Jedro

V obravnavanem primeru je odločilna presoja, ali je obsojenec kljub protipredpisni vožnji oškodovanega kolesarja, vendarle imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira oškodovančevo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja (primerna hitrost) in tako prepreči prometno nesrečo oziroma ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za obsojenega objektivno predvidljiva in bi jo lahko preprečil. V obravnavanem primeru pa je obsojeni v križišče, v naselju, pripeljal s hitrostjo 98 km/h, torej za skoraj dvakrat prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje, ob tem, da bi nesrečo lahko preprečil že, če bi pripeljal v okviru dovoljene hitrosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem sojenju A. G. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ določena kazen enega leta zapora, za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči pa pet mesecev zapora ter po pravilih steka določena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 49. člena KZ je sodišče odločilo, da se bo obsojenemu v enotno določeno kazen zapora, če bo ta izrečena zaradi preklica pogojne obsodbe, vštela globa plačana v postopku o prekršku ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtožbo zoper obsojenega glede kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenega in nagrada njegovega zagovornika, kolikor jih je možno izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun. Obsojenemu je v pogojni obsodbi določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. 3. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočno sodbo, kot navajajo uvodoma, izpodbijajo iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja ter s plačilom stroškov kazenskega postopka obremeni proračun oziroma podrejeno, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztrajajo pri navedbah zahteve.

B.

6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, podobno kot tudi že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, izpostavljajo, da je ključnega pomena ugotovitev, ali so številne in težke kršitve cestnoprometnih predpisov s strani pokojnega oškodovanega kolesarja pretrgale vzročno zvezo med protipredpisno vožnjo obsojenca in nastalo posledico. Ob ugotovljenih dejstvih oziroma okoliščinah v zvezi z psihofizičnim stanjem oškodovanca in načinom njegove vožnje po stališču obrambe namreč ni moč sprejeti zaključka, da je bila prometna nesreča in nadaljnja prepovedana posledica za obsojenega objektivno predvidljiva in bi jo lahko preprečil. Ne le, da sodbi sodišč nižje stopnje o tem nimata razlogov, ampak se opirajoč na napačno materialnopravno stališče zadovoljita z zaključkom, da bi obsojeni, potem ko je zaznal kritično prometno situacijo, prometno nesrečo lahko preprečil, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti. Menijo, da bi stališče po katerem se povprečnemu vozniku nalaga takšno breme dolžnostnega ravnanja, ko bi naj pričakoval tako grobe oz. ekscesne ter kumulativne kršitve cestnoprometnih predpisov drugih udeležencev v prometu, v realnosti pomenilo popolno ohromitev prometa. Nižji sodišči se po stališču vložnikov nista opredelili do izpovedi prič M. A. in P. B. v zvezi z načinom oškodovančeve vožnje, prav tako kot nista ovrednotili ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, da je obsojeni oškodovanca lahko zaznal šele, ko je ta prečkal navidezno črto Clevelandske ulice (bistvena kršitev določil kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Poudarjajo, da so skladno z načelom zaupanja v cestnem prometu udeleženci dolžni računati zgolj na „razumne“ kršitve cestnoprometnih predpisov s strani drugih udeležencev, zaradi česar je zaključek nižjih sodišč v zvezi z obstojem vzročne zveze zgrešen in predstavlja kršitev kazenskega zakona. Ob ugotovitvi, da je bilo ravnanje pokojnega oškodovanca za povprečnega voznika objektivno nepredvidljivo in je pretrgalo vzročno zvezo med obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in nastalimi posledicami, je povsem nepomembno sklicevanje na načelo defenzivnega ravnanja in presojanje, ali bi obsojeni v nastali kritični prometni situaciji prometno nesrečo lahko preprečil. 7. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Pri uveljavljanju kršitev kazenskega zakona z zahtevo za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izhajati iz dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je obsojenec obravnavanega dne kršil predpise o varnosti cestnega prometa, ko je kot voznik osebnega vozila, torej kot udeleženec v cestnem prometu, v nasprotju z določili prvega in drugega odstavka 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v Ljubljani vozil po Clevelandski proti Šmartinski cesti, s hitrostjo 98 km/h, torej s preveliko hitrostjo, ki je ni prilagodil svojim sposobnostim, vožnji v naselju (kjer je omejitev hitrosti 50 km/h) in bližini prehoda kolesarske steze. Vinjeni oškodovanec A. P. se je v tistem trenutku s kolesom pripeljal z obsojenčeve leve, skozi rdečo luč naravnost v križišče Kopne poti in Clevelandske ulice proti Beblerjevemu trgu. Obsojeni, ki je v križišče Clevelandske ulice in Beblerjevega trga sicer zapeljal v trenutku ko je na semaforju gorela zelena luč, je kljub zaviranju z desno polovico sprednje strani vozila silovito trčil v desno stran kolesa in kolesarja, tako da je kolesarja vrglo na pokrov motorja, na vetrobransko steklo, zatem pa naprej v smeri vožnje osebnega avtomobila, kjer je po 26,55 metrih padel na vozišče Clevelandske ulice ter po 7,1 metrih drsenja po vozišču obležal in kasneje zaradi hudih poškodb umrl. 8. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 284/2005 z dne 27. 10. 2005 pojasnilo, da je potrebno načelo zaupanja v cestnem prometu (2. odstavek 2. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1), skladno s katerim sme udeleženec v cestnem prometu pričakovati, da bodo tudi drugi udeleženci spoštovali cestnoprometne predpise, obravnavati tudi v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da mora udeleženec v cestnem prometu bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev in da mora storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Kazensko pravo ne pozna deljene krivde. V primeru (takšen je tudi obravnavani), ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice in storilca praviloma ne ekskulpira kršitev predpisov s strani drugih oseb, če tudi sam krši predpise. S stališča naravne vzročnosti je sicer res, da je tudi protipredpisna in agresivna vožnja vinjenega oškodovanca skozi rdečo luč prispevala k nastanku prometne nesreče, vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za prometno nesrečo v ravnanju obsojenca ali ne. Ravnanje oškodovanca je pomembno le toliko, kolikor predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obsojenčevo ravnanje) povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na pogoj (na primer, če bi se oškodovanec nenadoma pojavil tik pred vozilom obsojenca, kot to primeroma navaja pritožbeno sodišče)- le v tem primeru bi šlo za tako hudo kršitev cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanca, da bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami.

