Jedro

Ker je tožnica (kot porok) poravnala upnikovo terjatev, je ta prešla nanjo z vsemi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 13.205,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je dolžna plačati tožena stranka tožeči. Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.550,69 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni bil izkazan, da ni jasno, ali tožeča stranka odplačuje še kakšen drug dolg ali le tega, za katerega naj bi bila porok. Tožeča stranka ni predložila dokazil o odtegovanju pokojnine, niti ni izkazala višine zahtevka. Začasna zastopnica nima podatkov o tem, ali je tožena stranka morebiti sama odplačala dolg, tožeča stranka pa ni dokazala ničesar, na podlagi česar bi lahko sodišče z gotovostjo zaključilo, da dolg obstoji, da gre za dolg tožene stranke in v kakšni višini.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožnica pristopila k dolgu toženke do SKB banke po posojilni pogodbi, po kateri se je banki zavezala vrniti kredit v znesku 11.054,00 EUR v 180 mesečnih zaporednih obrokih, kot porok in plačnik. Zaradi neplačevanja obveznosti s strani glavnega dolžnika (toženke) je zaživela tožničina zaveza, ki je nase prevzela obveznosti in upniku izpolnila zapadle obveznosti toženke. Ker je tožnica (kot porok) poravnala upnikovo terjatev, pa je ta prešla nanjo z vsemi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1003. člen ZOR (1)).

Pritožbeni očitki, da sodišče ni ugotovilo obstoja dolga, ne njegove višine, so neutemeljeni. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasne in popolne, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je logično prepričljiva. Tožena stranka višini dolga ni nasprotovala, zato je sodišče štelo za dokazano, da je dolžna povrniti tožena tožeči znesek glavnice v višini 13.205,37 EUR (2. odstavek 214. člena ZPP (2)). Pritožnica v postopku na prvi stopnji višini zahtevka ni ugovarjala, niti se v pritožbi ne sklicuje na kakršnekoli razloge, zaradi katerih tega brez svoje krivde ni mogla storiti, zato pritožbeno sodišče v skladu s 337. členom ZPP teh navedb ne sme upoštevati.

Nedovoljeno pritožbeno novoto predstavlja tudi pritožbena navedba, da je morda tožena stranka dolg sama odplačati, tožeča pa ni dokazala, da dolg obstaja oziroma, da gre za dolg tožene stranke in višino. Gre za gole navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, ki jih ne izkaže, poleg tega gre za nedovoljene novote.

Glede pritožbenega očitka, da tožeča stranka ni predložila dokazil o odtegovanju pokojnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo pokojninske odrezke, ki se v spisu nahajajo na list. št. A 4 do A 7 iz katerih je razvidno, da je bila tožničina pokojnina obremenjena le z eno administrativno prepovedjo. Sodišče je prav tako zaslišalo tožnico in iz njegove dokazne ocene izhaja, da sodišče verjame njeni izpovedbi, da so vsa izplačila po administrativni prepovedi razvidna iz pokojninskih odrezkov, opravljena iz naslova poroštvene izjave. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča, pritožbena izvajanja tožene stranke, ki so zgolj pavšalne narave, pa je ne morejo izpodbiti.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji.

(2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99-45/2008, v nadaljevanju ZPP