Jedro

ZPVAS napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je ugotovilo, da spada v zapuščino še pozneje najdeno premoženje v skupni lastnini zapustnika in ostalih skupnih lastnikov, kot je to razvidno iz I. točke sklepa. Odločilo je, da se pozneje najdeno premoženje prenese na zapustnikove dediče A. A., B. A. in C. A., za vsakega do 1/3 (II. točka sklepa). Odredilo je še ustrezen zemljiškoknjižni vpis po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (III. točka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi zahtevku pritožnikov, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navajata, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Po določbi 81. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po denacionalizacijski odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni te izrecne navedbe, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Prvo sodišče ni upoštevalo 81. člena ZDen. Zapustnik v oporoki ni razpolagal s podržavljenim premoženjem. Prvo sodišče ni ugotavljalo, kdo so zakoniti dediči zapustnika. Zakoniti dediči so dosegli sporazum, da bodo vsi dedovali denacionalizirano zapuščino po enakih delih. Prvo sodišče bi moralo zato priznati pritožnikoma položaj dedičev zapustnika. Oporočni dedič sploh ni podal denacionalizacijskega zahtevka, prav tako pa tudi ne tožbenega zahtevka za pripadajočo odškodnino, kot je to razvidno iz sodne poravnave, priložene pritožbi. Status upravičenega predlagatelja in tožnika je bil priznan le D. A. kot skupnemu pooblaščencu, kar prav tako dokazuje, da je prvo sodišče nezakonito odločilo. Sklicevanje prvega sodišča na 84. člen Zakona o dedovanju (ZD) je glede na povedano neupoštevno. Prvo sodišče tudi ni ugotovilo pravilnega obsega dodatne zapuščine. Izrek sklepa je nerazumljiv, saj bi moralo prvo sodišče odločiti tudi o uveljavljanih dednopravnih zahtevkih pritožnikov, česar pa ni storilo.

3. Dediči A. A., B. A. in C. A. niso odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapustniku je bilo po izdaji sklepa o dedovanju O 7/1951 z dne 31. 1. 1951 vrnjeno premoženje, in sicer na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Gre za premoženje, katerega skupni lastnik (z ostalimi skupnimi lastniki) je bil kot član M. (agrarne skupnosti) tudi zapustnik.

6. Takšno premoženje se šteje za pozneje najdeno premoženje, ker je bil zapustnik ob njegovi vrnitvi že mrtev, dedovanje teh premoženjskih pravic pa se izvede po določbah ZD (drugi odstavek 8. člena ZPVAS). Čeprav gre za vračanje podržavljenega premoženja, je treba za njegovo dedovanje upoštevati določbe ZD, ne pa določb ZDen, saj ne gre za vračanje podržavljenega premoženja po določbah ZDen. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, da bi moralo prvo sodišče uporabiti določbe ZDen (zlasti 81. člen tega zakona).

7. ZPVAS torej napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Po zapustniku je dedoval njegov oporočni dedič E. A. (roj. ... 1933). Ker je umrl (v oklicnem postopku se zapustnikova hči F. F. oziroma njeni dediči niso javili), prvo sodišče pa je ugotovilo, da je bila zapustnikova volja z vidika prvega odstavka 84. člena ZD takšna, da je edini dedič njegovega premoženja oporočni dedič (pritožbeno sodišče se strinja s to ugotovitvijo, katere pritožba konkretizirano niti ne izpodbija), so lahko dediči pozneje najdenega premoženja le pravni nasledniki oporočnega dediča, ne pa tudi zakoniti dediči zapustnika iz drugega dednega reda. Prvemu sodišču se zato ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, kdo so zapustnikovi zakoniti dediči. 8. Dediči oporočnega dediča so bili njegova žena G. A. in sinovi A. A., B. A. in C. A. Ker je umrla tudi vdova oporočnega dediča, njeni dediči pa so bili prej omenjeni sinovi, slednji dedujejo tudi pozneje najdeno premoženje zapustnika. Odločitev prvega sodišča je zato pravilna, saj pritožnika nista dediča pozneje najdenega premoženja zapustnika.

9. Sklicevanje pritožnikov na zatrjevani sporazum o dedovanju med vsemi zakonitimi dediči zapustnika je neupoštevno, saj pritožnika nista predložila nobenega sporazuma z zatrjevano vsebino. Nepomembno je, kdo je vložil zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja. Iz sodne poravnave, priložene pritožbi, izhaja le to, da obstaja po zapustniku še dodatno pozneje najdeno premoženje (odškodnina po 10. členu ZPVAS), ki pa v izpodbijanem sklepu ni bilo zajeto. Zato bo prvo sodišče moralo v nadaljevanju postopka odločiti z novim dodatnim sklepom o dedovanju tudi o dedovanju tega premoženja. Pozneje najdeno premoženje zapustnika predstavlja njegov nedoločen delež na skupni lastnini; na podlagi izpodbijanega sklepa bo v korist njegovih dedičev namesto zapustnika kot dosedanjega skupnega lastnika vknjižena sprememba posameznega imetnika pri skupni lastnini.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).