Jedro

Rok za pritožbo ne more začeti teči z vročitvijo sodbe možu tožeče stranke in ne prej, preden mož ne izroči sodbe ženi v lastne roke.

Ker sodišče ni razčiščevalo katerega dne je bila sodba tožeči stranki dejansko izročena, ni jasno, kako je prišlo do zaključka, da je bilo 29.4.1996, ko je bila sodba nesporno vročena možu, vročena tudi tožnici. Izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe je bilo zato potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se dokončna odločba toženca, številka P-188.709 z dne 6.7.1995 spremeni tako, da se ugodi njenemu predlogu za obnovo postopka in da se ji prizna višja pokojnina. Ugotovilo je, da je toženec pravilno odločil, ko je z navedeno odločbo zavrgel predlog za obnovo postopka z obrazložitvijo, da je potekel petletni rok ter da ne gre niti za obnovitveni razlog iz 2. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, kar je tožnica uveljavljala v sodnem postopku.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa, kot izhaja iz obrazložitve pritožbe, zaradi napačne uporabe prava. Navaja, da je dokument, na podlagi katerega bi ji morala biti priznana višja pokojnina, potrdilo prim. dr. N. in prim. dr. K. ki sta ga izdala ob njenem odhodu v pokoj. To potrdilo se je izgubilo in meni, da namenoma. Poslala ga je na Republiški komitet, žal pa ga ni dala fotokopirati. Zanesla se je na poštenost. Po tolikih letih ni več mogoče uvesti kazenskega postopka. Nadalje opisuje svoje delo ter meni, da bi dr. F. K. kot priča lahko potrdil, kaj je delala v službi in da je njeno delo spadalo v kategorijo, ki jo zahteva in ki bi ji morala biti priznana na podlagi navedenega potrdila.

Toženec v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila tožničina starostna pokojnina prevedena s 1.1.1965 na podlagi odločbe Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje z dne 28.6.1965. Predlog za obnovo postopka z dne 9.2.1995 je zato vložen po preteku petletnega objektivna roka. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Tožnica v odgovoru z dne 29.3.1996 na odgovor toženca na pritožbo vztraja pri dosedanjih navedbah.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbene sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi pravilno uporabljenega prava o zahtevku pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi pravilno in temeljito obrazložilo ter se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje.

Nesporno je, da je bila tožnici priznana s strani toženca pokojnina z odločbo z dne 10.3.1962 in prevedena z odločbo z dne 28.6.1965. Nadalje je nesporno, da je tožnica dne 9.2.1995 priporočeno po pošti tožencu poslala vlogo, datirano z 7.2.1995, v kateri je zahtevala razvrstitev v višjo kategorijo delovnega mesta zaradi višje odmere starostne pokojnine. V njej se sklicuje na že navedeni izgubljeni dokument ter opisuje svoje delo. Vlogo je toženec, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 28.6.1965 o prevedbi dotedanje osebne pokojnine s 1.1.1965 na starostno pokojnino. Tožnica je torej v postopku pri tožencu predlagala obnovo postopka, zaključenega 28.6.1965, na podlagi zatrjevanega dokumenta, ki naj bi predstavljal novo dejstvo oz. nov dokaz v smislu 1. odst. 249. člena ZUP.

Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da je ob upoštevanju tega obnovitvenega razloga toženec pravilno presojal, ali je predlog za obnovo postopka vložen v roku 5 let od vročitve odločbe iz leta 1965 stranki ter tudi pravilno ugotovil, da je ta rok nedvomno potekel in iz tega razloga v skladu z 255. členom, v zvezi s 3. odstavkom 252. člena ZUP predlog zavrgel. Ker je tožnica šele v tožbi navajala, da je bila odločba, ki jo želi obnoviti, izdana kot posledica dejanja, ki je kaznivo dejanje ter s tem uveljavljala, da naj bi šlo v postopku pri tožencu za obnovo po 2. točki 249. člena ZUP, je prvostopno sodišče pravilno presojalo tudi, ali je izkazan ta obnovitveni razlog ter pravilno uporabilo določbe 253. člena ZUP in določbe ostalih, s tem povezanih členov, ki jih je tudi citiralo.

Pravilno je zaključilo, da tožnica, ne samo, da ni predložila nobenega dokumenta, marveč tudi ni izkazala okoliščin, da kazenskega postopka ni mogoče izvesti ali, da obstojajo okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče uvesti, ali drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je določen dokument izgubil, ali da je s tem v zvezi celo podan sum o storjenem kaznivem dejanju (254. čl. v zv. s 253. čl. ZUP).

Tožnica tudi v pritožbi samo trdi, enako kot v tožbi in v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je bilo s tem, ko naj bi se izgubil dokument, storjeno kaznivo dejanje. Ta trditev pa ne zadostuje kot obnovitveni razlog, kar je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče. Pravilno je obrazložilo določbe 253. člena ZUP-a ter tudi določbo 254. člena, pri tem pa je v obrazložitvi sodbe prišlo do očitne pisne pomote (1. odstavek na 4. strani) in bi moralo biti zapisano namesto "v navedeni določbi 253. člena...", pravilno "v navedeni določbi 254. člena...".

Ker torej tožnici ni uspelo dokazati, da je bila odločba iz leta 1965 izdana kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka 249. člena zakona, v zvezi z 1. odstavkom, 2. točko 252. člena ter v zvezi s 4. odstavkom 252. člena in v zvezi z določbami 253. ter 254. člena zakona), k drugačni odločitvi, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče, ne bi mogel prispevati niti v pritožbi predlagani dokaz za zaslišanje dr. F. K. kot priče. Ta naj bi, kot navaja pritožba, vedel izpovedati o delu v službi ter da je le-to spadalo v višjo kategorijo in torej ne o vprašanju, ali je odločba iz leta 1965 posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.