Jedro

Prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, ampak je njen pooblaščenec. Tako tudi zanj velja določba 3. odstavka 87. člena ZPP. Prokuristka tožene stranke v postopku ni nikoli zatrjevala (še manj pa izkazala), da navedeni pogoj izpolnjuje (torej, da je opravila pravniški državni izpit). Njena pritožba zato ni dovoljena.

Sodišče je ravnalo napačno, ko je izdalo sodbo s polno obrazložitvijo, ne da bi pred tem izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo. S tem je kršilo pravilo iz 496. člena ZPP. Takšna kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Predmet odločanja v pravdnem postopku ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne.

Izrek

I. Pritožba, vložena po I. K., se zavrže. II. Pritožba, vložena po odvetniku X, se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče (I.a točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 3576/2007 z dne 2. 7. 2007 je obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 326,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 3. točki izreka (I.b točka izreka). V preostalem delu 1. točke izreka je prej citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I.c točka izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 276,76 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper I.a, I.b, II. in III. točko izreka navedene sodbe sta pravočasno pritožbo za toženo stranko vložila njen odvetnik X in prokuristka I. K.. Odvetnik sodbo izpodbija iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. I. K. pritožbenih razlogov ne specificira, višjemu sodišču pa (smiselno) predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, zahtevku iz nasprotne tožbe pa ugodi.

3. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba, vložena po I. K., ni dovoljena, pritožba, vložena po odvetniku X, pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke, vloženi po I. K.:

5. Kot je toženi stranki višje sodišče obrazložilo že v sklepu opr. št. II Ip 3793/2010 z dne 26. 1. 2011 (v spisu na l. št. 42 do 45), je ena izmed predpostavk za dopustnost pritožbe, da jo vloži oseba, ki to pravico ima. V nasprotnem primeru pritožba ni dovoljena in jo sodišče zavrže (4. odstavek 343. člena v zvezi s 1. odstavkom 346. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Tožena stranka je pravna oseba. Kot takšna je sicer pravdno sposobna, vendar sama ne more opravljati procesnih dejanj. Ta namesto nje opravlja njen zakoniti zastopnik (32. člen Zakona o gospodarskih družbah v zvezi s 77. in 78. členom ZPP) ali od njega pooblaščena oseba (86. člen ZPP). V postopku, ki teče pred višjim sodiščem, je takšna (pooblaščena) oseba lahko odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (1. odstavek 86. v zvezi s 3. odstavkom 87. člena ZPP). Iz podatkov v AJPES izhaja, da je I. K. prokuristka tožene stranke. Prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, ampak je njen pooblaščenec. Tako tudi zanj velja določba 3. odstavka 87. člena ZPP. Prokuristka tožene stranke v postopku ni nikoli zatrjevala (še manj pa izkazala), da navedeni pogoj izpolnjuje (torej, da je opravila pravniški državni izpit). Njena pritožba zato ni dovoljena in jo je višje sodišče zavrglo (2. odstavek 89. člena v zvezi s 1. odstavkom 346. člena ZPP).

O pritožbi vloženi po odvetniku

7. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP). Pri vodenju postopka je bilo zato potrebno uporabiti posebne postopkovne določbe iz tridesetega poglavja ZPP. Pritožba tako pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je izdalo sodbo s polno obrazložitvijo, ne da bi pred tem izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo. S tem je kršilo pravilo iz 496. člena ZPP. Takšna kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Te skladno z izrecno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, da se prvostopenjske odločbe v sporih majhne vrednosti lahko izpodbijajo samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, niso dopusten pritožbeni razlog. (1) Prav tako nedopusten pritožbeni razlog predstavljajo v pritožbi ponovljena izvajanja o tem, katera ponudba zavezuje tožečo stranko, kdaj je tožeča stranka blago prejela (in da časa prejema ni izkazala), da tožeča stranka ni potiskala svinčnikov in zato do plačila po tej postavki ni upravičena ter o tem, zakaj je do reklamacije tiska na zapestnicah prišlo prepozno oziroma zakaj tožena stranka ni uveljavila jamčevačnih zahtevkov. Vse navedeno izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Višje sodišče se zato do teh navedb ni (ponovno) opredeljevalo.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se zato, ker tožena stranka ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa k sklepu izvršilnega sodišča z dne 22. 6. 2012 (s katerim je bilo odločeno o njenem ugovoru) šteje, da je tožbeni zahtevek, vložen hkrati z ugovorom zoper sklep o izvršbi, umaknila in ga ponovno uveljavila šele z vlogo z dne 20. 11. 2012. Višje sodišče soglaša s stališčem, da je bila nasprotna tožba vložena hkrati z ugovorom zoper sklep o izvršbi. To jasno izhaja iz vsebine te vloge. V njej tožena stranka navaja kakšen znesek naj bi ji tožnik dolgoval in razloge za takšno prepričanje. Hkrati predlaga, da sodišče zahtevek tožeče stranke delno pobota z zahtevkom tožene stranke, v preostalem delu pa tožeči stranki naloži v plačilo toženčevo terjatev. Dejstveni substrat, podan v ugovoru zoper sklep o izvršbi po vsebini ustreza dejstvenemu substratu iz nasprotne tožbe z dne 20. 11. 2012. Kljub temu, da izvršilno sodišče o zahtevku tožene stranke ni odločalo, to ne pomeni, da je bil slednji umaknjen. V nadaljnjem postopku nesporno vložena nasprotna tožba tako predstavlja le v pravni jezik prevedeno nasprotno tožbo, podano v ugovoru zoper sklep o izvršbi. O zastaranju toženčevih terjatev, ki jih uveljavlja z nasprotno tožbo, tako ni mogoče govoriti. Obrazložitev sodišča prve stopnje v tej smeri je zato napačna. To pa ne vpliva na pravilnost končne odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru odločanja o utemeljenosti pobotnega ugovora natančno obravnavalo utemeljenost vseh toženčevih zahtevkov. Vsakega od njih je zavrnilo tudi iz vsebinskih razlogov (predvsem zaradi pomanjkljive trditvene podlage). Neutemeljeni so tako tudi vsi pritožbeni očitki, ki ponavljajo trditve v zvezi z višino terjatve, plačilo katere tožena stranka uveljavlja z nasprotno tožbo in s pobotnim ugovorom (glede vračila plačila, ki ga je posredovala tožeči stranki za potisk zapestnic, povračilo škode in stroškov, ki jih je imela z odpovedjo nadaljnjega naročila njenega kupca in izgubljeni dobiček zaradi izgube kupca). Na takšne navedbe je jasno in obrazloženo odgovorilo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče se z njegovimi zaključki strinja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

9. Iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem I. K. in ostalih predlaganih oseb (pravilno je tudi obrazložilo, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z izvajanjem dokazov). Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je tožena stranka večkrat zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo. Ker je med strankama bilo sporno dejansko stanje, pogoji za odločitev brez izvedbe naroka niso bili izpolnjeni (454. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bi ga tako moralo izvesti. Ker ga ni, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče kljub temu ugotavlja, da bi bila razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje zgolj iz tega razloga nesmiselna in neekonomična.(2) Pravdni stranki zaradi specifičnih določb ZPP (1. odstavek 450. člena, 451. in 452. člen) na naroku ne bi mogli podajati novih navedb niti se opredeljevati do navedb nasprotne stranke, sodišče pa na njem ne bi izvajalo predlaganih dokazov. Ker izvedba naroka v sporih majhne vrednosti ni sama sebi namen, višje sodišče, kljub omenjeni kršitvi, izpodbijane sodbe ni razveljavilo.

10. Okoliščina, da je izvršilno sodišče leta 2007 dovolilo izvršbo zgolj na podlagi predloga za izvršbo, ki mu niso bile priložene verodostojne listine (račun in dobavnica), ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Šlo bi lahko kvečjemu za bistveno kršitev, ki jo je zagrešilo izvršilno sodišče in bi obremenjevala sklep o izvršbi. Od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo odločeno o toženčevem ugovoru zoper sklep o izvršbi, dalje je postopek tekel kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. in 3. odstavek 436. člena ZPP), torej kot pravdni postopek. Predmet odločanja v njem ni več zgolj presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne. Sodišče v takšnih primerih ugotavlja celotno dejansko stanje v kontradiktornem postopku. Takšno odločanje ni v ničemer odvisno od tega, ali je sklep o izvršbi temeljil na nepopolnem predlogu za izvršbo.(3)

11. Nadalje tožena stranka, v zvezi z zahtevkom za povračilo plačila zapestnic, sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni uporabilo določbe 638. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da lahko naročnik, če ima delo take napake, da je neuporabno, odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode, ne da bi prej zahteval odpravo napake. Tudi v primeru, da je delo neuporabno, je torej, pred zahtevkom za plačilo odškodnine, potreben odstop od pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obrazložilo, da v obravnavanem primeru do slednjega ni prišlo, oziroma da tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala (neizpodbojno ugotovljeno dejansko stanje). V kolikor tožena stranka od pogodbe ni odstopila, pa uporaba navedene določbe ni mogoča. Tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava tako niso utemeljeni.

12. Prav tako niso utemeljeni očitki o napačni odločitvi glede povračila pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je o njih odločilo na podlagi določbe 3. odstavka 154. člena ZPP. Skladno z njim lahko sodišče odloči, da mora stranka nasprotni stranki povrniti celotne pravdne stroške, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. V obravnavanem primeru so navedeni pogoji izpolnjeni – tožeča stranka je z zahtevkom uspela v 90%, z odločanjem o preostalih 10% pa posebni stroški niso nastali.

13. Z odvetnikovo pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako delno niso utemeljeni, delno pa ne dovoljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je to pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

15. Skladno s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) Glej npr. sodbi VSL opr. št. II Cpg 389/2011 in VSL sklep I Cpg 557/201. (2) Sodišče mora postopek voditi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, pri tem pa mora onemogočiti vsako zlorabo procesnih pravic (načelo ekonomičnosti, 11. člen ZPP).

(3) Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 57/2004