Jedro

Pogostejše obiskovanje bolnih "staršev" ni "drug upravičen razlog" iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, ker ni izkazana upravičena potreba daljšega prebivanja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 15.11.1994, s katero ta ni ugodil njeni vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja, da že iz vloge z dne 31.8.1994 izhaja tožničin namen pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje le zaradi lažjega prihoda v Republiko Slovenijo, saj si mora sicer kot državljanka Republike Srbije za vsakokratni prihod v Slovenijo pridobiti prihodnji vizum. Uradni zaznamek z dne 23.9.1994, v katerem je zabeleženo, da se je na vabilo za dopolnitev vloge namesto tožnice zglasil pri upravnem organu njen oče in pojasnil, da je tožnica odpotovala v Beograd, kjer je zaposlena, pa tudi kaže, da prosilka ni nameravala ostati v Republiki Sloveniji dalj časa, da bi skrbela za bolnega očeta. Zato je prvostopni organ pravilno presodil, da zgolj težave pri pridobitvi prihodnjega vizuma ne morejo šteti za "drug upravičen razlog" iz 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91). Pritožbeno navedbo, da tožnica želi pričeti v RS z opravljanjem samostojne poklicne dejavnosti, ker bi le tako lahko živela s starši, je tožena stranka zavrnila, saj tožnica niti ob vložitvi vloge niti ob pritožbi ni predložila dokaza, da je v Republiki Sloveniji zaposlena oziroma, da opravlja samostojno poklicno dejavnost. Dejstva, ki bodo dokazovala, da ima stranka upravičen razlog za daljše prebivanje in so nastala šele po izdaji odločbe organa prve stopnje, so lahko po mnenju tožene stranke le podlaga za ponovno vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka z izpodbijano odločbo ni pravilno ugotovila, da ni podan "drug upravičen razlog" po 2. odstavku 13. člena Zakona o tujcih. Tožnica je že v svoji pritožbi obširneje razložila razloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki jih je tudi utemeljila z dokazi, to je s potrdili o zdravstvenem stanju svojih staršev, za katere v času njune bolezni nihče ne skrbi. Dolgotrajnost postopkov za pridobitev turističnega vizuma pa je le posredni razlog, ki je prispeval k odločitvi za vložitev prošnje. Tožnica predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka v tej zadevi pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi pravilno odločila, za kar sta imela podlago v določbi 2. odstavka 13. člena ZTuj in v podatkih ter listinah v upravnih spisih. Na navedeni pravni podlagi tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožnica ni izkazala dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je utemeljeno njeno daljše prebivanje v Republiki Sloveniji. "Pogostejše obiskovanje staršev, zlasti bolnega očeta", kar je po pravilni ugotovitvi tožene stranke razlog, ki ga je tožnica uveljavljala v svoji vlogi, tudi po presoji sodišča niso dejstva, ki predstavljajo "drug upravičen razlog" iz 2. odstavka 13. člena ZTuj. Citirana zakonska določba namreč našteva pogoje, ki upravičujejo tujcu daljše prebivanje v državi, nato pa še dopušča, da prosilec izven teh, v zakonu naštetih, izkaže "drug upravičen razlog", zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno. Navedeni zakonski pogoj je nedoločen pravni pojem in so okoliščine, ki ga po vsebini v konkretnem primeru napolnjujejo, lahko različne, vendar pa morajo izhajati iz upravičenosti daljšega prebivanja v Sloveniji, to je daljšega od 3 mesecev, kot je sicer praviloma dovoljeno bivanje tujcu na podlagi izdanega potnega lista in vizuma po 1. odstavku 13. člena ZTuj. "Pogostejše obiskovanje bolnih staršev" ali kot navaja tožnica v tožbi "skrb za starše v času njune bolezni" tudi po presoji sodišča ni "drug upravičen razlog", ker ob neizpodbijani okoliščini, da je tožnica zaposlena v Beogradu, upravičena potreba daljšega prebivanja ni izkazana. Zato dejansko stanje ni nepravilno ugotovljeno in tudi ne gre za nepravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljeno tožbo je sodišče moralo zavrniti na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS, ki jo je v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije uporabilo kot republiški predpis (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).