Jedro

Procesna predpostavka za vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je dovoljenje predsednika stečajnega senata za vložitev tožbe. Okoliščina, da je sodišče zadevo obravnavalo, čeprav stečajni upravitelj obstoja dovoljenja v tožbi ni zatrjeval, niti ni dovoljenja priložil tožbi, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče obstoj dovoljenja ugotovilo na drug način.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj tožeče stranke in zavrglo tožbo. Tako je odločilo zato, ker tožeča stranka tožbi ni priložila dovoljenja predsednika stečajnega senata za vložitev tožbe in dovoljenja v tožbi ni niti omenila.

Sklep sodišča druge stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču, da vsebinsko odloči o pritožbi tožene stranke.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovna državna tožilka je pri pregledu spisa ugotovila, da se v prilogi spisa A6 nahaja dovoljenje predsednika stečajnega senata za vložitev obravnavane tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj tožeče stranke (kar je razvidno tudi iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Zato po njenem mnenju sklep sodišča druge stopnje v nasprotju z listinami v spisu navaja, da stečajni upravitelj ni imel potrebnega dovoljenja za vložitev tožbe. To po njenem mnenju pomeni, da "je v sklepu sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar sklep pritožbenega sodišča navaja v razlogih odločitve o vsebini listin oziroma zapisov v spisu", kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je v zvezi z razlogi o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini listin ali zapisnikov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Za tako kršitev pa v obravnavanem primeru ne gre.

Pritožbeno sodišče namreč sploh ni razlagalo vsebine listine, na kateri je dovoljenje predsednika stečajnega senata, ker se je postavilo na stališče, da ni pomembno, kakšna je ta vsebina, saj bi moralo biti dovoljenje priloženo že tožbi, sicer ga ni moč upoštevati. To stališče ni procesnopravno, ampak materialnopravno stališče, ki pa je po oceni Vrhovnega sodišča napačno.

Določbe 129. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Uradni list RS 67/93, 39/97 in 52/99) predpisujejo različne predpostavke za vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Med njimi je v tretjem odstavku predpisano, da sme stečajni upravitelj vložiti tako tožbo samo z dovoljenjem predsednika stečajnega senata. Obstoj takega dovoljenja je torej procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe. Če dovoljenja ni, tožba ni dopustna in jo mora sodišče po določbi petega odstavka 81. člena ZPP zavreči. Za uporabo te procesne določbe pa je določba tretjega odstavka 129. člena ZPPSL materialnopravna določba. To materialnopravno določbo je pritožbeno sodišče uporabilo zmotno, ko se je postavilo na stališče, da je treba dovoljenje predsednika stečajnega senata obvezno priložiti tožbi, sicer ni upoštevno. Česa takega namreč tretji odstavek 129. člena ZPPSL ne predpisuje.

Predpisuje samo, da mora biti za vložitev izpodbojne tožbe dovoljenje dano. Zato ima zahteva za varstvo zakonitosti prav, ko trdi, da je razlaga, da mora biti obvezno priloženo tožbi, materialnopravno zmotna. Tako stališče je Vrhovno sodišče res zavzelo v sklepu III Ips 135/97 z dne 14.5.1997, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče. Vendar je v tisti zadevi revident predložil dovoljenje predsednika stečajnega senata šele z revizijo in je situacija drugačna od te v sedaj obravnavani zadevi. V sedaj obravnavani zadevi namreč ni sporno, da je bilo pred izdajo sodbe na prvi stopnji dovoljenje že v spisu (kako je prišlo tja, ni pomembno). V podobni situaciji pa je Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 80/2000 z dne 26.10.2000 zavzelo sledeče stališče: "Procesna predpostavka za vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je dovoljenje predsednika stečajnega senata za vložitev tožbe. Na obstoj dovoljenja mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Toda okoliščina, da je sodišče zadevo obravnavalo, čeprav stečajni upravitelj obstoja dovoljenja v tožbi ni zatrjeval, niti ni dovoljenja priložil tožbi, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče obstoj dovoljenja ugotovilo na drug način." Zahteva za varstvo zakonitosti torej utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava - tretjega odstavka 129. člena ZPPSL.

Zmotna uporaba materialnega prava ima praviloma za posledico ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in spremembo izpodbijane odločbe po prvem odstavku 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP. Vendar pa v tem primeru sprememba sklepa ni možna, ker sodišče o obstoju procesne predpostavke ne more izdati pozitivne odločbe. Zato je moralo napadeni sklep razveljaviti in vrniti zadevo pritožbenemu sodišču, da vsebinsko odloči o pritožbi tožene stranke.