9. V obravnavanem primeru je odločilna presoja, ali je obsojenec kljub protipredpisni vožnji oškodovanega kolesarja, vendarle imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira oškodovančevo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja (primerna hitrost) in tako prepreči prometno nesrečo oziroma ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za obsojenega objektivno predvidljiva in bi jo lahko preprečil. 10. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje, ki sta sledili ugotovitvam izvedenca cestnoprometne stroke in katerim z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno oporekati (drugi odstavek 420. člena ZKP), kolesar v mestnem semaforiziranem križišču, kjer poteka tudi označena kolesarska pot, za obsojenega ni pomenil nepričakovane ovire in je bil v njegovem vidnem polju. Oškodovanec je namreč v križišče zapeljal po vozišču nadvoza nad obvoznico, po levi strani mimo vozil M. A. in P. B., ki sta stali pri rdeči luči in vozili katerih na strehah nista imeli tovora, ki bi obsojenemu utegnil zakrivati pogled na smer in hitrost vožnje oškodovanca. Tudi sam obsojeni pa je v svojem zagovoru pojasnil, da je kolesarja videl na razdalji 40 metrov pred križiščem, ko je bil ta že na cestišču. Sodišče je sledilo ugotovitvam izvedenca cestnoprometne stroke in ugotovilo, da bi obsojeni v primeru, da bi vozil z dovoljeno hitrostjo 50 km/h, ob reakcijskem času 1,2 sekunde, z običajnim zaviranjem lahko ustavil 13,7 metrov pred mestom trčenja. Za povprečnega voznika kot je bil obsojeni, je bil kolesar brez dvoma predvidljiv, saj bi v ugotovljenih okoliščinah z zmanjšanjem hitrosti prometno nesrečo lahko preprečil. Pravilen je zato zaključek nižjih sodišč, da v konkretnem primeru ravnanje oškodovanca ni izključilo vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami. Načeloma je pritrditi navedbam zahteve, da se obsojenemu ni očitala vožnja z nedovoljeno (prekoračeno) hitrostjo, ampak vožnja z neprilagojeno hitrostjo (kršitev po drugem in prvem odstavku 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa). Toda tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v konkretnih okoliščinah najvišja dovoljena hitrost (50 km/h) hkrati pomenila tudi značilnostim prometa prilagojeno hitrost vožnje. Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče je v naseljih hitrost vožnje omejena na 50 km/h prav zato, ker je na takšnih odsekih vozišč promet bolj gost, prepleten s prehodi za pešce in kolesarskimi stezami, kar od udeležencev v cestnem prometu (še posebej voznikov motornih vozil) zahteva posebno pazljivost. V obravnavanem primeru pa je obsojeni v križišče, v naselju pripeljal s hitrostjo 98 km/h, torej za skoraj dvakrat prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje, ob tem, da bi nesrečo lahko preprečil že, če bi pripeljal v okviru dovoljene hitrosti. O naključju v takšni situaciji ni moč govoriti.

11. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da se nižji sodišči v zvezi z vprašanjem objektivne predvidljivosti in preprečljivosti prometne nesreče nista opredelili do izpovedi prič M. A. in P. B. ter ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, pa ne utemeljujejo smiselno zatrjevane kršitve določil kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ampak dejansko predstavljajo način izpodbijanja pravnomočne sodbe iz razloga zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.