Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je toženec s svojim načinom vožnje povzročil nevarno situacijo, kakor skuša prikazati tožnica v pritožbi. Tožničino ravnanje, ko se je povzpela na stopnico traktorja in je želela odpreti vrata ter tožencu preprečiti nadaljnjo vožnjo, namreč predstavlja nevarno in neprimerno ravnanje. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da bi se takšnemu ravnanju oziroma nevarnosti izognil vsak razumen človek. Tožnica je s svojim zavestnim ravnanjem nase prevzela tveganje negativne posledice za ustvarjeno nevarno situacijo in je zaradi tega njenemu ravnanju pripisati pretežni vzrok za nesrečo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 25. 10. 2016, v deležu 30% (točka I izreka), odločanje o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka pa je pridržalo za končno sodbo (točka II izreka).

2. Zoper vmesno sodbo sta po svojih pooblaščencih pritožbi vložili obe pravdni stranki, tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pa iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP.

Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmotno odločitev, prav tako pa je obrazložitev sodbe v nasprotju sama s seboj oziroma je obrazložitev v točki 12 sodbe v nasprotju z obrazložitvijo v točkah 15, 16 in 20 sodbe, saj iz sodbe najprej izhaja, da je izvedenec ugotovil, da je mogoč način poškodovanja, kot ga navaja tožnica, in sicer da je bil ob ponovnem prihodu tožnice traktor že prižgan, a je stal na mestu in je tožnica na traktor stopila, preden je le-ta speljal, nato pa zaključi, da ne verjame tožnici, da je toženec speljal šele, kot je bila že na traktorju, saj je na ogledu navajala, da je ob njenem ponovnem prihodu iz hiše toženec s traktorjem že zapeljal 2 do 3 metre naprej. Takšna izpovedba na ogledu pa nikakor ne pomeni, da je traktor peljal naprej, ko se je tožnica povzpela nanj, ampak da se je naprej pomaknil medtem, ko je bila tožnica v hiši. Izkustveno sprejemljivo je, da se je v času pogovora s policijo toženec pomaknil naprej za 2 do 3 metre. Ko je tožnica stopila na stopnico traktorja, pa je toženec ponovno speljal in se ustavil šele, ko je videl, da je tožnica padla, zatem pa je traktor prevozil še nekaj metrov. Glede na navedeno je verjeti tožnici, da je stopila na stopnico traktorja, ko je bil le-ta v mirujočem stanju. Prav tako je v nasprotju obrazložitev sodbe, iz katere izhaja, da izvedenec ugotavlja, da je traktor, ko se je prvič ustavil in ko se je ustavil po škodnem dogodku, prevozil pot 7,8 m in za to pot porabil najkrajši še možni čas 4,6 sekunde, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je traktor porabil 5,6 sekund in ne 4,6 sekund. Ker je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter posledično tožnici ni mogoče pripisati vzroka za nesrečo. Podrejeno tožnica navaja, da tudi v kolikor bi bil traktor v premikajočem stanju (največ 7 km/h), je odločitev sodišča, da naj bi bil toženec za nesrečo odgovoren zgolj 30%, materialnopravno zmotna. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi toženec tožnico, ki se je približala traktorju, moral opaziti in bi moral traktor ustaviti takoj, ko bi presodil, da lahko s svojim načinom vožnje povzroči nevarno situacijo, kar pomeni, da bi bilo mogoče tožnici pripisati delež soprispevka zgolj v višini 15%. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo vmesne sodbe z ugotovitvijo, da je toženec v celoti odškodninsko odgovoren za tožnici nastalo škodo, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v pritožbi vztraja pri tem, da je ugovor zastaranja utemeljen, saj je bila tožba vložena izven triletnega roka. Tožnica je bila odpuščena iz bolnišnice 28. 10. 2016, tožba pa je bila vložena 29. 10. 2019 (kot izhaja iz žiga sodišča). Med pravdnima strankama že vsaj 10 let traja spor glede koriščenja sporne poti do gozda. Ker se je tožnica dvakrat približala traktorju, ko je le-ta bil v pogonu, je sama odgovorna za škodni dogodek. Toženec ne vidi nobene krivdne odgovornosti na svoji strani, saj škodnega dogodka ni povzročil namenoma, niti iz malomarnosti. V njegovem ravnanju ni najti nobene protipravnosti. Tožnica je namenoma povzročila namišljen škodni dogodek, da bi pridobila premoženjsko korist. S približevanjem traktorju je sama povzročila nevarnost. Toženčeva vožnja ni bila vzrok za škodni dogodek. Vsa dejanja tožnice so bila za toženca nerazumna in nepredvidljiva, saj ni mogel pričakovati, da bo želela tožnica vstopiti v premikajoči se traktor. Tožnica je padla izključno zaradi svojega ravnanja, toženec pa je traktor ustavil takoj, ko jo je videl pasti. Po mnenju toženca je dokazni postopek pokazal, da je tožnico lahko videl šele, ko se je povzpela na traktor. Šlo je za nepredviden izredni dogodek, na katerega toženec ni mogel računati. Prav tako dokazni postopek ne pokaže, da zatrjevana škoda sploh izvira iz škodnega dogodka. Rdečina na tožničinem hrbtu škodnega dogodka ne potrjuje. V kazenskem postopku pritegnjen izvedenec je jasno povedal, da rdečina – odrgnina ni mogla nastati ne od gume, ne od blatnika. Toženec predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica se v odgovoru na toženčevo pritožbo zavzema za zavrnitev le-te.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo tožnice uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Tožnica od toženca zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v posledici škodnega dogodka dne 25. 10. 2016. 7. Sodišče prve stopnje je s predmetno vmesno sodbo odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Pri tem je sledilo določbi 8. člena ZPP in odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Upoštevalo je navedbe in dokaze obeh strank.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, ki sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti ter razlogi niso med seboj v nasprotju. Tožnica ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na nasprotje med 12., 15., 16. in 20. točko obrazložitve. Kot jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, sodišče prve stopnje v točki 12 govori o ugotovitvah izvedenca za raziskavo prometnih nezgod mag. B. Ž., v točki 15 obrazložitve govori o navedbah toženca, v zvezi s katerimi je presojalo, ali je do škodnega dogodka prišlo zaradi dejanja tožnice, ki ga toženec ni mogel pričakovati in se posledicam izogniti ali jih odstraniti, v točkah 16 in 20 obrazložitve pa sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov, vsakega posebej in vseh skupaj, sprejema zaključke. Posledično razlike v zapisu oziroma razlogih sodbe o tem, ali je tožnica pristopila do mirujočega traktorja oziroma ali se je povzpela na že premikajoč se traktor, ne predstavljajo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot neuspešno skuša prikazati pritožba tožnice.

