Jedro

Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v enakih in podobnih zadevah potrdilo, da v tovrstnih izvršilnih zadevah upravni spor ni dopusten, je tožena stranka pravilno in v skladu z zakonom ter veljavno sodno prakso zaključila, da prošnja tožeče stranke za dodelitev BPP ne izpolnjuje zahtevanega objektivnega pogoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je služba za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na drugi stopnji za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. III U 45/2012-11 z dne 28. 2. 2013. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka prosila za dodelitev izredne in nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljnjem besedilu Bpp) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, št. III U 45/2012-11 z dne 28. 2. 2013, s katerim je bila zavržena njena tožba zoper sklep Carinske uprave Republike Slovenije, Carinski urad Celje, št. DT 493-158/2009-19 z dne 2. 8. 2011 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT 498-2-200/2011 z dne 30. 12. 2011, v zadevi dovolitve izvršbe. Po mnenju tožene stranke je sodišče pravilno zaključilo, da akt, ki ga prosilka izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ob uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo. Slednje pa je bistveno za presojo, ali ima vložitev pritožbe s katero bi tožeča stranka izpodbijala navedeni sklep izdan v zadevi dovolitve izvršbe verjeten izgled za uspeh. Glede na ustaljeno sodno prakso bi namreč pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke, tudi če bi jo sestavil pooblaščenec, ki ima opravljen pravniški državni izpit, na podlagi 67. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Na podlagi razpoložljivih podatkov je ocenila, da ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. Pristojni organ za Bpp mora namreč upoštevati tudi kriterije razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Slabo finančno stanje tožeče stranke pa samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo in zahteva plačilo odškodnine v višini 1.800 EUR in se pri tem sklicuje na določbe 32. člena (pravilno 64. člena) ZUS-1 in 30. člena ZUS-1. V tožbi navaja, da je prejemnica socialno varstvenega dodatka k pokojnini in je zato upravičena do izredne pravne pomoči po drugem odstavku 12. člena ZBPP. Zadeva pa je pomembna tudi za njen socialni položaj, saj naj bi ji bilo protipravno zarubljenih 44 EUR od socialno varstvenega dodatka k pokojnini. Z izpodbijano odločbo ji je bila onemogočena možnost za pritožbo, ki je ustavna pravica po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Izpodbijana odločba se spušča v presojo glede uspeha v pritožbenem postopku, za kar pa tožena stranka nima pristojnosti, saj to predstavlja kršitev temeljnega načela nepristranega sojenja in nepristranskosti sodišč. Nadalje navaja, da naj bi Upravno sodišče s sklepom o zavrženju III U 45/2012 z dne 28. 2. 2013 ravnalo v nasprotju s stališčem ESČP v zadevah 64185/08 in 40245/10. Višino odškodninskega zahtevka v višini 1.800 EUR utemeljuje s sodbo ESČP v zadevi 46185/08, v kateri je ESČP odločalo o višini škode povzročene zaradi kršitve pravice do pritožbe.

Sodišču zato predlaga naj ugotovi, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v temeljno človekovo pravico in naj toženi stranki naloži plačilo odškodnine v višini 1800 EUR zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožba, s katero tožeča stranka zahteva ugotovitev posega v njene človekove pravice in temeljne svoboščine glede na to, da ji je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, zagotovljeno v upravnem sporu, ne izpolnjuje procesnih predpostavk iz prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče je zato na podlagi tožbe tožeče stranke opravilo le presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov upravnega spisa. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (71. člen ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se pri presoji dodelitve Bpp kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev pomoči, med drugim tudi da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima verjeten izgled za uspeh tako, da jo je razumno sprožiti (1. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je očitno nerazumna je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

V konkretnem primeru je sporna dodelitev Bpp za vložitev pritožbe zoper sklep, s katero je bila zavržena tožba tožeče stranke v upravni zadevi III U 45/2012 Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici. S tožbo v tej zadevi je tožeča stranka izpodbijala sklep o dovolitvi izvršbe, katere izdaja je imela podlago na izvršljivem naslovu, to je odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28. 1 2009. Z navedenim sklepom o izvršbi je bilo zgolj ugotovljeno, da je odločba, s katero je bilo odločeno o pravici tožeče stranke postala izvršljiva, zato je bila dovoljena njena izvršba in določen način izvršbe. Izpodbijani sklep se zato upoštevaje drugi odstavek 5. člena ZUS-1 ne more izpodbijati v upravnem sporu, saj z njim ni bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS, kar je skladno z ustaljeno sodno prakso, potrjeno z odločitvami Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 367/2009, I Up 136/2010, I Up 95/2010, I Up 142/2011 ter I Up 74/2011. Brez dejanske in pravne podlage je zato tožbeni očitek, da je tožena stranka odločala o zadevi, ki sodi v pristojnost Vrhovnega sodišča RS. ZBPP namreč organu, ki odloča o dodelitvi Bpp nalaga, da ob ocenjevanju okoliščin in dejstev v zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči oceni, ali zadeva ni očitno nerazumna, oziroma ali ima verjeten izgled za uspeh, tako da jo je razumno sprožiti (1. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v enakih in podobnih zadevah potrdilo, da v tovrstnih izvršilnih zadevah upravni spor ni dopusten je tudi po mnenju sodišča tožena stranka pravilno in v skladu z zakonom ter veljavno sodno prakso zaključila, da prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje zahtevanega objektivnega pogoja in je pravilno v skladu z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP vlogo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno.

Ob upoštevanju navedenih razlogov tožeča stranka s tožbenimi navedbami in očitki v tem upravnem sporu na drugačno odločitev ne more vplivati. Stališče Evropskega sodišča, sprejeta v sodbah na katere se sklicuje se nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago. Iz navedenih določb namreč ne izhaja, da se v zadevah zagotavljanja brezplačne pravne pomoči mora zagotoviti brezplačna pravna pomoč v postopkih upravne izvršbe na podlagi izvršljivega pravnega naslova, ki se nanaša na stroške postopka.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je brez pravne podlage v ZUS-1 tudi odškodninski zahtevek tožeče stranke. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63.člena ZUS-1.