Jedro

Pogodba o prevzemu dolga zavezuje upnika, če vanjo privoli.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi njegov sklep o izvršbi z dne 20.10.1997, opr. št. I 97/01028, s katerim je naloženo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 13.125,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1995 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 7.883,00 SIT. Obenem je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tudi stroške nadaljnjega pravdnega postopka v znesku 27.376,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dale.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da sklep o izvršbi razveljavi, podrejeno pa, da razveljavi sodbo. Glede na določbe pogodbe je prvi predlagalec prepisa v zemljiški knjigi kupec. Za takšno dejanje pa mora pridobiti ustrezne podatke oz. listine. Teh ni prejel, prejel je le račun za plačilo stroškov, ki jih je naročil brez sodelovanja kupca prodajalec. Ni znano, če je bila pogodba z družbo R. d.o.o. najugodnejša. Tožena stranka od tožeče stranke vse do vložitve tožbe ni prejela nikakršnega obvestila ali listine, da bi lahko uveljavljala svoje pravice, predvsem z vpisom v zemljiško knjigo. Nesporno je bila tožena stranka zavezana, da izdela načrt etažne lastnine in da na stroške kupca izvede vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi.

Vztraja pri ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije, upnik je bil o prevzemu dolga obveščen s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 28.9.1998. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, na njen odgovor pa je repliciral tudi toženec.

Pritožba ni utemeljena.

Določbe 22. člena pogodbe med pravdnima strankama št. 92/94-2/4 z dne 19.4.1994 so povsem jasne: stroške sodne overitve podpisa prodajalca na pogodbi, izdelave načrta etažne lastnine in vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo nosi kupec - toženec. Stroške zemljiškoknjižne izvedbe pogodbe predlaga kupec ali prodajalec. Iz tega pogodbenega določila ni mogoče povzeti, da je prvenstveno upravičen predlagati zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe kupec. To je upravičena predlagati vsaka od pogodbenih strank, a na stroške kupca.

Toženec v pritožbi sam priznava, da je račun, ki je bil podlaga za vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, prejel. Gre za račun št. 106-403-95 tožeče stranke z dne 5.12.1995 (priloga A2), iz katerega izhaja, da je tožeča stranka zaračunala toženi stranki (v skladu s pogodbo in dopisom z dne 17.11.1995) prvi obrok za poravnavo projekta etažne lastnine in priprave za vpis v zemljiško knjigo v znesku 12.500,00 SIT + 625,00 SIT prometnega davka, tedaj skupaj vtoževani znesek. Podlaga temu računu je račun št. 81/95 družbe R. d.o.o., z dne 21.11.1999 v zvezi s pogodbo za izvedbo postopka vknjižbe etažne lastnine za objekt Trgovsko poslovni center (priloga A5). Toženec sicer v pritožbi oporeka primernosti računa. Za svoje trditve o njegovi neprimernosti relevantnih dokazov ne ponuja, te njegove trditve v pritožbenem postopku zato ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka nadalje trdi, da elaboratov oziroma listin ni prejel. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da se račun nanaša na prvi obrok, dogovorjen s 4. členom pogodbe med tožečo stranko in družbo R. (priloga A 5), ki se ga je zavezala plačati tožeča stranka pred izdelavo načrta etažne lastnine.

Končno je tudi prvo sodišče utemeljeno zavrnilo toženčev ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije. Pogodbeno dogovorjena obveznost zavezuje le toženca in dejstvo, da je poslovni prostor kasneje prodal, za razmerje med pravdnima strankama ni pomembno.

Materialnopravno naziranje prvega sodišča, oprto na 446. člen ZOR, je pravilno. Toženec sicer v pritožbi trdi, da je s pripravljalno vlogo dne 28.9.1998 obvestil upnika o prevzemu dolga novega dolžnika, toda, ker niti ne trdi, niti ne dokazuje, da je upnik v prevzem dolga pristal, je to obvestilo upniku - tožniku brez pravnega pomena za odnos med tema pravdnima strankama.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP/77. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka. Ker pa ta odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve, stroški odgovora niso bili potrebni in jih mora tožeča stranka zato trpeti sama (1. odstavek 155. člena ZPP/97.