9. Bistvene kršitve ne predstavlja niti zapis sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve vmesne sodbe, da je traktor za pot 7,8 metrov porabil čas 4,6 in ne 5,6 sekunde, saj je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je izvedenec podal oba časovna okvirja premikanja – tako 4,6 sekunde, kot tudi 5,6 sekunde.1 Gre za različna izračuna gibanja, glede na različne navedbe tožnice in toženca, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi sodbe zapisalo zgolj enega izmed le-teh.

10. Sodišče prve stopnje je tožnici verjelo, da se je po prihodu iz hiše napotila do traktorja, stopila na prvo stopnico in se z levo roko prijela ter želela povzpeti na traktor, ni ji pa verjelo, da je med tem traktor bil v mirujočem stanju. Na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov je namreč zaključilo, da je toženec prižgal motor traktorja in speljal z mesta, kjer se je prvič ustavil, še preden je tožnica ponovno prišla do traktorja in se povzpela nanj. Sodišče prve stopnje tožnici ni verjelo, da se je povzpela na še mirujoč traktor, saj je na ogledu sama navajala, da je ob ponovnem prihodu iz hiše toženec s traktorjem že zapeljal 2 do 3 metre naprej. Tudi izvedenec potrjuje, da je traktor vse skupaj prevozil pot 7,8 metrov2 in da se je tožnica pojavila ob desnih vratih traktorja, ko je le-ta prevozil pot 4,5 metrov, kar je še dodatno podkrepilo zaključek sodišča prve stopnje, da je traktor med tem, ko se je tožnica povzpela na prvo stopnico, bil v premikanju.

