Jedro

V obravnavani zadevi je po presoji sodišča bistveno to, da v vsakem primeru odškodninska terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala, in ker se je škodni dogodek pripetil leta 1979, je v vsakem primeru kakršnakoli odškodninska terjatev zastarala najkasneje do konca leta 1984. Na to dejstvo ne morejo vplivati tožnikove navedbe o tem, da mu je priznan status vojnega invalida, saj gre pri postopku za priznanje statusa vojnega invalida in pri tožbi zaradi uveljavljanja odškodnine za dve različni zadevi, ki jih obravnavajo različni organi. Tožnik sicer navaja, da naj bi že leta 1979 uveljavljal odškodnino, vendar pa niti iz prilog k tožbi niti iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bil kakšen odškodninski zahtevek vložen v času do leta 1984 in bi bila v zvezi s tem kakšna odprta zadeva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zaradi škodnega dogodka med služenjem vojaškega roka v JLA leta 1979 ter kot oprostitev stroškov postopka. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zaradi škodnega dogodka med služenjem vojaškega roka v JLA leta 1979 ter kot oprostitev stroškov postopka. V obrazložitvi se nadalje tožena stranka sklicuje na določilo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči poleg finančnega pogoja kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med drugim predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tožena stranka je na podlagi dokazil v zvezi s škodnim dogodkom med služenjem vojaškega roka leta 1979 ugotovila, da uveljavljanje odškodnine zaradi zastaranja odškodninske terjatve ni več mogoče. V 352. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 97/2007 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju OZ) je v 2. odstavku določeno, da odškodninska terjatev zastara v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala. To je objektivni rok, ki je neodvisen od subjektivnega roka, ki določa, da terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Na podlagi navedenega tožnik nima možnosti za uspeh, ker predmetni odškodninski zahtevek izvira iz škodnega dogodka iz leta 1979, ko je služil vojaški rok in je zahtevek na podlagi 2. odstavka 352. člena OZ že zastaral. Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi navaja, da mu je tožena stranka lansko leto v navedeni zadevi že dodelila brezplačno pravno pomoč in mu je v ta namen določila odvetnika A.A. Kasneje mu je odvetnik rekel, naj si izbere drugega odvetnika za zastopanje v tej zadevi. Zaradi tega je ponovno vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Z vsemi dokazili je dokazal, da izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Nadalje navaja, da bi se vse dalo urediti že do leta 1984, da je vojni invalid že od leta 1979, da pa mu je status vojnega invalida priznan šele leta 1997. Med služenjem vojaškega roka se je trajno ponesrečil in je bil zaradi tega predčasno odpuščen iz vojaške službe. Zdravniška komisija v vojski ga je ocenila kot nesposobnega in mu dejala, da bi se moral upokojiti. Ministrstvo za obrambo v Ljubljani ga je že takrat pošiljalo na različne preglede in je bilo rečeno, da je njegovo stanje brez posebnosti in da je sposoben za vojaško službo. Do leta 1997 ni dobil nobene invalidnine. Slovenija bi morala po osamosvojitvi leta 1991 prevzeti skrb za izplačilo. Poslal je tudi specifikacijo, ki po njegovem mnenju predstavlja en milijon evrov. Prav tako se je obrnil tudi že na Svet EU v Ljubljani. Odgovor je bil, da se mu mora škoda izplačati, lahko tudi v renti. Nadalje navaja, da je škodo terjal že leta 1979 in si inštitucije njegovo zadevo samo podajajo. Nadalje navaja, da mu je tudi odvetnik B.B. rekel, da se mu škoda mora izplačati. Prav tako se je obrnil tudi na medije. Nadalje meni, da je Republika Slovenija tista, ki je dolžna, da ga obvesti, na koga se obrniti zaradi izplačila odškodnine. Ne strinja se s tem, da bi zamudil kakršenkoli rok za svoje zahtevke. Nadalje tudi navaja, da je bil za primer škode zavarovan. Tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, prosi pa tudi za oprostitev plačila sodnih taks ter stroškov postopka zaradi prenizkih dohodkov, da ne bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ugotovila, da uveljavljanje odškodnine zaradi zastaranja odškodninske terjatve ni več mogoče, saj skladno z 2. odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev zastara v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala. Na podlagi navedenega tožnik nima možnosti za uspeh, ker predmetni odškodninski zahteve izhaja iz škodnega dogodka iz leta 1979. Res je, da je bila tožniku enkrat že dodeljena brezplačna pravna pomoč v zvezi z razumnostjo vložitve odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi kršitve človekovih pravic, vendar je dodeljeni odvetnik presodil, da vložitev odškodninske tožbe ne bi bila smiselna. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da uveljavljanje odškodnine zaradi zastaranja odškodninske terjatve ni več mogoče, saj je v 2. odstavku 352. člena OZ določeno, da odškodninska terjatev zastara v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala in zato tožnik nima možnosti za uspeh, ker predmetni odškodninski zahtevek izvira iz škodnega dogodka iz leta 1979, ko je služil vojaški rok. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča bistveno to, da v vsakem primeru odškodninska terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala in ker se je škodni dogodek pripetil leta 1979, je v vsakem primeru kakršnakoli odškodninska terjatev zastarala najkasneje do konca leta 1984. Na to dejstvo ne morejo vplivati tožnikove navedbe o tem, da mu je priznan status vojnega invalida, saj gre pri postopku za priznanje statusa vojnega invalida in pri tožbi zaradi uveljavljanja odškodnine za dve različni zadevi, ki jih obravnavajo različni organi. Sodišče tudi ne more upoštevati tožbenih navedb v tistem delu, ko tožnik navaja, da naj bi bil s strani drugih obveščen o tem, da mora biti odškodnina izplačana, saj je tudi ta navedba nerelevantna ob upoštevanju zgoraj navedenega dejstva. Za ta upravni spor so irelevantne tudi tožbene navedbe o tem, da je bil tožniku enkrat že dodeljen odvetnik A.A., po mnenju katerega odškodninska tožba ne bi bila smiselna. Tožnik tudi navaja, da naj bi že leta 1979 uveljavljal odškodnino, vendar pa niti iz prilog k tožbi niti iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bil kakšen odškodninski zahtevek vložen v času do leta 1984 in bi bila v zvezi s tem kakšna odprta zadeva. Iz prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči izhaja, da tožnik prosi za pravno pomoč za odškodninsko tožbo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin, kar je mogoče razumeti, da želi, da bi se vložilo tožbo zaradi dogodka iz leta 1979, taka tožba pa tudi po mnenju sodišča ne bi imela izgleda za uspeh zaradi poteka petletnega zastaralnega roka.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni posebej odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik po 10. členu Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08) v tem postopku oproščen plačila sodnih taks, torej je plačila taks oproščen že na podlagi samega zakona.