila tožbo za ugotovitev služnostne pravice na podlagi priposestvovanja (kar kaže, da se je nepremičnina tožencev z njene strani uporabljala); dejstvo, da so toženci zoper družbo A. vložili nasprotno tožbo, s katero zahtevajo prepoved vznemirjanja lastninske pravice in v kateri sami navajajo, da je družba A. (so)uporablja njihovo nepremičnino; in dejstvo, da so toženci družbi A. v decembru 2020 poslali dopis, v katerem je njihov pooblaščenec navedel, da so ga toženci obvestili, da A. za dostop do svoje (sedaj tožničine) parcele uporablja sporni dostop (tč. 31 izpodbijanega sklepa). Z izpovedbo priče B. B. pa so skladne tudi izpovedba tožnice ter prič G. G. in F. E. 13. Pritožbeno sodišče zavrača tudi trditev, da je bila izpovedba priče B. B. nedosledna. Priča tako ni nikoli izpovedala, da je sporni dostop uporabila le petkrat, ampak je povedala, da jo je, ko je bila tam s stranko petič, C. C. opozorila, da vozi po njeni parceli, da tam ne sme voziti in na to, da nima služnosti.3 O tem, kolikokrat približno je bil dostop uporabljen, je prvič izpovedala ob drugem zaslišanju. Izpovedbe ni spremenila niti glede srečanja z C. C. in D. C., saj je treba njeno prvo izpovedbo glede tega brati v kontekstu vprašanja, ki ji je bilo postavljeno. Tako je priča najprej govorila o tem, da ju je srečala enkrat in opisala srečanje, kasneje pa se je vprašanje nanašalo na prehode skupaj s tožnico.

14. Pritožniki v pritožbi neutemeljeno vztrajajo, da ima tožničina nepremičnina dostop tudi z druge strani. Tega dokazni postopek ni potrdil. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje (glej razloge v tč. 28) je iz fotografij (A66 do A67) in geodetskega posnetka v prilogi B5 sicer razvidno, da hiša na tožničini nepremičnini meji na javno cesto, vendar pa s te strani ni vhoda v hišo, s te strani tudi ni poti do južnega dela tožničine nepremičnine, kjer se nahaja dvorišče in vhod, pred odstranitvijo pa se je tu nahajal tudi nadstrešek, ki je (vsaj v preteklosti) služil parkiranju vozil. Sodišče je glede druge možnosti dostopa na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo le to, da je do nepremičnine tožnice mogoče priti preko parcele G. G., ki pa je za prehod peš močno otežen, za druge oblike dostopa pa povsem neprimeren, saj gre za visok zaraščen breg. Pritožniki v pritožbi tem ugotovitvam ne nasprotujejo, niti ne pojasnijo, kje konkretno naj bi drug dostop potekal, ampak se sklicujejo le na izpovedbe prič, da ima nepremičnina dostop z druge strani. Te izpovedbe pa so, enako kot trditve tožencev, nekonkretizirane in neskladne z povzetimi ugotovitvami glede stanja v naravi. Dostop preko svoje nepremičnine je po nakupu občasno res uporabil G. G., niso pa ga uporabljali ne predstavnica družbe A. ne kupci, ki so prihajali na nepremičnino tožnice. Tožnica sama je ob zaslišanju zanikala, da bi kljub zapori dostopala do kupljene nepremičnine, to, da je bil prehod preko parcele G. G. občasno vseeno uporabljen (na primer ob prihodu inšpekcije), pa v ničemer ne spreminja ugotovitve o njegovi neprimernosti.

15. Na ugotovitev, da je bila družba A. (so)posestnica dela nepremičnine tožencev, nima nobenega vpliva dejstvo, da so jo toženci z dopisom v decembru 2020 pozvali, da preneha z vznemirjanjem njihove lastninske pravice. To, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, kaže celo nasprotno - da se je prehod uporabljal in da se je uporabljal na tožencem zaznaven način.

16. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi ugotovitev, da je družba A. tožnici, ko ji je v posest izročila kupljeno nepremičnino, sočasno nanjo prenesla tudi (so)posest na spornem delu nepremičnine tožencev, tožnica pa je nato z njo nadaljevala. Taka ugotovitev ima podlago v izpovedbah tožnice, priče G. G. in B. B., ki so povzete v tč. 33 izpodbijanega sklepa in je pritožbene navedbe ne morejo omajati. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, dokazni postopek tega, da bi sporni del svoje nepremičnine uporabljali le toženci, ni potrdil. Soposestnica tega dela je bila tudi družba A. in je zato to (so)posest lahko prenesla na tožnico. Dejstvo, da tožnica in prodajalka tega nista izrecno zapisali v kupno pogodbo, na presojo, iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v tč. 33 izpodbijanega sklepa, ne vpliva. Bistveno je, da sta se tožnica in prodajalka o prenosu posesti sporazumeli in da je prodajalka (so)posest opustila, tožnica pa jo je pridobila in z njo tudi nadaljevala. Pritožbeno sodišče glede na izpovedbo tožnice tudi ne dvomi, da je na njeni strani obstajala volja za tako pridobitev, saj kupljena nepremičnina drugega dostopa nima. Tožnica spornega dostopa po prenosu (so)posesti res ni kontinuirano uporabljala daljši čas, ampak ga je po ugotovitvi sodišča prve stopnje (brez dovoljenja) po primopredaji uporabila le enkrat, a to v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni, da je (so)posest opustila. Upoštevati je namreč treba, da je od primopredaje v marcu 2021 do nastalega motenja (prve ovire so bile na pot postavljene že 10. 4. 2021) potekel le kratek čas in da tožnica v tem času niti ni imela potrebe, da do kupljene nepremičnine vsakodnevno dostopa, saj jo je bilo treba predhodno počistiti in obnoviti in so se pogovori z izvajalci šele začeli. Pomembno je, da je bila kot (so)posestnica v položaju, da lahko izvaja dejansko oblast nad delom nepremičnine tožencev. Opustitev nadaljnjih dostopov pa ni bila njena odločitev, ampak posledica postavitve ovir s strani tožencev.

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča na podlagi 353. čl. v zvezi z 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo.

18. Ker toženci s pritožbo niso uspeli, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičeni (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 163. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino ni bil potreben, je tudi tožnica dolžna stroške, ki so ji z njim nastali, nositi sama (155. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZPP).

1 Pritožbe drugega toženca sodišče prve stopnje ob upoštevanju 344. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni vročalo v odgovor, saj je ugotovilo, da je prepozna. 2 O tem glej več v nadaljevanju obrazložitve te odločbe. 3 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 11. 3. 2022, str. 17 in 18.