11. Iz izvedenskega mnenja res izhaja, da je način poškodovanja, kot ga navaja tožnica3, mogoč, vendar izvedenec ugotavlja, da na tehnični način ni mogoče ugotoviti, kdaj je toženec opazil, da se je tožnica približala traktorju in stopila na prvo stopnico – ko je še miroval ali se je že premikal, zaradi česar je sodišče prve stopnje upoštevalo ostale izvedene dokaze ter sprejelo zaključek. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da je po njegovem mnenju dokazni postopek pokazal, da je toženec tožnico lahko videl šele, ko se je povzpela na traktor. Kot izhaja iz točke 15 obrazložitve vmesne sodbe, izvedenec ugotavlja, da je lahko toženec ves čas gibanja traktorja pred in ob stanovanjski hiši, do zaustavitve po škodnem dogodku, videl vhod v stanovanjsko hišo, kamor je šla tožnica, kar pomeni, da jo je imel vedno v vidnem polju in bi jo lahko opazil, a je ni.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da njena izpovedba na ogledu ne pomeni, da se je povzpela na premikajoč se traktor, ampak da je s to izpovedbo želela poudariti, da se je toženec med tem, ko je bila v hiši, premaknil naprej za 2 do 3 metre, ko pa se je povzpela nanj, pa je ponovno bil v mirovanju. Takšna pritožbena navedba predstavlja pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP, saj tožnica takšne razlage njene izpovedbe ni podala že med postopkom na prvi stopnji oziroma v času ogleda, ampak šele sedaj v pritožbi, ko želi prikazati, da je sodišče prve stopnje sprejelo nepravilen zaključek, da je sama povzročila nevarno situacijo, ko se je povzpela na premikajoč se traktor ter posledično v pretežni meri odgovarja na nastalo situacijo.

13. Ni pritrditi pritožbenim navedbam tožnice, da bi jo moral toženec, ko se je približala traktorju, opaziti in traktor ustaviti takoj, ko bi presodil, da lahko s svojim načinom vožnje povzroči nevarno situacijo in ker tega ni storil, po mnenju pritožbe v pretežni meri odgovarja za škodni dogodek (tožnica se v pritožbi zavzema na svoj soprispevek zgolj v višini 15%). Kot je pravilno ugotovilo in zaključilo sodišče prve stopnje, je tožnica tista, ki je povzročila nevarno situacijo s tveganim ravnanjem, ko se je približala premikajočemu se traktorju, se med vožnjo povzpela na stopnico traktorja in se spravila v nevarnost, zaradi česar je ravno njenemu ravnanju pripisati pomen pretežnega vzroka za nesrečo in ne toženčevemu. Tožencu je mogoče očitati, da pri speljevanju ni bil dovolj pozoren na dogajanje okrog traktorja, da bi videl tožnico4, ampak se je skoncentriral predvsem na psico, ki mu je zapirala pot in druge ovire, ki jih je imel ob poti.

14. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je toženec s svojim načinom vožnje povzročil nevarno situacijo, kakor skuša prikazati tožnica v pritožbi. Tožničino ravnanje, ko se je povzpela na stopnico traktorja in je želela odpreti vrata ter tožencu preprečiti nadaljnjo vožnjo, namreč predstavlja nevarno in neprimerno ravnanje. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da bi se takšnemu ravnanju oziroma nevarnosti izognil vsak razumen človek. Tožnica je s svojim zavestnim ravnanjem nase prevzela tveganje negativne posledice za ustvarjeno nevarno situacijo in je zaradi tega njenemu ravnanju pripisati pretežni vzrok za nesrečo. 15. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da bi se moral toženec, preden je s traktorjem ponovno speljal, prepričati, kje se nahaja tožnica, česar ni storil in je traktor ustavil šele kasneje. Posledično toženec ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, da ne vidi "nobene krivdne odgovornosti na svoji strani, saj škodnega dogodka ni povzročil namenoma ali iz malomarnosti". Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je tožencu mogoče očitati malomarnost, da na s strani tožnice povzročeno nevarno situacijo ni odreagiral tako, da bi sploh ne speljal ali pa da bi traktor pravočasno ustavil. Kot izhaja iz 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vodljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Kljub temu, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imel toženec tožnico ves čas v vidnem polju, je toženec sam izpovedal, da na tožnico ni bil pozoren oziroma ni gledal proti vhodnim vratom, ampak je pozornost posvetil psici pred traktorjem in poti pred sabo, da bi se lahko izognil baraki. Sodišče druge stopnje posledično soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se toženec objektivne odškodninske odgovornosti5 ni ekskulpiral, saj ni izpolnjen niti pogoj nepričakovanosti, niti pogoj neprepričljivosti oziroma neizogibnosti ter je bilo ugotovljeno, da je toženec ravnal malomarno, ko ni bil pozoren na dogajanje na vseh straneh vidnega polja in mu pri skrbnem ravnanju pot tožnice ne bi mogla ostati skrita.

16. Po povedanem, upoštevaje določbo 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)6 v zvezi s 149. členom OZ7 in prvim, drugim in tretjim odstavkom 153. člena OZ8 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec odškodninsko odgovoren v višini 30%, tožnica pa je soprispevala k nastanku škodnega dogodka v višini 70%.

17. Toženec v pritožbi nadalje izpostavlja, da dokazni postopek ne pokaže, da zatrjevana škoda sploh izvira iz škodnega dogodka. Temu ni tako, saj je izvedenec mag. B. Ž. potrdil, da so poškodbe na hrbtu tožnice lahko nastale ob podrsu ob zunanjo stran sprednjega desnega blatnika ali pa ob podrsu ob zadnje kolo. Tako je iz izvedenskega mnenja razvidno, da ima tožnica na hrbtu rdeč odtis, pri čemer gre za sliko, ki so jo posneli policisti, ko so prispeli na kraj škodnega dogodka, medtem ko toženec tekom postopka niti ni zatrjeval, da bi šlo za poškodbo, ki jo je tožnica utrpela pred škodnim dogodkom, niti tega ne zatrjuje v pritožbi.

18. Na koncu se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z neutemeljeno pritožbeno navedbo toženca, ki se nanaša na ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, saj je bila tožba vložena znotraj triletnega subjektivnega roka, ki ga določa prvi odstavek 352. člena OZ9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica odpuščena iz bolnišnice 28. 10. 2016. Pritožba zmotno meni, da je rok vložitve tožbe dan, ko je sodišče tožbo prejelo, to je 29. 10. 2019. Rok vložitve tožbe je namreč dan, ko je bila tožba priporočeno oddana na pošto, kar je 28. 10. 2019, kot je tudi razvidno iz žiga na tožbi in pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

19. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbi ne moreta izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (smiselna uporaba tretjega odstavka 165. člena ZPP).

1 Tako je na strani 21 izvedenskega mnenja zapisan čas 5,6 sekunde, na strani 23 pa čas 4,6 sekunde. Gre za različna izračuna gibanja, glede na različne navedbe tožnice in toženca. 2 Med prvim in končnim ustavljanjem, po škodnem dogodku. 3 Da je stopila na prvo stopnico traktorja, ko je bil le-ta še v mirovanju. 4 Ki je bila, kot je ugotovil izvedenec, ves čas v njegovem vidnem polju. 5 Toženec v pritožbi zmotno govori o krivdni odškodninski odgovornosti, saj je v primeru škodnega dogodka, kjer je bil udeležen traktor, kot nevarna stvar, podana objektivna odškodninska odgovornost imetnika nevarne stvari. Odškodninska odgovornost voznika traktorja je v razmerju do pešca objektivne narave, saj se premikajoče se vozilo v razmerju do pešca šteje kot nevarna stvar. 6 150. člen OZ določa: Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. 7 149. člen OZ določa: Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. 8 153. člen OZ določa: Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. (2) Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. (3) Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. 9 Prvi odstavek 352. člen OZ določa: Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.